Veliki Javornik

Parkirišče pred Brestom v središču Cerknice je ob koncih tedna po navadi bolj ali manj prazno, torej čisto primerno za začetek kolesarske ture. Še na obvezno kavo v bližnji bar Kekec in pripravljen sem bil za krožno pot. Le kakih sto metrov nazaj proti centru je odcep za Dolenje Jezero. Kmalu za vasjo je asfalta konec. Čez dober kilometer vožnje po široki makedamski cesti je razcep, kjer se držimo levo. Po skupaj sedmih kilometrih vožnje po ravnem pridemo do vasi Otok, ki je v času polnega jezera edina slovenska otoška vas. Ker sem pričujočo turo zvozil konec avgusta, so o siceršnji prisotnosti jezera pričale le nepregledne zaplate trsja in ostalega močvirskega rastja.

Proti vrhu

Na prvem razpotju za Otokom se držimo levo, v smeri Laz pri Gorenjem Jezeru, na naslednjem prav tako. Po kakih dvesto metrih zavijemo desno in navkreber. Rezki zvoki motornih žag z vseh smeri so pričali o tem, da posledice žleda še po poldrugem letu niso bile odpravljene. Na poti sem naletel na gozdarja in zapletla sva se v pogovor. Vprašanju, ali je v gozdu kaj medvedov je sledil nauk - ne odvračaj pogleda s ceste, pa jih ne boš videl. Sicer jih je pa še in še... Vzpodbudno, ni kaj.

Čez približno dva kilometra (na karti označeno kot Sovinek) zavijemo desno in naslednje tri kilometre vozimo bolj ali manj po ravnem. Ko pridemo do glavnejše ceste zavijemo na levo, a le za kratek čas. Že čez kakih dvesto metrov cesto zapustimo in zapeljemo na desni odcep. Po dveh kilometrih blagega vzpona pridemo do križišča, kjer se držimo desno. Pot nadaljujemo po gozdni cesti, med vrhovoma Kozjeka in Suhega vrha. Po dobrih dveh kilometrih se držimo levo in po nekaj sto metrih zopet ostro levo. Na višini 980 m pridemo do dveh hiš, kjer spet peljemo po levi cesti. Sledi precej strm vzpon, čez kak kilometer se držimo desno. Seveda, nikjer ni nobenih oznak. Od omenjenega odcepa nas cesta vodi po zračnem bukovem gozdu med Debelim vrhom na desni in Velikim Kožljekom na levi strani. Čez okoli tri kilometre zavijemo na komaj opazni kolovoz, ostro desno. Po približno sto metrih vožnje po kolovozu pridemo do ostankov italijanske vojašnice Fortin. Tu se držimo levo, sledi še nekaj sto metrov strmega gruščastega vzpona in znajdemo se pri koči cerkniških radioamaterjev na Velikem Javorniku (1269 m). To, da je bila koča na sončno avgustovsko nedeljo zaprta in da celo pot nisem zasledil niti ene oznake priča o tem, da pot ni namenjena množicam pohodnikov. Res, da z vrha ni nobenih pravih razgledov, pa vendar bi si vrh zaslužil malo več pozornosti.

Smučišče Kalič

Po istem kolovozu se spustimo do ceste, sledi položen spust mimo Malega Javornika. Na naslednjem križišču, čez kake tri kilometre se držimo levo. Za trenutek se nam odpre tudi pogled na Nanos. Ko sem prišel do jase, mi je gozdar svetoval bližnjico do Rakovega Škocjana, in sicer kar po strminah smučišča Kalič. O stanju, v katerem se je smučišče znašlo pa kar iz medijev: "Smučišče že dolgo ne gosti smučarjev, prav tako ne tamkajšnje gostišče. Proge so zaraščene, naprave uničene, gostišče v razsulu. V zgradbi, ki je bila nekoč restavracija s hotelom je domala strašljivo. Vandali so razbili vse pohištvo in steklo ter uničili inventar. Smučarske naprave kažejo podobno grozljivo podobo, od njih so ostali le večji kosi, ki jih je že davno tega načela rja." Spust je bil vse prej kot sprostitev, saj je smučišče povsem zaraščeno. Skale in kamenje pod rastjem so slabo vidne in... Kako sem si oddahnil, ko sem v enem kosu prispel do že omenjenega hotela. Pa ne zaradi pomirjevalne arhitekture. Po nasvetu gozdarja, sem pri hotelu zavil na desno, po makedamski cesti. Če bi krenil po asfaltirani cesti na levo, bi slej ko prej prišel do Postojne. Po dobrih treh kilometrih vožnje (na karti vrisano kot Poljane), zavijemo ostro levo.

Kompromis

Na račun učnih ur iz spoznavanja ožje domovine, sem na kocko postavl kolesarske radosti in smiselnost ture. Če bi gledal le na zadnjo postavko, bi že čez kak kilometer zavil na desno proti Zelšam in naprej v Cerknico. Največjega užitka bi bil gotovo deležen, če bi od tega odcepa peljal še kak kilometer naprej in zavil na označeno pešpot proti Rakovemu Škocjanu, takozvano Krpanovo pot. V tem primeru bi v krajinski park prišel nekje na sredini. Jaz pa sem ga želel prekolesariti v celoti, zato sem nadaljeval v smeri proti avtocesti Ljubljana - Postojna. Kake tri kilometre naprej od omenjene pešpoti sem se držal desno (na karti je vrisan kolovoz, v resnici pa je to enakovredna gozdna cesta kot tista, ki gre naravnost). Da vse do Škocjana ne bi okusil radosti asfalta, sem na parih mestih izbral spočetka dobro zvožene vlake proti dolini, a so se vsi moji poskusi klavrno končali, bodisi v goščavi, ali pa pri krmišču za medvede. In s kolesom na ramenih. Poražen sem se znašel na stari cesti proti Ljubljani, tik ob avtocesti, na srečo pa od tu pa do vstopa v park ni bilo kaj prida več kot kilometer vožnje.

Vse od vrha smučišča pa do Rakovega Škocjana sem se srečeval z oznako Krpanova pot. Gre za 91 km dolgo in dobro označeno pohodniško pot, ki povezuje celotno Notranjsko-kraško regijo.

Rakov Škocjan

Rakov Škocjan je poltretji kilometer dolga kraška udorna dolina, ki jo je postoma oblikovala reka Rak. Že leta 1949 je bil kot prvi razglašen za krajinski park v Sloveniji. Od vstopa v park, pa vse do Zelš, se peljemo po približno osmih kilometrih makedama, spotoma pa si ogledamo vse najpomembnejše značilnosti parka, začenši z ostanki cerkvice Sv. Kancijana in Tkalca jamo, nadaljujemo z Velikim in Malim naravnim mostom ter končamo z Zelškimi jamami, kjer je izvir reke Rak. Nekje bolj na sredini parka se peljemo mimo Centra šolskih in obšolskih dejavnosti Rak ter hotela Rakov Škocjan, ki pa je bil sredi sezone, verjeli ali ne -zaprt. V Zelšah pridemo do asfalta, v Podskrajniku zavijemo levo proti Dolenji vasi in od tu v center Cerknice.

Komentar

Obisk Rakovega Škocjana je vsekakor ogromna dodana vrednost tej poti, ki bi bila sicer precej pusta, samotna in na trenutke celo otožna. Ne glede na to, kaj bi jezero, Javorniki in Rakov Škocjan lahko pomenili za razvoj tega dela Slovenije, nikoder ni praktično nobenih priporočil za obisk, oznak... Če me je to sprva motilo, sem bil na koncu hvaležen za tako odločitev. Sredi sezone sem lahko precej intimno občudoval lepote narave in samo upam lahko, da tu še dolgo ne bo kioskov s čevapi, sladoledom in cenenimi kitajskimi spominki.