Kožljek in sv. Trojica

Kot naročeno, je prostorno parkirišče pred Krpanovim domom v Pivki  na kislo sobotno jutro samevalo. Po Kolodvorski cesti sem zapeljal do glavnega križišča v Pivki. To je tisto, kjer greš iz ljubljanske smeri po glavni cesti desno proti Reki, naravnost pa proti Knežaku. Če sem iskren, ožje ceste ki zavije levo, nisem prej nikoli opazil. Po slednji, Javorniška cesta imenovani, krenemo proti Trnju. Po dveh kilometrih vožnje po ravnini pridemo do vasi. Na tak ali drugačen način se povzpnemo do slikovite župnijske cerkve sv. Trojice.

Palško jezero

Pri pokopališču se držimo levo. Kolovozov je tu v izobilju, paziti je treba le, da se prebijemo do makadamske ceste ki vodi iz Klenika. Po dobrem kilometru vožnje po makadamu pridemo do razcepa, kjer se držimo levo. Desna cesta vodi do Palčja. Na naslednjem razcepu gremo naravnost in po nekaj metrih, ko pridemo iz gozda se pred nami odpre prostorna jezerska kotanja. Res da je bilo Palško jezero ob mojem obisku suho, a vseeno gre za največjega izmed Pivških presihajočih jezer. Še dobro, da je bilo suho, sicer si najverjetneje ne bi mogel privoščiti čudovite vožnje okoli jezera. Sprva pot poteka po s travo dodobra poraščenem kolovozu,  nadaljuje se s pešpotjo, do vasi Palčje pa se na koncu zopet  spustimo po kolovozu. Če bi slepo zaupal zemljevidu Open Street Maps, si slikovite poti okoli jezera gotovo ne bi mogel privoščiti, saj velik del poti na vzhodni strani jezera ni vrisan. Je pa zato v Atlasu Slovenije kolovoz vrisan okoli jezera v celoti. Manjkajoči del se je zaradi neuporabe z leti očitno spremenil v pešpot.

Veliki Kožljek

Ko pridemo do središča vasi Palčje, se držimo levo in krenemo po cesti proti Cerknici. Cesta sicer ni označena, je pa označena tista za Jurišče. In ker Jurišče ni naš cilj, je odločitev enostavna. Takoj za vasjo je asfalta konec in začnemo se počasi vzpenjati po široki makadamski cesti. Po štirih kilometrih in pol zapustimo glavno cesto in zavijemo na precej strmo gozdno cesto. Na srečo je vzpona le nekaj sto metrov, sledi pa približno tri kilometre blagega spusta, ki nas pripelje do ceste, ki iz Trnja vodi proti sv. Trojici in naprej proti Cerknici. Če na križišču opazite precej velik vojaški bunker, ste na pravi poti. Držimo se desno, le dvesto metrov naprej pa zavijemo levo. Naslednja dva kilometra nadaljujemo z vzponom bolj kot ne naravnost, vse dokler ne pridemo do ceste, ki vodi iz Cerknice proti Velikem Javorniku. Od tu naprej del poti peljemo po isti trasi, kot v primeru vzpona na Veliki Javornik. 

Zavijemo levo in precej strmo navkreber,  v smeri Malega Kožljeka. Na izravnavi ki sledi, stoji nekaj hiš, tu se držimo glavne ceste ki zavije levo. Na naslednjem odcepu krenemo desno in nadaljujemo s precej strmim vzponom. Ko pridemo do izravnave, peljemo mimo gozdarske hiške, približno kilometer naprej pa cesto zapustimo in se vzpnemo po kolovozu levo, v smeri Velikega Kožljeka. Oznak seveda ni. Kolovoz, ki sicer ne vodi do samega vrha, je v katastrofalnem stanju in prevozen le na redkih delih. Imel sem nepopisno srečo, da se je z vrha ravno v tistem trenutku spuščala večja skupina planink. Prijazno so mi pokazale mesto, kjer se od kolovoza odcepi pešpot proti vrhu. Po izjemno strmi pešpoti sem pririnil kolo do vrha Velikega Kožljeka (1240m). In tu me je pričakovalo prvovrstno presenečenje. Kot prvo mejni kamen iz leta 1823, prav tak kot na sosednjem Velikem Javorniku, ki priča o tem, da je tu potekala Rapalska meja med Kraljevino SHS in Kraljevino Italijo.

Še neprimerno bolj pa so me prevzeli razgledi. Povsem odprt pogled od Snežnika na jugovzhodu, do Nanosa na severozahodu. In na vse, kar leži vmes. Enkratno! Za razliko od precej bolj opevanega Velikega Javornika. Vtisa v celoti ni pokvaril niti katastrofalen spust na drugo stran, po precej strmem brezpotju. Po nepolnih štiristo metrih in malo manj kot stotih višincih trpljenja, sem se znašel na kolovozu. A tudi ta zaradi desetletij neuporabe ni dovoljeval kakšnih daljših odsekov vožnje. 

Sveta Trojica

Končno sem zopet prišel do makadamske ceste. A olajšanje ni trajalo dolgo, saj je predhodno načrtovana pot zopet vodila v »divjino«, po zapuščenem kolovozu pod Linskim vrhom. Ko sem pri Gadovcu prišel do makadamske ceste, sem se končno srečal z oznakami za Sv. Trojico. Vendar na cesti nisem zdržal do konca. Nekaj sto metrov preden se cesta konča z manjšim parkiriščem, sem krenil po markiranem kolovozu, zelo strmo navkreber. Ta del je v celoti nevozen, vse do mesta, ko dosežemo krožno »božjo pot« pri križu številka XIII. Od tu do vrha pa s stisnjenimi zobmi kar nekako gre. Na vrhu Svete Trojice (1106m) stojijo ostanki cerkve, ki jo je v svojih spisih omenjal že Valvasor in pa nova cerkev, ki so jo dogradili leta 2010.

Razgledi so tudi tukaj čudoviti, a se s tistimi s Kožljeka ne morejo meriti. Od ostankov stare cerkve proti dolini drži pešpot, po kateri se spustimo do krožne božje poti. Po slednji krenemo desno in v hipu se znajdemo na prej omenjenem parkirišču. Da ostanemo zvesti izboru do tega trenutka, poti seveda ne nadaljujemo po cesti, ampak parkirišče prečkamo in nadaljujemo po zelo gruščnatem, a na srečo ne prestrmem kolovozu. Ko prispemo do makadamske ceste, se »zaletimo« v tablo, ki nam oznanja da je gibanje od tu naprej odsvetovano.

Poček

Ker gibanje tu ni izrecno prepovedano pač pa le omejeno, sem se, sicer s precej nelagodja, začel spuščati po ozki makadamski cesti. Enkratna priložnost, da na lastne oči vidim v medijih tako zelo pogosto omenjani vojaški poligon.

In tudi za trenutek mi ni bilo žal, da sem se odločil za skoraj deset kilometerski spust čez na trenutke nezemeljsko pokrajino. K dramatičnosti so svoje dodali temačni prednevihtni oblaki, predvsem pa na gosto posejane opozorilne table, ki svarijo s smrtno nevarnostjo, saj gre za območje ciljev. Hudo!

Petelinjsko jezero

V Bilah se na razcepu držimo levo proti Slovenski vasi. Malo pred vasjo zavijemo ostro levo, na markiran kolovoz, po katerem se spustimo do Petelinjskega jezera. Ker od vseh Pivških jezer leži najnižje, je verjetnost da boste tu res našli jezero z vodo, največja. Ko pridemo do jezera, zavijemo desno in ga obvozimo ob južni strani. Po čudovitem kolovozu vozimo preko pašnikov z na redko posejanimi borovimi drevesi, peljemo mimo ekološke  kmetije Slavec in končno pridemo do ceste, ki iz Trnja vodi proti sv. Trojici. Zavijemo desno in se po široki makadamski cesti vračamo proti Slovenski vasi, kjer se nahaja Ekomuzej Pivških presihajočih jezer. Od tu do Pivke nas čaka še poltretji kilometer vožnje po asfaltni cesti preko vasi Petelinje. Včasih se človek tudi asfalta razveseli...

Komentar

Ni veliko kolesarskih izletov, ki bi se lahko pohvalili s tako obilico razgledov in tako slikovito pokrajino. Za oznako epsko, pa  je bilo potiskanja kolesa za odtenek preveč.