Doberdobski kras

O tem, kje začeti potepanje po enem od najjužnejših in hkrati najbolj krvavih bojišč soške fronte, ni bilo dvoma. Prostorno brezplačno parkirišče nasproti kostnice v Sredipolju (Sacrario militare di Redipuglia), največjega in najveličastnejšega spomenika padlim v prvi svetovni vojni v Italiji, je bilo logična izbira. Pri načrtovanju poti nam je bila v veliko pomoč topografska karta La Transalpina - Carso triestino, goriziano e sloveno 1:25.000.

Sacrario militare di Redipuglia

Po tem, ko si ogledamo vojaški muzej in veličastni spomenik, ki hrani posmrtne ostanke 100.187 v okolici padlih vojakov, se po ozki pešpoti nad železniško postajo Sredipolje odpravimo proti Polaču (Polazzo). Takoj za prvimi hišami se držimo desno in zavijemo na Via Fornaci. Po približno tristo metrih zavijemo desno na Via della Foiarolla in se povzpnemo do ostrega levega ovinka, kjer zapustimo asfaltno cesto ter nadaljujemo po kolovozu naravnost. Po imenitnem kolovozu se povzpnemo do nadaljevanja Via Fornaci, po kateri poteka Pot miru. Po makadamski cesti se vzpenjamo preko pašnikov, v nadaljevanju kolesarimo mimo turistične kmetije Alture di Polazzo. Po štirih kilometrih vožnje prikolesarimo do križišča, kjer prečkamo cesto Zagraj (Sagrado) – Doberdob in z vožnjo nadaljujemo naravnost. Že po približno sto metrih zavijemo levo na označeno pešpot Sentiero 077, ki od Sredipolja vodi proti koči Casa Cadorna. Po razmeroma nezahtevni pešpoti se povzpnemo do kolovoza, kjer se ponovno znajdemo na trasi Poti miru. Držimo se desno in že po nekaj sto metrih se znajdemo pod mogočnim spominskim stebrom, posvečenem Filippu Corridoniju. Pri spomeniku se kolovoz razcepi. Trasa Poti miru se nadaljuje naravnost v smeri Martinščine (San Martino del Carso), mi pa se držimo levega kolovoza v smeri spomenika brigadi Sassari. Na poti do omenjenega spomenika si lahko ogledamo ostanke avstro-ogrskega strelskega jarka, ki so ga italijanski vojaki imenovali Trincea delle Frasche in spomenik poveljniku 15 topniške baterije Pietru Marrasu. Od spominskega stebra brigadi Sassari, po ozkem makadamu nadaljujemo proti glavni cesti Zagraj  - Martinščina. Držimo se desno in že po dobrih petsto metrih vožnje v križišču zavijemo levo na ulico Via Zona Sacra, v smeri Debele Griže (Monte San Michele).

Monte San Michele

Peljemo mimo manjšega vojaškega muzeja in se na razcepu držimo levo. Ko prevozimo zadnje hiše, se ozka asfaltna cesta začne vzpenjati. Če se ceste naveličamo, lahko zavijemo levo na Sentiero Ungaretti, del poti uživamo v gozdnem kolovozu in se malo višje vrnemo nazaj na glavno cesto.  Nekje na sredini klanca se ostro desno odcepi kolovoz, po katerem nadaljujemo proti  južnemu vrhu Debele griže (Monte San Michele), imenovanem Cima 4. Že čez nekaj deset metrov, tik nad oddajnikom, se kolovoz konča in nadaljujemo po precej kamniti pešpoti. Na srečo ne prav dolgo, saj se že po nekaj sto metrih znajdemo na Cima 4, kjer si lahko ogledamo ostanke avstro-ogrskega bunkerja in spomenik. Levo proti dolini vodi »Pešpot spominskih stebrov« (Sentiero dei Cippi), mi pa se odpravimo naravnost v smeri vrha Cima 3, kjer se nahaja muzej na prostem »Museo della Grande Guerra del Monte San Michele«. Prva stvar, na katero naletimo je vhod v kaverno, imenovano po avstro-ogrskemu generalu Lukačiču. Na tem mestu, sicer le za kratko, prvič pridemo v stik s traso 33. etape pohodniške poti  Alpe Adria Trail. Na ploščadi s krasnim panoramskim razgledom na goriško ravnino, Sočo, Furlanijo, predalpski svet in Julijske Alpe se nahajajo italijanski topovi, avstrijski možnarji, spominski stebri in manjši muzej. Na južni strani vrha je še ena razgledna terasa, pogled od tu ni nič manj vabljiv, saj se odpira na vso Kraško planoto,Tržaški zaliv in okoliške hribe.

Pot nadaljujemo po kolovozu v smeri Cima 2. Pri vhodu v Schönburgtunnel, enega pomembnejših obrambnih objektov avstro-ogrske vojske, zavijemo desno in se po ozki pešpoti spustimo do kolovoza, po katerem na levo nadaljujemo s  spustom proti naselju Vrh svetega Mihaela (San Michele del Carso).  Ko pridemo do asfalta se spustimo proti Brežičem. Po nekaj sto metrih zavijemo desno na izredno strm kolovoz, po katerem se dvignemo na vzpetino Škofnik, kjer si ogledamo bunker in italijansko utrdbo iz časa hladne vojne (1970 – 1991). Vrnemo se do kolovoza in se spuščamo v smeri zaselka Črnci. Ko pridemo do asfalta se držimo levo in se na glavno cesto vrnemo v Cotičih.

Doberdò del Lago

Na prvem razcepu se držimo levo in nadaljujemo s spustom proti Poljanam (Marcottini). Ko pridemo do glavne ceste jo prečkamo in proti Poljanam nadaljujemo po kolovozu. Ko pridemo v Poljane, se ponovno znajdemo na trasi Alpe Adria Traila, po kateri nadaljujemo v smeri Doberdobskega jezera oziroma koče Casa Cadorna. Po isti trasi poteka tudi pešpot Sentireo 072. Kolesarimo po čudovitem kolovozu in vseskozi sledimo oznakam. Po približno kilometru in pol od zadnjih hiš zapustimo Sentiero 072, zavijemo desno in z vožnjo nadaljujemo v smeri Doberdoba (Doberdò del Lago). Ena kolesnica kolovoza proti Doberdobu je praktično v celoti preraščena z rujem, tako da se proti največjemu slovenskemu naselju na Doberdobski planoti pripeljemo po enoslednici. Lepo! Ko pripeljemo do glavne ceste (Goriška cesta), se držimo levo. Vozimo mimo Osnovne šole Prežihovega Voranca in župnijske cerkve svetega Martina. Le malo naprej, tik pred lekarno, zavijemo levo na ulico Pot v Dol (Via Vallone), po kateri poteka trasa tako Poti miru, kot tudi Alpe Adria Traila. Ko je asfalta konec, pridemo do razcepa. Po levem kraku poteka Alpe Adria Trail v smeri Poljan, mi pa se držimo desne, širše makadamske ceste po kateri vodi Pot miru v smeri proti Deberdobskem jezeru. Le dvesto metrov od omenjenega razcepa pridemo do Sprejemnega centra Gradina, središča Naravnega rezervata  Doberdobsko in Prelosno jezero (Lago Pietrarossa).

Casa Cadorna

Kolovozu, po katerem obenem potekata trasi pešpoti Sentiero 078 in Poti miru, nas usmeri proti hribu Gradina (Castelazzo). Kolovoz je vsekan v skale pod vrhovi Kucelj, Črni hrib in Rusi Školj, pod njem pa se teren skoraj prepadno spušča proti dolini Doberdobskega jezera. Po približno sedemsto metrih je kolovoza konec in nadaljujemo po izredno neugodni, kamniti stezi, ki v pretežnem delu ne dovoljuje vožnje. Na srečo, do koče Casa Cadorna ni več daleč. Hiša je bila zgrajena leta 1916 na čast generalu Luigiju Cadorni, vrhovnemu poveljniku italijanske vojske med  prvo svetovno vojno. V bližini Case Cadorna stoji italijanska opazovalnica, do katere je bilo moč priti skozi utrjeno kaverno. Le ta je varovala italijanske vojake pred obstreljevanjem avstro-ogrskih enot z Varde (Kota 208 - jug). Pešpot Sentiero 078 se nad Casa Cadorna izredno strmo vzpenja proti vrhu Gradine (Castelazzo). Največja umetnost je prenesti kolo po izjemno ozkih stopnicah, med ostanki dveh zgradb. Tudi nadaljevanje ni prav enostavno, ampak če se nočemo vrniti proti Doberdobu je to pač edina možna pot. Poleg spusta proti jezeru, kar pa je verjetno še hujši podvig. Ko kolo končno spravimo do kolovoza, se držimo desno. Sentiero 078 se že po nekaj deset metrih odcepi na desno. Na tem mestu bi bilo pametneje nadaljevati po kolvozu in se na glavno cesto Gabrje – Jamlje spustiti slab kilometer bolj severno. Kakorkoli, mi smo zavili na označeno pešpot, in se strmo spustili proti dolini. Na tem kratkem delu nemogoča podlaga prav veliko vožnje ne dopušča, si pa spotoma lahko ogledamo ostanke rovov in kavern. Ko pridemo do že omenjene glavne ceste, zavijemo levo. Že čez približno sto metrov cesto zapustimo in zavijemo desno v zaselek Boneti (Bonetti). Namesto po asfaltni cesti, kolesarimo po nižje ležečem kolovozu nad vojaškim pokopališčem, ki pa ga s kolovoza ni moč videti. Ko se malo više vrnemo na cesto, se držimo levo. Pri zadnjih hišah je ceste konec, nadaljujemo po precej strmem kolovozu. Ob poti so na gosto posejani ostanki rovov in kavern, italijanski vojski je to linijo uspelo prebiti šele ob koncu desete soške bitke (12. maj–5. junij 1917). Kolovoz obkroži Vardo oziroma Koto 208 – jug in se strmo spusti proti cesti Gabrje -  Jamlje. Na spustu mestoma uživamo v pogledih na jezero.

Lago di Doberdò

Ko dosežemo glavno cesto, zavijemo levo proti Jamljam. Čez dobrega pol kilometra, tik pred Jamljami zavijemo desno na kolovoz, ki nas pripelje do ozke asfaltne ceste, Trinkove ulice. Po njej kolesarimo približno sedemsto metrov, nakar zavijemo desno na kolovoz proti jezeru. Ko čez približno pol kilometra pridemo do jase, je kolovoza konec in nadaljujemo po ozki pešpoti. Na kilometru ki sledi, peljemo po izjemno lepi pešpoti, praktično tik nad severnim bregom jezera. Je pa brežina izredno poraščena, tako da jezera samega ne uzremo niti za trenutek. Od paludarija, ki je del naravnega rezervata Gradina, proti Doberdobu vodi makadamska cesta, mi pa tik pred zgradbo zavijemo levo na označeno pešpot. In zopet smo na trasi tako Poti miru kot Alpe Adria Traila, za povrhu pa še Sentiera 072, ki se do tu spusti s Casa Cadorne. Vseskozi se držimo oznak, ki nas pripeljejo nazaj do Trinkove ulice. Tu se držimo levo in kolesarimo nazaj v smeri Jamelj.

Monte Sei Busi

Po približno kilometru vožnje zavijemo na kolovoz ostro desno, v smeri Debelega vrha. Na drugem odcepu, čez približno šeststo metrov se držimo levo. Na naslednjem odcepu čez tristo metrov ponovno zavijemo levo in se tik pod Debelim vrhom ponovno priklopimo na Alpe Adria Trail, po katerem nadaljujemo do razcepa pod Košnikom (Monte Kosici). Na razcepu se držimo naravnost in nadaljujemo po neoznačenem kolovozu. Kilometer za odcepom zavijemo desno v smeri jame Črna Griža (Pozzo 2 della Cernagrisa) in nadaljujemo v smeri cestne povezave med Ronkami (Ronchi dei Legionari) in Doberdobom. Pri prečkanju ceste je potrebna precejšnja mera opreznosti, saj je cesta prometna in na tem mestu popolnoma nepregledna. Ko se uspemo prebiti na drugo stran, se držimo desnega kolovoza, ki nas že čez nekaj deset metrov pripelje do bunkerja iz časa hladne vojne. Od Monte di Ronchi do Poti miru, ki povezuje Sredipolje z Doberdobom, kolesarimo po slikoviti pešpoti med čudovitimi grmi ruja. Ti so bili sredi oktobra obarvani z vsemi odtenki med zeleno in živo rdečo barvo. Po Poti miru zavijemo levo v smeri Griže (Monte Sei Busi), ki so jo avstro-ogrski branitelji uspeli zadržati vse do konca šeste soške bitke avgusta 1916. Na obeh straneh makadamske ceste lahko opazujemo ostanke utrjene obrambne črte,  zgrajene po ukazu generala Luigija Cadorne, ki je tu nameraval zaustaviti morebitno protiofenzivo avstro-ogrske vojske. Od parkirišča v bližini muzeja na prostem imenovanega Dolina bersalijerov (Dolina del XV Bersaglieri) nadaljujemo pa asfaltni cesti. Na prvem razcepu se držimo levo in se spustimo proti Sredipolju.

Komentar

Izredno zanimiv in ne pretirano naporen kolesarski izlet, bolj kot ne v celoti podrejen ogledu ostankov soške fronte. V večjem delu poteka po osamljenih pešpoteh in kolovozih, asfaltiranih cest je le za vzorec.