Soška fronta

  08. december 2022

Andrej

Posočje je s slikovito pokrajino, razgibanim terenom in razmeroma dobro dostopnostjo, že od nekdaj magnet za ljubitelje gorskega kolesarstva. Praktično vse ture, ki smo se jih lotili na tem koncu, imajo skupno značilnost, da kolesar tu hote ali nehote naleti na ostanke velike morije, ki so ji bili ti kraji priča v letih med 1915 in 1917.

Spočetka so bili naši kolesarski podvigi ob zahodni državni meji omejeni predvsem na Zgornje Posočje. Z ostanki prve svetovne vojne smo se srečevali bolj kot ne le po naključju. A je bilo naključij vedno več in kar klicala so po tem, da v roke vzamemo kakšno knjigo. Po tem, ko smo se stvari lotili malce bolj sistematično, so ideje začele kar deževati. Izdelali smo načrte za nekaj tur po Banjški planoti, Spodnjem Posočju in Krasu ter končno kar solidno »pokrili« bolj kot ne celotno linijo, po kateri je med prvo svetovno vojno potekala soška fronta. S soško fronto močno povezani sta vsaj še dve turi, ki smo ju odpeljali v sosednji Furlaniji-Julijski krajini in sta omenjemi na koncu sestavka.

Potek Soške fronte

Soška fronta,  južni odsek bojišča med Avstro-Ogrsko in Italijo, je na devetdesetih kilometrih večinoma potekala po slovenskem ozemlju.  Fronta se je na severu od Rombona spustila na Ravelnik v Bovški kotlini, na levem bregu Soče se je povzpela na Javoršček in preko Lipnika, Vršiča in Vrat segla vse do Krna. Od tu se je linija spustila na Mrzli vrh in Vodil vrh ter šla preko Kozlovega Roba do Soče pri Doljah, kjer je prečkala reko Sočo, šla do Mengor in Cvetja, se pri Selu ponovno dotaknila Soče in ob njenem desnem bregu oblikovala Tolminsko mostišče. Od tu do Sabotina je bojno linijo predstavljal levi breg Soče. Pri Sabotinu  je fronta prestopila breg reke in oblikovala Goriško mostišče, ki je potekalo po hribih Sabotin, Oslavje, Podgora in Kalvarija. Med obema mostiščema je avstro-ogrska obrambna črta potekala po Banjški planoti, fronto pa je zaključil kraški odsek bojišča. Ta je potekal po vrhovih Debele Griže (Monte San Michele), Martinščine (San Martino del Carso), Griže (Monte Sei Busi), Selc (Cave di Selz), Košnika (Monte Cosici), La Rocce pri Tržiču (Monfalcone) in se zaključil ob izlivu reke Timave (Timavo) v morje.

 

Ture

1. Vršič (trodnevna) – plan

2. Zaprikraj in Golobar

3. Pod Krnom

4. Planina Razor

5. Kobariški Stol

6. Matajur

7. Kolovrat

8. Banjška planota

9. Škabrijel in Banjšice

10. Sabotin in Sveta gora

11. Kras - Trstelj (plan)

12. Doberdobski Kras

13. Monte Festa

14. Monte Grappa

 ‎

 

1         Vršič (trodnevna)

Bovški odsek bojišča je bilo možno oskrbovati le po cesti preko Predela. Ker je obstajala nevarnost italijanskega obstreljevanja z Nevejskega sedla, so se Avstrijci še pred italijansko vojno napovedjo odločili speljati cesto iz Kranjske Gore v Trento čez prelaz Vršič.

Cesta čez Vršič, Ruska kapelica in žičnica

Zahtevno gorsko cesto, ki se v številnih serpentinah povzpne na 1601 m visok prelaz in nato spusti tisoč metrov niže v Trento, je do pomladi 1916 gradilo več kot 10.000 ruskih ujetnikov. Vzporedno s cesto so gradili tudi dobrih 30 km dolgo tovorno žičnico do Loga v Trenti, kasneje so jo podaljšali do kmetije Črča, nedaleč od Kala Koritnice. Cesta, ki se je uradno imenovala Erzherzog Eugen Strasse, je bila prevozna že jeseni 1915. Ker je pozimi obstajala velika nevarnost plazov, so na ogroženih mestih postavili nosilce iz lesenih tramov in jih pokrili z lesom. Marca 1916 se je utrgal plaz izpod Mojstrovke in zasul 110 ruskih ujetnikov, skupaj s sedmimi stražarji. Da bi se izognili plazovom z Mojstrovke, so v letu 1916 na vršnem delu prelaza speljali obvozno cesto. Ta obvoz, ki se začne pri Tonkini koči (1380 mnv) in najvišjo točko doseže v bližini Poštarskega doma na višini 1725 mnv, je danes poznan kot stara ruska vršiška cesta. Mestoma je že zaraščena in zanimivo, proti vrhu je vse položnejša. V spomin na nepopisno trpljenje in številne umrle sotrpine, so ruski ujetniki na kranjskogorski strani prelaza ob cesti zgradili Rusko kapelico. Kapelica se nahaja v gozdu, na petem kilometru ceste Kranjska gora - Vršič na nadmorski višini 1.100 metrov.

Kal Koritnica - Muzej na prostem Čelo

Muzej na prostem Čelo predstavlja topniško utrdbo, ki jo je avstro-ogrska vojska zgradila na zelo razglednem pobočju Svinjaka spomladi leta 1915, tik pred prvimi spopadi. Utrdba je bila del sistema bovške zapore (Sperre Flitsch) in je igrala pomembno vlogo pri obrambi dolinskega dela bojišča na Bovškem. Glavni del utrdbe sestavlja 200 metrov dolg strelski jarek z zidanimi stenami, ki povezuje dva topniška položaja s kuhinjo, opazovalnico, dvema bivalnima prostoroma za 40 mož in zaklonom za 20 vojakov. Strelski rov je imel 150 lin za strelce s puškami. S Čela se odpira zelo lep razgled na Bovško kotlino, Rombon in druge okoliške gore. Na vojaškem pokopališču padlih na soški fronti v Kalu – Koritnici pri Bovcu je pokopanih 546 vojakov avstro-ogrske armade, padlih na Rombonu in bojiščih okoli Bovca.

Bovec - Ravelnik

Že med drugo soško bitko, natančneje 20. avgusta 1915 so Italijani zasedli Plužno in Čezsočo, tri dni kasneje pa so vkorakali v Bovec, ki so ga prebivalci zapustili že ob začetku vojne. Avstro-ogrska vojska je po italijanski zasedbi Bovca v avgustu 1915 svojo prvo obrambno črto močneje utrdila na vzhodnem robu Bovške kotline, preko dveh vzpetin: Ravelnika (519m) in Stržišča (486 m). Obe vzpetini tvorita naravno oviro, ki so jo avstro-ogrski vojaki z utrjenimi položaji, kavernami in strelskimi jarki spremenili v steber obrambe. Na pobočju Ravelnika je na območju nekdanje prve avstro-ogrske obrambne črte urejen muzej na prostem. Krožna pot povezuje očiščene in obnovljene strelske in povezovalne jarke, bunkerje, kaverne, mitralješka gnezda in rekonstrukcije barak.

Bovške Kluže – Spodnja trdnjava

Na najožjem delu doline Koritnice, kjer je reka med pobočji Rombona in Loške stene vrezala šestdeset metrov globoka in le nekaj metrov široka korita, je najlažje nadzorovati strateško pomembno pot iz Posočja v Alpe, zato je tam že v času turških vpadov na Goriško (1471 – 1478) stala beneška trdnjava. Po letu 1509 so Habsburžani na istem mestu postavili novo mejno utrdbo, ki so jo v srednjem veku večkrat prenavljali in povečevali. Leta 1797 so jo zasedli in porušili Francozi. Pod Avstro-Ogrsko so ruševine stare trdnjave odstranili in med letoma 1881-82 zgradili novo, imenovano Flitscher Klause, po naše Bovške Kluže. Trdnjava ima številne strelske line, posebnost pa so ohranjeni jekleni topovski ščiti. Spodnja trdnjava kot obrambna utrdba v vojni ni prišla do izraza, saj se Italijanom ni posrečilo zasesti Rombona ali prebiti avstro-ogrske obrambe vzhodno od Bovca in tako ogroziti doline Koritnice.

Zgornja trdnjava Kluže – Werk Herman

Ker je bila spodnja trdnjava zgrajena iz velikih kamnitih kvadrov, eksplozivnim granatam pa so se lahko upirale le železobetonske trdnjave, so se avstro-ogrske vojaške oblasti odločile da višje, na pobočjih Rombona zgradijo novo, sodobnejšo trdnjavo. Za gradnjo in dostop do zgornje trdnjave so leta 1897 najprej zgradili cesto, ki z eno serpentino premaga 114 metrov višinske razlike med utrdbama. Utrdba, ki so jo gradili do leta 1906 je sprva dobila ime Werk Rombon, kasneje so jo preimenovali po stotniku Hermanu von Hermansdorfu, poveljniku bližnje trdnjave na Predelu, ki je padel v boju s Francozi leta 1809. 18. julija 1915 so začeli Italijani zgornjo trdnjavo obstreljevati z najtežjimi granatami iz 305 milimetrskih možnarjev, ki so streljali  z Nevejskega sedla. Eksplozije težkih granat, ki so letele čez Rombon, so trdnjavo močno poškodovale. Ko so v avstro-ogrskem poveljstvu uvideli, da bodo Italijani trdnjavo počasi, a zanesljivo razbili, so iz nje postopoma odnašali topove in jih nameščali drugje. Po drugi svetovni vojni in dokončni določitvi meje med Jugoslavijo in Italijo je utrdba skupaj z utrdbo Kluže prešla v last jugoslovanske vojske. Novi lastnik, prav tako kot stari, zanju ni skrbel, zato sta propadali. Utrdbi sta leta 1987 prišli v občinsko last. Do danes so utrdbo v Klužah že popravili, medtem pa Hermanova utrdba, ki je bila še do predkratkim javnosti popolnoma neznana, še vedno propada. Danes je utrdbo še moč videti, vendar je v izredno slabem stanju in precej zaraščena.

Log pod Mangartom

Na pokopališču v Logu pod Mangrtom so v začetku vojne padle vojake pokopavali tik ob vaškem pokopališču, kasneje pa se je z vsako bitko na Rombonu vojaško pokopališče širilo vse bolj pod hrib. Tako lahko po položaju grobov in datumih smrti sledimo krvavim dogodkom na Rombonu. 2208 metrov visoki Rombon je bil ključnega pomena za avstro-ogrsko obrambo bovške kotline, zato so ga Italijani večkrat neuspešno poskušali zavzeti. Prvič že med drugo soško bitko, 27. avgusta 1915. Ogenj branilcev je bil izjemno hud, italijanske enote na pobočjih Rombona so bile odrezane in  po treh dneh so se redki preživeli le s težavo umaknili. Zadnji resnejši italijanski poskus zasedbe Rombona je bil  16. septembra 1916. Zgodaj zjutraj so začeli obstreljevati  avstro-ogrske položaje z Nevejskega sedla, s Plužne in Velikega vrha, na pobočju Polovnika.  Napadalci so praktično že dosegli avstro-ogrske žične ovire, a je obramba  4. bosansko-hercegovskega polka z mitraljezi in puškami napad uspela odbiti. Bošnjaki,  pripadniki omenjenega pehotnega polka Avstro-ogrske kopenske vojske so v Logu pod Mangrtom, z dovoljenjem oblasti novembra 1916 zgradili manjšo džamijo.  V bližini džamije je bilo zasnovano vojaško pokopališče, kjer so pokopavali padle avstro-ogrske vojake vseh veroizpovedi. S koncem prve svetovne vojne so Bošnjaki zapustili Slovenijo in džamija je začela propadati. Italija, ki je to področje zasedla, je nato propadajoče poslopje porušila.

Trdnjava Predel

Predelska trdnjava stoji v bližini gorskega prelaza in mejnega prehoda Predel. Del  trdnjave je nad podpornim zidom ceste Predel - Log pod Mangartom, drugi del je pod cesto, tam je tudi spomenik Hermannu von Hermannsdorfu, padlim Hrvatom in grobnica. Glede na  dostopne vire so predelsko trdnjavo začeli graditi leta 1808. Francozi so trdnjavo požgali, del avstrijske posadke so zajeli, večina pa je v boju padla. Trdnjava je bila povsem uničena. Leta 1833 je bil pripravljen predlog za gradnjo nove trdnjave na isti lokaciji, ki naj bi bila v celoti zidana, z visokimi nasipi in močnejšo oborožitvijo. Z izgradnjo utrdb Bovške Kluže in Werk Herman je utrdba Predel izgubila svoj pomen. Leta 1907 so jo poimenovali v Depot Predil, jo razorožili in v njej pustili le dva poljska topova za streljanje častnih salv. Med prvo svetovno vojno je bila utrdba skladišče in bivališče delavcev, v njej pa je bila tudi postaja poštnih golobov. Italijani je med vojno niso obstreljevali, tako da so se njeni zidovi zelo dobro ohranili vse do današnjih dni.

Predel - predor

Leta 1904 so iz rabeljskega rudnika svinca in cinka v Log pod Mangrtom prebili 4.700 metrov dolg predor za odvajanje vode v Koritnico. Rov so uporabljali tudi za prevoz domačinov na delo v rudnik, zato so vanj namestili tire in napajalni električni vod za rudniške električne lokomotive. Predor je prišel Avstrijcem med vojno še kako prav, saj so se tako lahko izognili močno obstreljevani predelski cesti. Vojake in opremo so v Rablju z rudniškimi dvigali spustili 200m globoko v rudnik, od tam pa so jih z električno železnico vozili do Loga pod Mangrtom. V obratni smeri so prevažali predvsem ranjence.

Zapora pri Rabeljskem jezeru

Da bi nadzirali dostop do Trbiža, so se v avstro-ogrskem vojnem ministrstvu leta 1884 odločili, da zgradijo utrdbo ob Rabeljskem jezeru. Utrdba se nahaja na polotoku Rabeljskega jezera ob cesti, ki pelje proti Nevejskemu sedlu. Zapora je bila sestavljena iz topniške utrdbe Werk Raiblersee pri potoku Canale della Malga na zahodnem delu Rabeljskega jezera in stražnice (Straßensperre), ki je bila postavljena na izteku soteske istega potoka v neposredni bližini. Stražnico in utrdbo je povezoval predor, speljan pod cesto. Ker utrdba ne bi zdržala morebitnega italijanskega obstreljevanja, so jo razorožili. Njenih šest topov so spomladi leta 1915 premestili na bližnje vrhove. V nasprotju z glavno utrdbo je stražarnica nasproti utrdbe ostala oborožena in polno zasedena, saj je bila varna pred obstreljevanjem. Italijani za izpraznitev utrdbe niso vedeli, zato so jo maja 1915 začeli obstreljevati. Do konca poletja 1915 so jo nepopravljivo poškodovali.  Po vojni so jo Italijani razstrelili, tako da danes od utrdbe ni veliko ostalo. Je pa mogoče videti stražnico, ki je ostala bolj ali manj nedotaknjena in stoji na drugi strani ceste.

 

2         Zaprikraj in Golobar

Opolnoči 23. maja 1915 so italijanske sile prekoračile državno mejo v Zgornjem Posočju. Prvi dan so brez boja zasedli vrhove med reko Idrijo (Fiume Judrio) in Sočo ter greben Matajur – Kolovrat.  Z Breškega Jalovca (Punta di Montemaggiore) so po grebenu prodirali proti vzhodu in zasedli Kobariški Stol. Redke avstro-ogrske enote so se že prvi dan povsod, razen na tolminskem mostišču, umaknile čez Sočo in za sabo porušile mostove. Tako je 24.maja zjutraj padel tudi Napoleonov most čez Sočo pri Kobaridu. Istega dne so Italijani vkorakali v Kobarid, ki ga v italijanskih vojaških biltenih omenjajo kot prvo zavzeto mesto.

Planina  Zaprikraj

Avstro-Ogrska se je po italijanski vojni napovedi odločila prestaviti svojo obrambo s tedanje državne meje na gorske grebene na levem bregu Soče. V gorah nad Drežnico so bili Italijani na začetku vojne dokaj uspešni, saj so zavzeli velik del zahodnih grebenov Krnskega pogorja, 16. junija 1915 tudi sam vrh Krna. Avstro-ogrske enote so se morale umakniti proti severu na težje položaje. Na položajih na Kalu, skrajnem severozahodnem delu grebena nad drežniškimi planinami, so vzdržali vse do preboja leta 1917.

Muzej na prostem Zaprikraj se nahaja ob poti med planinama Zaprikraj in Predolina nad Drežnico. Predstavlja dobro utrjeno prvo italijansko obrambno črto, ki je v Krnskem pogorju zapirala prehod po dolini med Krasjim vrhom in Vršičem (Kalom).  Na prevalu med Kalom in Krasjim vrhom so Italijani zgradili sistem zidanih in betonskih jarkov s strelskimi linami, zvrtali kaverne in naredili topniške položaje. Tako so zavarovali območje pred morebitnim avstro-ogrskem napadom, hkrati so lahko z obstreljevanjem podpirali napade svojih enot v smeri Javorščka in planine Golobar. Na nekaterih krajih, predvsem na Kalu, so bili položaji obeh vojskujočih se strani le nekaj deset metrov narazen. Do teh položajev so bile zgrajene številne mulatjere, ki so še danes lepo vidne. Za oskrbovanje fronte so Italijani zgradili cesto iz Kobarida v Drežnico in naprej preko Drežniških Raven do planine Zaprikraj. V Krnskem pogorju so se najhujši boji med nasprotujočima si vojskama odvijali jeseni leta 1915. V naslednjih dveh letih sta obe vojski obtičali v svojih jarkih in le redko sprožili večje napade. Do odločilnega premika je prišlo šele v dvanajsti soški bitki oktobra 1917. Enote 55. avstro-ogrske divizije (Bosanci 26. gorske brigade) so s sedla Čez Utro napadali v smeri planine Zaprikraj. Pri planini Predolina so naleteli na dobro branjeno obrambno črto, ki je kljub velikim izgubam cel dan niso mogli prebiti. So pa italijanski vojaki položaje zapustili ponoči, po tem ko je bilo izdano povelje za umik.

Planina Golobar

Golobar je razsežna viseča dolina s premerom skoraj dva kilometra. Ob poti vidimo več sledi, ki govorijo o drugačni podobi Golobarja v preteklem stoletju. Še bolj kot gozdarjenje in planšarstvo je planino zaznamovalo dogajanje med prvo svetovno vojno. Zaradi zavetne lege in bližine prve avstro-ogrske obrambne črte, ki se je na južnem obrobju raztezala od Javorščka prek prevala Čez Utro in na Kal, je postala pomembna točka, od koder je potekala vojaška oskrba tega dela fronte. Planino je prepredala mreža jarkov, poti in cest, posejana je bila z zaklonišči in barakami. Do sem je bila s Kala Koritnice speljana tovorna žičnica. Na zgornjem robu nekdanjega pašnika nad zapuščeno planino je na skali ohranjen betonski križ, ki so ga maja 1916 postavili vojaki 20. lovskega bataljona avstro-ogrske vojske.

Javoršček

21.oktobra 1915 so Italijani napadli Javoršček. Po prvotnem neuspehu so avstro-ogrske položaje zasuli s topovskim ognjem in popoldne znova napadli. Tokrat so obtičali pred avstro-ogrskimi žičnimi ovirami, kjer so čakali noč. Branilci so jih ponoči obmetavali z ročnimi bombami, s tempiranimi minami, ki so jih valili po pobočju in s plazovi kamenja, ki so jih prožili minerji. Zjutraj po hudem topniškem obstreljevanju, so se kljub temu prebili prek žičnih ovir in vdrli v strelske jarke na severnem grebenu Javorščka. Poveljstvo 44. strelske divizije je v protinapad poslalo rezervo koroškega 1. strelskega polka, ki je z bajoneti pregnala Italijane iz avstro-ogrskih rovov. Zvečer so Italijani še enkrat neuspešno napadli, nato pa odnehali.

 

3         Pod Krnom

V Zatolminu nas pot pelje mimo Muzeja Mrzli vrh, v njem si je moč ogledati privatno zbirko orožja in predmetov iz obdobja prve svetovne vojne, soške fronte ter avstro ogrske monarhije. Večina predmetov v zbirki je najdena na področju Zatolmina, Mrzlega vrha in bližnjih soških bojišč.

Avstro-ogrsko vojaško pokopališče Selce

Na pokopališču v Selcah je bilo v času od 23.decembra 1915 do 14.februarja 1916 pokopanih 21 vojakov iz bataljona Hradec Králové in 13 vojakov iz drugih vojaških enot. Imena večine so izpisana v spominski cerkvi Sv. Duha v Javorci v dolini Tolminke.  Osemnajsti pehotni polk je bil ustanovljen davnega leta 1682. Od leta 1830 dalje je bilo njegovo naborno območje okrožje Hradec Králové na vzhodu Češke. Med prvo svetovno vojno je bil njegov 3. bataljon premeščen na odsek Vodil vrh – Zatolmin kot pomožni del bojne skupine »Waserthal«, ki se je novembra 1915 borila v 3. soški ofenzivi. Bataljon je branil tolminsko mostišče nad strateško potjo Stӧger-Steiner v dolini Tolminke, vse do svoje vrnitve v Koroške Alpe marca 1916.

Cerkev Svetega Duha v Javorci

Spominska cerkvica Sv. Duha v Javorci v dolini Tolminke je edinstven spomenik iz časa prve svetovne vojne, posvečen padlim avstro-ogrskim vojakom na območju tolminskega odseka soške fronte.  Od 1. marca do 1. novembra 1916 so jo gradili vojaki 3. gorske avstro-ogrske brigade. Pri gradnji in pripravi materiala je prostovoljno sodelovalo nad tisoč vojakov, med njimi mnogo mojstrov in obrtnikov, ki jih je zajela vojna vihra. Načrt zanjo je izdelal dunajski arhitekt, scenograf in slikar Remigius Geyling, ki je v Posočje prišel kot nadporočnik, medtem ko je bil za izvedbo del odgovoren nadporočnik Geza Jablonszky.  Lokacija za postavitev cerkve je bila izbrana premišljeno. Od ključnih položajev na Vodil vrhu, Mrzlem vrhu, Slemenu in Rdečem robu je približno enako oddaljena (okrog 2,5 km), tako da predstavlja nekakšno središčno točko. Cerkev je zgrajena na skalnati podlagi, do nje vodijo monumentalne stopnice, obdana je z nizkim obzidjem. Spodnji del je sezidan s kamnitih blokov, ki so jih vojaki lomili v neposredni bližini in jih vgradili v mogočen kamnit zid, na katerem sloni zgornji del konstrukcije. Ta  je v celoti lesen. Nad vhodom v cerkev se dviga zvonik s sončno uro in dvojnim grbom Avstro-Ogrske. Na fasadah so med okna vstavljene plošče z v fresko tehniki naslikanimi grbi vseh avstro-ogrskih dežel. Notranjost cerkve je razdeljena na tristrano zaključen prezbiterij ter pravokotno ladjo z dodano nizko lopo. Leseni del oltarja je delo Antona Perathonerja, mojstra z Južne Tirolske. Na hrastovih ploščah, ki se kot listi knjige odpirajo ob stenah ladje, so vžgana imena padlih vojakov, ki so večinoma pokopani na vojaškem pokopališču na Ločah pri Tolminu.

Mrzli vrh

Mrzli vrh (1359mnv) leži na skrajnem južnem koncu Krnskega pogorja, med dolino Soče in Tolminke. Bil je prizorišče najbolj krvavih bitk prve svetovne vojne v Zgornjem Posočju. Gre za strateško pomemben vrh za nadzorovanje soške doline in Krnskega pogorja na eni, ter Kolovrata in Matajurja na drugi strani. Kljub številnim napadom in ogromnim žrtvam, je vrh ves čas ostal v rokah avstro-ogrske armade. Na Mrzlem vrhu je urejena zgodovinska pot, ki se začne na planini Pretovč in nas vodi mimo vseh pomembnejših ostalin, kot sta italijanski oltar pri planini Lapoč in avstro-ogrska kaverna z oltarjem, ki so jo izdelali madžarski vojaki. Ves čas fronte, od pomladi 1915 do jeseni 1917, je Mrzli vrh pomenil steber obrambe tolminskega mostišča. V vojaški terminologiji mostišče pomeni del osvojenega ali obranjenega ozemlja na nasprotnem bregu reke, ki ga sicer zaseda nasprotnik. Na soški fronti sta bili mostišči dve – poleg tolminskega še goriško. Slednje v italijanske roke padlo šele po 6. soški bitki avgusta 1916.

Avstrijci so se Italijanom postavili po robu na levem bregu Soče, kjer so se utrdili na vseh pomembnejših vzpetinah in vrhovih. Le pri Gorici in Tolminu so teren branili na desni strani reke. Če je imela obramba Gorice predvsem prestižni pomen, je mostišče pri Tolminu nasprotniku preprečevalo prodor v dolino Idrijce, obenem pa je ščitilo za oskrbovanje gorske fronte izredno pomembno železniško progo do Mosta na Soči. Zato je general Borojević, poveljnik 5. armade ukazal obrambo Mrzlega vrha za vsako ceno. Podobno so italijanski strategi, ki jim je Mrzli vrh pomenil ključ za osvojitev tolminskega mostišča, od svojih vojakov zahtevali brezpogojno zmago. V zadnjih dneh maja in v začetku junija 1915 so Italijani pošiljali na Mrzli vrh nove in nove enote, ki so krvavele v bližinskih bojih z enotami 3. gorske brigade. Štirikrat jim je uspelo zavzeti vršni greben, a protinapad je bil vsakič takojšen in silovit. V bojih na nož so Avstrijci, prekaljeni v bojih na ruskem in srbskem bojišču, vedno znova premagali  zdesetkane in izčrpane napadalce, ki jim nesposobni poveljniki niso uspeli pravočasno poslati okrepitev. Na cvetočih pobočjih Mrzlega vrha so v tistih sončnih pozno pomladnih dneh izkrvaveli celi bataljoni. Kdor se je upiral ali se ni hotel več vrniti v klavnico, je bil po hitrem postopku obsojen na smrt.

Po začetnih bitkah spomladi in poleti 1915 sta obe strani izkoristili zatišje za utrjevanje položajev. Za vrečami, napolnjenimi s kamenjem, so vojaki dan in noč v skale dolbli strelske jarke in kaverne, ki so edine nudile vsaj približno varno kritje pred minami in granatami. Jarki branilcev z nameščenimi strojnicami in gosto bodečo žico pred njimi, so postali za pehoto neosvojljivi. Zato so Italijani nenehno krepili svoje topništvo in pred vsakim napadom zasuli nasprotnika z bobnečim ognjem, ki naj bi očistil teren in »zmehčal« branilce.

Italijani, ki so se utrdili nad planino Lapoč, so v enem izmed napadov jeseni 1915 končno osvojili del prvih avstrijskih jarkov zahodno od vrha. Kljub nenehnim naporom jim ni nikoli trajno uspelo zavzeti Mrzlega vrha, niti sosednjega Slemena in Vodil vrha. Njihov obroč okoli gore se je tesno oklepal avstrijske obrambne linije, ki je povsod potekala na višje ležečih in lažje branljivih mestih. Ponekod sta bila nasprotnika drug od drugega oddaljena le nekaj deset metrov. To so izkoristili Avstrijci, ki so Italijanom 24. oktobra 1917 pripravili smrtonosno presnenčenje. To je bil dan, ko so združene avstro-ogrske in nemške sile v silovitem napadu ob uporabi bojnih plinov prebile fronto in v naslednjih dneh Italijane potisnile daleč na zahod do reke Piave. Začetek konca je na Mrzlem vrhu oznanila eksplozija podzemne mine, nameščena na koncu rova, ki so ga skopali pod italijanske jarke. Eksplozija, ki je v zrak vrgla italijansko posadko, je ustvarila vrzel, skozi katero sta dva bataljona že v prvem naletu zavzela italijanske jarke na koti 1186. Globok minski krater, okoli katerega so razmetane skale, še danes deluje zastrašujoče, čeprav je pobočje vse naokoli preorano od rovov in eksplozij. S tem dejanjem je Mrzli vrh stopil ob bok razvpiti Batognici in skoraj neznanemu Kalu, kjer so s podzemnim miniranjem skušali pregnati nasprotnika.

Krn in Batognica

Kot rečeno,  so bili Italijani v gorah nad Drežnico na začetku vojne dokaj uspešni. Zataknilo se jim šele pri Krnskem pogorju, ki je bilo strateškega pomena, saj je onemogočalo prodor v dolino Tolminke, preko katere bi bilo mogoče obkoliti avstrijske enote. Konec maja in v začetku junija so na Slemenu in Mrzlem vrhu potekali hudi boji, izgube na obeh straneh so bile velike, a vendar je Avstrijcem uspelo obdržati položaje. 16. junija 2015 so Italijani v spektakularnem naskoku zasedli vrh Krna, ki je bil takrat steber avstrijske obrambe v krnskem pogorju. Kasneje je steber obrambe postala mizasta gora Batognica, ki je Italijanom nikdar ni uspelo zasesti.

Italijanska zasedba Krna sicer ni prinesla strateške odločitve, je pa povzročila Avstrijcem vrsto težav in številne žrtve. Po zasedbi so Italijani v vrh Krna izdolbli vrsto kavern, vanje pa namestili topove in mitraljeze, s katerimi so obvladovali okolico. V začetku julija sta dva bataljona italijanskih alpinov neuspešno poskušala zasesti Batognico. 18.julija so z granatami in minami zasuli improvizirane avstro-ogrske položaje na Batognici in na Mrzlem vrhu. Položaje branilcev, utrjene večinoma le z vrečami peska so skoraj popolnoma razdejali. Naslednji dan so alpini zavzeli vrh Batognice, branilci so se morali umakniti na njen vzhodni rob. Avstro-ogrska vojska je v le dveh dneh bojev izgubila 1300 ljudi. Nasprotnika sta se utrdila le dobrih osemdeset metrov drug od drugega in položaj na gori je kljub večkratnim poskusom ene ali druge strani, da bi zasedli celotno Batognico, ostal nespremenjen vse do preboja fronte 24. oktobra 2017.

Položaji na vrhu Batognice so bili močno izpostavljeni, zato so vojaki obeh bojujočih se strani dolbli podzemne rove in kaverne. Pod površjem so tako nastajali celi sistemi  podzemnih rovov in bivalnih prostorov. Italijani so prvi dojeli, da je Batognica primerna za poseben način bojevanja – minsko vojno. Pod nasprotnikove položaje je bilo potrebno skopati rove, jih napolniti z eksplozivom in razstreliti. Avgusta 1917 so Avstrijci s prisluškovanjem odkrili, da je italijanski rov le še 10 metrov oddaljen od njihovih položajev. Začeli so kopati v smeri nasprotnikovih rovov. Po nekaj dneh kopanja so odkrili komoro, napolnjeno z eksplozivom. Odstranili so vžigalnike in odnesli eksploziv. Odkrili so še eno komoro z eksplozivom, tretje pa ne, vendar je bila ta ob eksploziji od položajev branilcev preveč oddaljena, da bi jih občutno poškodovala. Z zaplenjenim eksplozivom so Avstrijci razstrelili italijanske rove ter tako zaključili minsko vojno.

Vojaška kapela Bes

Kapela Bes stoji med vrhovoma Pleče (1299 mnv) in Planica (1376 mnv). Oddaljena je uro hoda od planine Kuhinja pod Krnom. Po koncu vojne jo je dal v spomin na padle italijanske vojake postaviti major Celestino Bes, poveljnik posebnega bataljona Bes. V bližini kapele so stala skladišča, bolnica, kaverne, strelski jarki in topovski položaji.

Drežnica

V času bojev ob Soči je bila vas v neposredni bližini prve frontne črte. V hišah so si bivališča uredili italijanski vojaki, saj je bilo civilno prebivalstvo izgnano. Vasi še danes daje pečat mogočna, leta 1912 zgrajena cerkev Srca Jezusovega, ki je vojna ni prizadela in je ostala nepoškodovana. V Drežnici si je mogoče ogledati zasebno muzejsko zbirko Batognice.  29. maja 1915 je general Donato Etna poveljstvo alpinskih skupin preselil s Kobarida v Drežnico, od koder bi lažje usklajeval napadena Krnsko pogorje. Zasedba krnskega masiva bi Italijanom namreč omogočila prodor v dolino Tolminke, praktično za hrbet avstro-ogrski vojski na tolminskem mostišču.

 

4         Planina Razor

Kljub temu, da so glavni boji za obrambo tolminskega mostišča potekali precej zahodneje, na območju Mrzlega vrha, smo tudi turo na Planino Razor uvrstili v niz izletov, tako ali drugače povezanih s soško fronto. Če ne drugega zato, ker poteka neposredno nad tolminskem mostiščem.

Jedro obrambe tolminskega mostišča so predstavljale Mengore (450 mnv) s sosednjima vzpetinama Cvetje (588 mnv) in Bučenica (510 mnv).Celotno območje je bilo močno utrjeno s številnimi jarki in kavernami. Mengore so Avstrijci začeli utrjevati že pred začetkom vojne. V vseh 29 mesecih vojne so bili avstro-ogrski položaji na Mengorah izpostavljeni nenehnemu obstreljevanju italijanskega topništva z višjih vzpetin. S prebojem tolminskega mostišča bi se italijanski vojski odprla pot v notranjost monarhije. Vendar je avstro-ogrska obramba kljub velikim izgubam vzdržala vse do konca bojev ob Soči. V odločilni dvanajsti soški bitki je prav območje tolminskega mostišča odigralo eno najpomembnejših vlog. Je pa v neposredni bližini trase po prvi svetovni vojni potekala meja med Italijo in kraljevino SHS, takozvana Rapalska meja. Zgradba, v kateri je danes planinski dom, je bila med obema vojnama postojanka italijanske mejne milice, malo više, tik pod prevalom Globoko pod Vrhom Planje pa se nahajajo ostanki italijanskih bunkerjev in vojašnice.

 

5         Kobariški Stol

Avstro-ogrske enote so se še pred začetkom bojev, z izjemo tolminskega in goriškega mostišča, umaknile na levi breg Soče. Kobariški Stol je tako že prvi dan vojne padel v  italijanske roke. Med vojno so tu Italijani zgradili vrsto cest. Najbolj drzna je gotovo cesta, ki so jo speljali iz Breginja na greben Kobariškega Stola in od tam čez planino Božica v dolino Učje.

Čudež pri Kobaridu

24. oktobra 1917 so združene nemške in avstro-ogrske enote presentile Italijane in prebile fronto pri Bovcu in Tolminu. Namesto da bi pri Žagi ustavili prodor 22. strelske divizije prvega avstro-ogrskega korpusa, so se Italijani umaknili na tretjo obrambno linijo na greben Kobariškega Stola. Zgodaj zjutraj naslednjega dne se je tretji bataljon, pod poveljstvom majorja von Forbelskega,  iz Žage odpravil proti planini Božici. Po hudih bojih z dvema alpinskima bataljonoma so zasedli Murno glavo (1080 mnv) in Hum (1110 mnv). Po zasedbi planine Božice pod grebenom Stola je malo pred polnočjo tretji bataljon napadel greben in po uri in pol hudega boja zasedel utrjeno postojanko zahodno od kote 1045 m. Takoj za tem so se začeli Italijani umikati, tako da je Stol, ki ga je general Cadorna označil za enega najpomembnejših stebrov obrambe,  ob 2.15 padel v roke avstro-ogrske vojske. 22. divizija je tako že prvi dan prodrla mimo Kobarida, kar osemnajst kilometrov  globoko do Robiča na pragu Beneške ravnine.

Kostnica nad Kobaridom

Na Griču nad Kobaridom,  okoli cerkve svetega Antona, je bila leta 1938 zgrajena italijanska kostnica. Otvoril jo je Benito Mussolini. Kostnica je bila zgrajena v spomin padlim italijanskim vojakom v prvi svetovni vojni. Vanjo so prenesli posmrtne ostanke 7014 padlih vojakov z okoliških vojaških pokopališč. Vojaki so padli v okolici Tolmina, Kobarida in Rombona. Italijansko kostnico sta oblikovala kipar Giannino Castiglioni in arhitekt Giovanni Grappi.

 

6         Matajur

Borojevićeva Soška armada je v 11. bitki sicer z zadnjimi močmi ustavila italijanski prodor na Banjšicah, vendar je bilo jasno, da nove italijanske ofenzive ne bo zdržala. Cesar Karel je prosil za pomoč Nemce, da bi skupaj pripravili protinapad v Zgornjem Posočju, kjer ga Italijani niso pričakovali. Združene avstro-ogrske in nemške enote so 24. oktobra 1917 presenetile Italijane in prebile fronto pri Bovcu in Tolminu. Že prvi dan so prodrle mimo Kobarida 18 kilometrov globoko do Robiča, ki leži na pragu beneške ravnine. Naslednji dan so vrzel v italijanski obrambi še razširili, italijanski poraz pa se je spremenil v katastrofo. Splošen umik, ki je ponekod prešel v paničen beg, se je končal v začetku novembra na reki Piavi, dvesto kilometrov zahodneje.

Nadporočnik Erwin Rommel

26. oktobra dopoldne so Nemci zasedli še zadnjo italijansko obrambno točko nad Sočo, močno utrjen vrh Matajurja. Ob 11.40 so tri zelene in ena bela svetlobna raketa oznanile, da je Matajur zavzet. Naskok na Matajur je po petdestih urah neprekinjenih bojev uspel samo trem četam pod poveljstvom nadporočnika Erwina Rommla, ki se je odlikoval že prejšnji dan pri zasedbi Kolovrata. Pri tem so zajeli 150 italijanskih častnikov, devet tisoč vojakov in 84 topov. Ravnanje 1. polka brigade Salerno, ki je bil sicer številčno močnejši in bolje oborožen, je bilo popolnoma nerazumljivo. Pripisati ga gre predvsem nemotiviranosti in nizki morali italijanskih vojakov. Rommlov odred je v treh dneh bitke izgubil le šest vojakov, trideset je bilo ranjenih. Takoj po zasedbi Matajurja se je Wϋrttemberški gorski bataljon, katerega del je bil tudi Rommel s svojimi vojaki, skozi vas Mašera (Masseris) spustil v dolino Nadiže. Decembra 1917 je Rommel za podvig na Matajurju prejel visoko odlikovanje »Pour la mérite«.

Po vojni je Rommel postal goreč Hitlerjev pristaš in se strmo povzpenjal na vojaški lestvici. Postal je poveljnik korpusa v severni Afriki, znan pod imenom »puščavska lisica«. Julija 1944 je naredil samomor, saj je bil osumljen, da je sodeloval pri atentatu na Hitlerja.

 

7         Kolovrat – Kuk

Na desnem bregu reke Soče med Tolminom in Kobaridom je pred prvo svetovno vojno po grebenu Kolovrata potekala meja med Italijo in avstro-ogrsko monarhijo. Že prvi dan vojne so italijanske enote brez boja zasedle greben Kolovrata,  Matajurja in Kobariškega Stola.  Italijanska vojska je na Kolovratu med prvo svetovno vojno zgradila obrambni sistem, takoimenovano tretjo obrambno črto. Danes je na tem mestu muzej na prostem. Obnovljena so bila poveljniška in opazovalna mesta, mitralješki in topniški položaji, kaverne in mreža strelskih jarkov. 

Prva italijanska žrtev

Maja leta 1915, ko je Italija napovedala vojno Avstro-Ogrski, so Riccarda Giusta, ki je služil vojsko kot alpinec v bataljonu Cividale, skupaj s tovariši poslali na planoto Kolovrat, na mejo s habsburško monarhijo. 24. maja 1915, ob dveh ponoči, se je italijanska vojska začela pomikati v notranjost avstro-ogrskega ozemlja. Riccardo Giusto in njegova kolona so imeli nalogo zasesti vrh Natpriciar. Ob strelu iz pušk orožnikov na prelazu Solarje, je bil Riccardo na mestu mrtev. Furlanski alpinec je bil tako prva uradna italijanska žrtev prve svetovne vojne.

Padec Kolovrata

V  zadnji soški bitki so Nemci najpomembnejše naloge zaupali dvema enotama. Hkrati z večkrat omenjeno 12. šlezijsko divizijo pod vodstvom generala Lequisa, ki je imela nalogo napasti po dolini proti Kobaridu, se je Nemški alpski korpus 24. oktobra iz tolminskega mostišča odpravil osvajati vzpetine nad Tolminom. Kolovrat je padel že prvi dan napada, tretji dan pa je bila zavzeta celotna gorska veriga in frontna črta se je v naslednjih dneh premaknila daleč na reko Piavo.

Za padec Kolovrata, tako kot dan kasneje bližnjega Matajurja, je bil najbolj  zaslužen nemški poveljnik, nadporočnik Erwin Rommel.  Rommel je bil sprva v dvomu, ali obkoliti in napasti italijansko posadko na Kuku, ali napredovati po cesti in osvojiti  Livške Ravne. Odločil se je za slednje. Italijani nad cesto nemškega premika niso opazili. Rommlove enote so občasno naletele na nič hudega sluteče italijanske vojake, ki so ob nenadnem pojavu sovražnika obstali kot okameneli in so bili brez boja razoroženi. Rommlove enote so napredovale izjemno hitro in bile opoldne že v Livških Ravnah. Italijanska posadka je še pred prihodom napadalcev zbežala v dolino. Rommel je presodil, da se proti italijanskim silam na Kuku ni smiselno bojevati, saj so bile te že v bitki z Wϋrttemberškim gorskim bataljonom. S svojimi enotami je nadaljeval proti Livku, v pomoč 12. šlezijski diviziji. Tik pred Livkom je k predaji prisilil petdeset italijanskih častnikov in dva tisoč vojakov 4. brigade bersaljerov. Po padcu Livka so se preostale italijanske enote začele umikati vzdolž matajurske ceste po vzhodnem pobočju grebena Mrzli vrh – Strmol.

 

 

 

 8        Banjška planota

Zahodni rob Banjšic so Italijani prvič skušali osvojiti že oktobra 1915, med tretjo soško bitko. Z močnim mitralješkim in topniškim ognjem so branilci poskus uspešno odbili. V noči na 15. maj 1917, med deseto soško bitko, je italijanom po intenzivnem topovskem obstreljevanju iz Korade na desnem bregu Soče, končno le uspelo zasesti avstro-ogrske položaje pri Zagori in Zagomili. Branilci so se morali umakniti na grebenske položaje Kuka (612 mnv). Po dveh dneh hudih bojev je Italijanom uspelo zasesti še položaje na Kuku, kjer so se utrdili. V naslednjih dneh so se boji nadaljevali na območju Vodic. Samo v napadih na Vodice, v katerih so sodelovale tri italijanske brigade in dve skupini alpinov, skupaj okoli 26.000 mož, so Italijani izgubili 464 častnikov in 11.000 mož. Branilci so imeli 1600 mrtvih, 8370 ranjenih in 930 pogrešanih. Na Vodicah stoji italijanski spomenik generalporočniku Mauriziju Gonzagi, poveljniku 53. divizije, ki je po ogorčenih bojih osvojila vrh.

19. avgusta 1917 je preko štirih pontonskih mostov in dveh brvi pri Desklah Sočo prečkala 47. Italijanska divizija, ojačana z dvema bataljonoma alpinov, nato pa ji je sledila še 60. pehotna divizija. V naslednjih dneh so ob pomoči topovskega obstreljevanja najprej zlomili obrambo Vrhovskega Kuka (716 mnv), 22. avgusta pa so zasedli še Jelenk (787 mnv) in Golek (821 mnv). Po padcu Jelenka so Italijani prodrli tik pred vas Bate. General Boroević je sprva nameraval ukazati umik s planote prek Čepovanskega dola na zahodni rob Trnovskega gozda. Na Banjšicah naj bi branili le še severni del, Lomsko planoto. Ker so imeli tudi Italijani težave s preskrbo, so se branilci umaknili na obrambne položaje na liniji Zagorje–Podlaka–Kal–Log. Ker obramba Banjšic še enega napada ne bi vzdržala, so sklenili Italijane presenetiti z ofenzivo v Zgornjem Posočju. Ker bi padec Avstro-Ogrske posledično pomenil konec tudi z nemškim imperijem, so Nemci na prošnjo cesarja Karla za protinapad prispevali šest pehotnih divizij in divizijo lovcev. Skupaj s petimi avstro-ogrskimi divizijami so tvorile novo, 14. nemško armado, ki je 24. oktobra 1917 prebila fronto pri Bovcu in Kobaridu. Istega dne so avstro-ogrske enote na Banjšicah sicer izvedle nekaj napadov na Italijanski 24. korpus, a je bil namen teh napadov le prikriti resnično lokacijo preboja frontne črte.

Ob cesti Bača - Most na Soči, pri odcepu na železniško postajo (tam smo začeli z našo turo na Banjšice), stoji spomenik XV. Avstro-ogrskemu korpusu, ki se je med Šmohorjem nad Krnskim jezerom in Banjšicami boril od prvih dni vojne pa vse do preboje, oktobra 1917.

 

9       Škabrijel in Banjšice

Hribu Svetega Gabrijela med soškimi ofenzivami še zdaleč ni bilo prizanešeno. Zlasti ne v enajsti soški ofenzivi, torej v zadnjem italijanskem poskusu, da bi prodrli skozi položaje branilcev na soški fronti in prek Vipavske doline napredovali proti notranjosti monarhije. Ob koncu poletja 1917 se je ta italijanska namera skoraj uresničila, kajti zasedli so Kuk, Sveto Goro in greben severno od Svete Gore. Italijansko namero je preprečevala le še srdita avstro-ogrska obramba Škabrijela. Škabrijel je bil od sredine avgusta do 10. septembra 1917 prizorišče ene najhujših bitk na soški fronti. Ni naključje, da se je hriba prijelo zlovešče poimenovanje »gora smrti« (Monte della Morte). Na Škabrijelu je padlo 25.000 italijanskih in 15.000 avstro-ogrskih vojakov.

Po padcu Svete Gore 24. avgusta, so boji za zavzetje Škabrijela  postajali vse bolj zagrizeni. Italijani so stalno povečevali število topniških baterij, ki so obstreljevale vrh hriba. Po besedah generala Cadorne so tu dosegli največjo gostoto topniškega ognja v prvi svetovni vojni. Na nekaj kvadratnih kilometrih bojišča je brez premora streljalo 700 topov in nekaj sto minometov. Na fotografijah iz tistega časa so vidne posledice obstreljevanja - hrib je bil popolnoma gol, prepreden s številnimi jarki in kavernami, preoran od eksplozij, prepleten z bodečo žico, in posejan z nepokopanimi vojaki.

Škabrijel je bil na začetku septembra 1917 tik pred tem, da pade. Ker so bili branitelji z močmi čisto pri koncu, je general Boroević sklenil v noči s 3. na 4. september ostanke 87. pehotnega polka zamenjati z 2500 vojaki 106. črnovojniške divizije. A jih je ob zori presenetil napad štiristo italijanskih jurišnikov, ki je najprej zasedel položaje okoli Malega vrha, nato koto 552 na grebenu, ki vodi proti vrhu Škabrijela in končno tudi sam vrh. Poveljstvo 57. avstro-ogrske divizije je v protinapad poslalo 25. črnovojniški polk in okoli poldneva je bil vrh ponovno v avstro-ogrskih rokah. Na Škabrijelu se je izkazal zlasti 87. pehotni polk, fantje doma pretežno iz trikotnika med Celjem, Ptujem in Pohorjem. Gora-trdnjava ni zamenjala lastnika in prav spopadi na Škabrijelu so bili eden izmed razlogov, da je avstro-ogrska vojska začela načrtovati protinapad, do katerega je prišlo v Kobaridu konec oktobra 1917.

 

10         Sabotin in Sveta gora

Zaradi svoje lege na desnem bregu Soče nad Gorico je bil Sabotin ena ključnih obrambnih točk avstro–ogrske armade. Ta je na Sabotinu že pred spopadom z Italijo maja 1915 začela utrjevati položaje. Zgradila je kaverne, zaklonišča in sistem bojnih položajev ter postavila številne opazovalnice. Avstro–ogrski vojaki so tu kljubovali napadom italijanske pehote vse do avgusta 1916. Na Sabotinu so boji potekali do vključno šeste soške bitke, ko ga je italijanski pehoti končno uspelo zasesti. S padcem Sabotina je klonila ključna točka avstrijskega obrambnega sistema. Padlo je Oslavje (Oslavia), padli so griči nad Pevmo (Piuma), padla je Kalvarija (Monte Calvario) nad Podgoro (Piedimonte) in padla je Gorica. Po zavzetju Sabotina so Italijani v kavernah uredili topniške položaje, predrli steno na soško stran in od tam s topovi streljali na avstro–ogrske obrambne položaje na Sveti Gori, Vodicah in Škabrijelu.

Padec Sabotina

Prvič so Italijani napadli Sabotin zadnje dni maja 1915, a so bili napadi gladko odbiti. Med drugo soško fronto v juliju je bilo tu le nekaj manjših spopadov. V tretji soški bitki so se Italijani na goriškem mostišču sprva omejili le na topniško obstreljevanje,  konec  oktobra pa so vojaki IV. korpusa prvič resno napadli Sabotin, a tudi tokrat brez uspeha.

6. avgusta 1916 se je zgodaj zjutraj začelo izjemno močno italijansko topniško obstreljevanje avstro-ogrskih položajev od Tolmina do morja. Po devetih urah dotlej najhujšega obstreljevanja na soški fronti, je bila prva avstro-ogrska obrambna črta spremenjena v kup ruševin. Okopi so bili razbiti, povezovalni rovi zasuti, prav tako tudi marsikateri vhod v kaverne. Popoldne je v napad na Sabotin krenila pehota. Večina avstro-ogrskih vojakov je napad pehote čakala v kavernah, od koder bi se ob napadu premaknili v rove. Toda vojaki, ki so jih pustili v rovih, da bi sporočili začetek pehotnega napada, so bili večinoma pobiti in ranjeni, preživeli pa tako zmedeni, da niso pravočasno opazili sklonjenih postav italijanskih vojakov, ki so se iz bližnjih jurišnih položajev podali v naskok. Tako je italijanom uspelo zasesti avstro-ogrske položaje še preden so tri stotinje braniteljev uspele zapustiti kaverne. Po kratkem boju so se bili primorani predati. Italijani so prodrli do ruševin cerkve Sv. Valentina in se po jugozahodnih pobočjih spustili do Šmavra in Podsabotina, ni pa jim uspelo osvojiti železniškega mosta pri Solkanu. V samo štiridesetih minutah je v italijanske roke padel do tedaj neosvojljivi severni steber obrambe goriškega mostišča.

Piramide na Sabotinu

Ko v Kojskem zapustimo glavno cesto in se odpravimo proti vrhu Sabotina, po približno petih kilometrih pridemo do lepo ohranjenih strelskih jarkov, razporejenih na obeh straneh ceste. V nadaljevanju, še preden pridemo do parkirišča, ob robu ceste lahko opazimo dve veliki kamniti piramidi, postavljeni v tridesetih letih, za časa fašizma. Piramidi označujeta izhodiščno točko, s katere so italijanski bataljoni začeli napad in med šesto soško bitko osvojili Sabotin ter tako ustvarili pogoje za zavzetje Gorice. Na območju Parka miru Sabotin sta poleg teh dveh piramid še dve veliki in tri male, vse skupaj pa označujejo potek frontne črte na dan 7. avgust 1916.

Solkanski most

V noči med 8. in 9. avgustom 1916 so se prek solkanskega železniškega mosta umaknile še zadnje avstro–ogrske enote, ki so do zadnjega branile ostanke mostišča pod Sabotinom. Že med močnim italijanskim topniškim obstreljevanjem, so 9. avgusta 1916 zgodaj zjutraj vojaki minerskega oddelka 62 divizije sprožili eksplozijo 930 kilogramov ekrazita in v oblaku dima se je zrušil celotni osrednji lok železniškega mosta, ponosa graditeljev bohinjske proge. Dvesto dvajset metrov dolg Solkanski most, dokončan novembra leta 1905, je bil največji kamniti ločni most na svetu. Osrednji lok mostu, ki ga je projektiral dr. Ing. Karl Wurmb, je imel kar 85 metrov razpona, proga pa je potekala 36 metrov nad gladino Soče. Most je bil obnoviljen med leti 1925 in 1927.

Park miru

Po vojni so Italijani na Sabotinu razglasili sveto območje (Zona Sacra), postavili muzej, uredili pot skozi kaverne v grebenu Sabotina in označili namembnost posameznih kavern na pobočju. Po drugi svetovni vojni je večji del Sabotina pripadel Jugoslaviji in je bil kot obmejno območje težko dostopen. V prostorih nekdanje obmejne stražnice na Sabotinu je danes urejen inovativen multimedijski center za obiskovalce, ki z muzejem, info točko ter številnimi ostalinami predstavlja osrednjo točko na Poti miru med Alpami do Jadranom.

Sveta Gora

Romarska bazilika na Sveti Gori se je ob začetku vojne znašla v neposredni bližini frontne črte, ki je do vključno šeste bitke potekala po sosednjem Sabotinu. Med boji  je bila bazilika popolnoma porušena. Na grebenu Svete Gore je v letih 1915–1917 avstro-ogrska vojska izvrtala številne kaverne, v katerih so poleg pehotnih posadk našle varno zavetje tudi nekatere topovske baterije. Na zalednem severnem pobočju so zgradili barakarska naselja in številne manjše kaverne, kjer so namestili razna poveljstva in sanitetne postaje. Spomladi 1917 so tja speljali tudi tovorno žičnico, s katero so olajšali oskrbo bojišča. Prav zato so skozi greben hriba izvrtali daljši podzemni rov in z njim prve bojne jarke povezali z zaledjem.

Ko so italijanske enote v prvih dneh desete soške bitke zavzele Zagoro in greben Kuka, so se boji preselili na odsek Vodice–Sveta Gora, ki je do tedaj predstavljal avstro-ogrsko rezervno črto. Po prvotnem uspehu so bile italijanske enote tam ustavljene, kljub temu pa jim je uspelo maja 1917 zavzeti vrh Vodic in avstro-ogrske vojake pregnati na položno vzhodno pobočje. Sledili so hudi boji, ki so se končali šele avgusta, v enajsti soški bitki. Italijanske vojake je med napadom spodbujala vojaška godba, ki jo je vodil slavni dirigent Arturo Toscanini (1867 – 1957). Toscanini je bil goreč rodoljub in general Antonio Cascino ga je pregovoril, da je z vojaško godbo prišel na soško fronto. Pred vse močnejšim pritiskom italijanske vojske so se v noči na 24. avgust avstro-ogrski vojaki umaknili tudi s Svete Gore in zasedli nove položaje na Banjški planoti. Po padcu Svete Gore so Italijani težišče ofenzive prenesli na sosednji Škabrijel.

 

11       Kras – Trstelj

Po padcu Gorice 9. avgusta 1916 in umiku avstro-ogrske vojske iz Doberdobske planote, se je obrambna črta premaknila proti vzhodu. Na novih položajih so se branilci hitro utrdili. Konec oktobra 1916 so imeli branilci zaradi slabih zaklonov in izredno močnega italijanskega topništva že pred napadom pehote hude izgube.

Deveta soška bitka

30. oktobra je italijansko topništvo povečalo svojo aktivnost, naslednjega dne je obstreljevanje doseglo višek in deveta soška bitka se je začela. Na Krasu je Italijanom marsikje že v prvem jurišu uspelo zavzeti razdejane položaje braniteljev. Po zasedbi Cerja (343 mnv) je del italijanske 45. pehotne divizije zavil proti jugu, zavzel Pečinko (292 mnv) in tako nepričakovano odrezal ostanke 21. domobranskega polka. Zaradi italijanskega prodora na severnem robu Krasa so se branilci umaknili tudi s položajev južno od ceste Opatje selo – Kostanjevica in se pomaknili na obrambni črto pri Hudem Logu. Avstro-ogrsko poveljstvo je imelo dve možnosti: ali poskuša s takojšnjim protinapadom zavzeti izgubljeno ozemlje, ali pa ukaže umik na deloma zgrajeno obrambno črto, ki je potekala od Velikega vrha (463 mnv), vzhodno od Fajtjega vrha (433 mnv) mimo Kostanjevice in naprej proti jugu. Poveljstvo VII. korpusa se je odločilo za protinapad, a so jih Italijani že na poti proti frontnim položajem zasuli s plinskimi granatami. Zaradi pomanjkanja plinskih mask so bile izgube na avstro-ogrski strani hude. V noči s 1. na 2. november je italijanska 45. pehotna divizija zavzela Fajtji hrib, avstro-ogrska vojska se je morala umakniti na že omenjeno obrambno črto Veliki vrh – Kostanjevica. Naslednji dan je po hudih bojih trem polkom italijanske 45. pehotne divizije uspelo zavzeti Velik vrh. Če bi Italijanom uspelo zadržati Veliki vrh, bi to pomenilo padec zadnje utrjene obrambne črte do Kostanjevice. Položaj je rešil stotnik Peter Roósz, ki je s svojim IV. bataljonom 61. pehotnega polka krenil v silovit protinapad in ponovno zasedel Veliki vrh. Pri tem je zajel 11 italijanskih častnikov in 500 vojakov. Za ta podvig je prejel viteški križec reda Marije Terezije. Četrtega novembra so poskušali Italijani razširiti prodor proti jugu, glavni sunek je bil usmerjen na Sela na Krasu, a brez uspeha. Cadorna je načrtoval še en poskus, a je nastopila zima. Po koncu devete ofenzive je bilo na bojišču ob Soči razmeroma mirno, kar je trajalo do maja 1917 in obe strani sta lahko prešteli svoje izgube v treh jesenskih ofenzivah. Za politični cilj priti v Trst so Italijani žrtvovali 2581 častnikov in 76.351 vojakov, izgube Boroevićeve armade od septembra do novembra 1916 pa so znašale 2044 častnikov in 98.422 vojakov.

Deseta soška bitka

Na drugo obletnico vstopa Italije v vojno, 23. maja 1917 se je s silovitim topniškim obstreljevanjem začela deseta soška bitka. Ob 16. uri se je na Krasu v napad pognala italijanska pehota. Pri Kostanjevici ji je uspelo prebiti obrambo 41. honvedske divizije. Zasedli so vas in se utrdili na griču z ostanki cerkve. V ogorčenih bojih so Ogri do večera Kostanjevico ponovno zasedli. Ob koncu bojev, 28. maja, se je tu fronta ustalila na črti vzhodno od Fajtjega hriba, pred Kostanjevico na Krasu, severno od Korit na Krasu, zahodno od Sel na Krasu in Klaričev, pred Medjo vasjo, vzhodno od Štivana do izliva Timava.

Enajsta soška bitka

Enote tretje italijanske armade, nameščene med reko Vipavo in morjem, so 19. julija zjutraj napadle polovico šibkejše branilce. Na severnem delu kraškega bojišča, med Fajtjim hribom in Kostanjevico, so jih enote VII. avstro-ogrskega korpusa odbile in prisilile k umiku na izhodiščne položaje. Naslednje dni so štirje italijanski korpusi, potem ko so branilci ponekod s protinapadi delno povrnili izgubljene položaje ali pa jih uspešno ubranili, ponovno napadli. Na severnem območju med kotama 464 (Veliki vrh) in 378, ki ležita vzhodno in južno od Fajtjega hriba, so italijanske enote sicer zasedle položaje branilcev, vendar so jih ti kmalu pregnali od tam.

Železniška proga Dutovlje – Kostanjevica

Železniško progo za oskrbo severnega dela kraškega bojišča je avstro-ogrska vojska zgradila med avgustom in oktobrom 1915. Dela je opravila 35. cesarska in kraljeva železniška četa s pomočjo več oddelkov vojnih ujetnikov. Čeprav je šlo za normalnotirno železnico, po njej normalni vlaki niso mogli voziti. Zgrajena je bila namreč z zelo malo nasipi, z velikimi nakloni ter ekstremnimi zavoji. Vlaki so dosegali hitrosti do 27 km na uro pri nosilnosti vlaka 60 ton. Dnevno so lahko prepeljali do 450 ton vojnega materiala in vojaštva. Raztovarjanje je bilo na petih postajah. Od proge Gorica-Trst se je ta proga odcepila pri železniški postaji Dutovlje in je vodila mimo Gabrovice, Komna, Svetega, Lipe, Temnice in Novela do Kostanjevice v dolžini 22 km. Od jeseni 1916, ko so Italijani prodrli do Kostanjevice, je bila proga med šesto ofenzivo (6. do 17. avgust 1916) močno poškodovana, so vlaki vozili le še do Komna, izjemoma do Temnice. Po avstro-ogrskem preboju fronte jeseni leta 1917 proge niso več potrebovali in so jo postopoma razdrli.

 

12       Kras – Doberdob

Južno od Gorice so Italijani  prvič poskušali prečkati Sočo 9. junija 1915 nad Zagrajem (Sagrado). S splavi in čolni so ponoči na levi breg prepeljali bataljon in pol vojakov, ki so prečkali železniško progo in se začeli vzpenjati na Doberdobsko planoto. Takrat pa so nanje s puškami in topovi začeli streljati avstro-ogrski vojaki s smeri Zdravščin (Sdraussina, po vojni so kraj preimenovali v Poggio Terza Armata, v čast tretji armadi, ki se je borila na južnem delu soške fronte). Avstrijci so preprečili tudi drugi poskus prečenja 15. junija.

Prva in druga soška bitka

Italijanom je uspelo priti prek Soče šele 23. junija, na prvi dan prve soške bitke. Zasedli so Foljan (Fogliano), Sredopolje (Redipuglia), Romjan (Vermegliano) in Selce (Cave di Selz), kjer so pridobili idealne položaje za obstreljevanje Šmihela. Le deset dni po končani prvi soški bitki, je general Cadorna sklenil začeti novo ofenzivo, težišče napada je bila Doberdobska planota in vas Martinščina (S.Martin del Carso). Bitka se je začela 18. julija z izjemno močnim obstreljevanjem avstro-ogrskih položajev. Ko so bili zakloni, večinoma izdelani le iz zloženega kamenja, dovolj uničeni, je položaje na Griži (Monte Sei Busi) in Šmihelu (Monte San Michele) napadla pehota. Čeprav Italijani v dveh dneh bojev niso dosegli odločilnega preboja, so bili branitelji zaskrbljeni. Izgubili so namreč 5500 mož, honvedska divizija, ki je v začetku bitke štela 6000 mož, je po dveh dneh bojev štela le še okoli 2000 vojakov. Tretji dan bitke je Italijanom ob izdatni pomoči topništva uspelo zavzeti vrh Šmihel (Monte San Michele). Generalmajor Boog se je zavedal, da je strateško izjemno pomemben vrh treba ponovno zasesti. Do večera je zbral 15 bataljonov  in 21. julija 1915 ob dveh zjutraj so z vsemi razpoložljivimi topovi udarili po Italijanih na komaj zasedenem vrhu. Po dveh urah obstreljevanja je v napad krenila avstro-ogrska pehota in že po dobri uri je bil Šmihel ponovno v avstro-ogrskih rokah. Generalmajor Boog  je po uspešnem protinapadu želel italijane potisniti proti Soči, a se je poskus izjalovil, saj so bili vojaki lahek cilj številnim italijanskim topovom, nameščenim na desnem bregu Soče.

Tretja in četrta soška bitka

Tudi v tretji soški bitki je bil glavni cilj Italijanov zavzeti Gorico. V ta namen je bilo potrebno najprej osvojiti strateške položaje na Šmihelu, Martinščini in vrhovih na jugozahodnem robu Doberdobske planote. Med italijanskim topniškim obstreljevanjem so avstro-ogrski vojaki zopet umirali v slabih zaklonih, na celotnem kraškem odseku je bilo na začetku tretje soške bitke v kavernah in kraških jamah prostora le za kakih tri tisoč vojakov. 21. oktobra so Italijani zasedli zahodnega od štirih vrhov Šmihela in del položajev na pobočju nad vasjo Martinščina. Napadalcem se je posrečilo zasesti tudi del avstro-ogrskih položajev na Griži. Veliko težje je bilo napadalcem na južne vrhove Doberdobske planote: Košnik (Monte Cosici), Debeli vrh (Monte Debeli) in Golec (Cima di Pietrarossa), saj so bili izpostavljeni močnemu topniškemu ognju z avstro-ogrskih položajev pri Devinu (Duino) in Grmadi (Monte Ermada). Tudi v naslednjih dneh se je na Doberdobskem krasu odvijal krvavi ples. Vojaki so se borili v nemogočih razmerah, dokler končno tudi Italijanom končno niso pošle moči in po 3. novembru so se boji na Krasu začasno unesli.

Prvi napad z bojnimi plini

Med peto soško bitko se je poveljstvo avstro-ogrskih sil prvič odločilo za plinski napad, s katerim so želeli zavzeti izgubljeno koto 197 na jugozahodnih pobočjih Šmihela. Med 18. In 25. junijem 1916 so Avstrijci na soško fronto pripeljali šest tisoč 50-kilogramskih jeklenk, 6500 svinčenih cevi in 11.200 vreč peska. V jeklenkah je bila utekočinjena smrtonosna mešanica klora in fosgena. 26. junija so bile jeklenke vgrajene na položajih, obložene z vrečami peska in pripravljene za uporabo. Kljub težavam je slaboten veter odnesel oblak plina proti italijanskim položajem in povzročil grozovito morijo. Takoj za oblakom plina je v napad krenila avstro-ogrska pehota in brez težav osvojila koto 197.

Avstro-ogrski umik z Doberdobske planote

6. avgusta 1916 se je italijansko topništvo z vso močjo zopet spravilo nad Doberdobsko planoto in naslednji dan, po 14 mesecih krvavih bojev, so Italijani končno le osvojili Šmihel. Po zasedbi Šmihela so za vsako ceno hoteli zasesti vas Martinščino, kar pa jim kljub številnim jurišem ni uspelo. Po umiku 58. divizije z goriškega mostišča je postal položaj avstro-ogrskih sil na Doberdobski planoti nevzdržen, saj bi lahko Italijani z napadom iz Goriške ravnine odrezali celotno krilo soške armade, zato je general Boroević ukazal umik iz Doberdobske planote. Po šesti ofenzivi so glavni braniki na severu kraške planote postali Nad Logem (212 m), Volkovnjak (284 m), Fajtji hrib (433 m) in Trstelj (643 m), na jugu pa pobočja Grmade (323 m).

 

13       Monte Festa

Ko je general Cadorna 27. oktobra malo po polnoči izvedel za padec Breškega Jalovca (Punta di Montemaggiore, je izdal ukaz za umik 2. in 3. armade čez Tilment (Tagliamento). Poveljstvo združenih nemške in avstro-ogrske vojske je ukazalo izkoristiti zlom italijanske armade in nadaljevati ofenzivo prek Tilmenta. Prehod hudourniške reke je bil težaven, saj so nevihte napolnile običajno sicer pretežno suho strugo in jo spremenile v skoraj kilometer široko deročo reko. Trije dnevi, ki jih je na ta račun pridobil italijanski general Cadorna, so prišli še kako prav, za trenutek je celo kazalo, da bodo Italijani uspeli ustaviti ofenzivo. Kljub temu je 3. novembra bataljonu 4. bosansko-hercegovskega polka pod vodstvom polkovnika Redla uspelo zasesti poškodovan most pri Corinu in se prebiti na desni breg. 

Vojaška utrdba na Monte Festi je ena najpomembnejših utrdb iz začetka  prejšnjega stoletja v Furlaniji Julijski Krajini. Bila je del obrambnega sistema zgornjega toka Tilmenta (Alto Tagliamento) in Doline Bele (Val Fella). Skupno z utrdbami Osoppo, Monte Ercole in Kluže (Chiusaforte) naj bi nadzirala morebitne vdore iz smeri Val di Lago in stičišča rek Bele (Fella) in Tilmenta (Tagliamento). Zgradili so jo leta 1910, do nje pa vodi 8 km dolga vojaška cesta, ki se iz Interneppa vzpenja do vrha hriba (1060m). Na trdnjavi Monte Festa je kapetan Riccardo Winderling z dvesto možmi  teden dni  zadrževal napredovanje avstro-ogrskih in nemških vojakov. Ko se je 6. novembra 1917 začel umik na reko Piavo (Piave), je bila utrdba že brez streliva, zato so jo zapustili in je ostala nepoškodovnana.

 

14       Monte Grappa

Načelnik generalštaba italijanske vojske general Luigi Cadorna je na vrhu masiva Monte Grappa ukazal zgraditi utrjeno obrambno linijo. Ta generalova daljnovidnost je proti koncu prve svetovne vojne Italijo rešila pred popolnim porazom.

4. novembra je general Cadorna izdal ukaz za umik italijanskih čet na črto Piave - masiv Grappa – planota Sette Comuni. Zaradi neuspehov na soški fronti je moral general Cadorna osmega novembra poveljstvo nad italijansko vojsko predati enajst let mlajšemu generalu Armandu Diazu. Naslednji dan so se zadnji italijanski vojaki umaknili prek Piave in za sabo razstrelili vse mostove. Na novi obrambni črti je general Diaz razvrstil 3. armado na spodnji tok Piave, 4. armado na Monte Grappo, 1. armado na planoto Sette Comuni, ostanek popolnoma razbite 2. Armade, ki se je borila na severnem delu soške fronte, pa je poslal v zaledje kot rezervo. Napadi prek Piave so naleteli na odločen italijanski odpor, tudi avstro-ogrski napad na Monte Grappo, zadnji gorski masiv, ki obvladuje prehod iz Alp v beneško ravnino, je bil neuspešen. Na masivu Monte Grappa je ob koncu prve svetovne vojne prišlo do niza treh bitk. Avstro-ogrskim vojakom s pomočjo nemških »Alpenkorps« med prvo bitko pri Monte Grappi  (11. november do 23. december 1917) ni uspelo zavzeti vrha gore. Italijanske izgube so znašale 12.000, avstrijske pa 21.000 vojakov. Druga bitka pri Monte Grappi, ki je bila del širše avstrijske ofenzivi poleti  1918, je bila zadnja ofenzivna operacija avstro-ogrske vojske v prvi svetovni vojni. Tretja bitka pri Monte Grappi se je začela 24. oktobra 1918 v okviru zadnje italijanske ofenzive. Devet italijanskih divizij je napadlo avstrijske položaje pod vrhom Monte Grappe. Avstrijci so sprva sicer okrepili svoje sile z devet na petnajst divizij, toda kljub temu je bila izčrpana avstrijska vojska  28. oktobra, ko je Češkoslovaška razglasila neodvisnost od Avstro-Ogrske, prisiljena v splošni umik.

Uporabljeni viri:

  1. Marko Simić: Po sledeh soške fronte; Založba Mladinska knjiga, Ljubljana 1996
  2. Matija Turk: Mrzli vrh, pomnik soške fronte; Svet in Ljudje, December 2010, s. 16-23
  3. Blaž Torkar, Miha Kuhar: Prodor v Posočju leta 1917; MO RS 2018
  4. Drago Sedmak: Soška fronta (Soško bojevališče 1915 – 1917); Vojaška zgodovina letnik 7, številka 1/06 (10), s. 49-98; Ljubljana, julij 2006