Zaprikraj in Golobar

Čeprav smo avto pustili na parkirišču pri spodnji postaji krožnokabinske žičnice na Kanin, smo s kolesarjenjem okoli Polovnika »uradno« začeli po jutranji kavi na Trgu golobarskih žrtev. Da je bilo v tem dejanju precej simbolike, se je izkazalo že čez nekaj ur.

Osvežujoče kolesarjenje ob Soči

Ulico niže, na označenem križišču zavijemo levo, v smeri Čezsoče oziroma letališča. Ko pridemo do krožišča nadaljujemo naravnost. Na koncu parkirišč ob letališču zavijemo na kolovoz levo. Po lepem travnatem kolovozu nadaljujemo ob letališkem travniku. Čez približno petsto metrov kolovoz zavije ostro levo in se spusti do mosta v Čezsoči. Prečkamo reko in takoj za mostom, nasproti športnega centra Prijon, zavijemo desno čez makadamsko parkirišče in nadaljujemo po senčnem, od bistre Soče ohlajenem kolovozu. Po petih kilometrih lepo vzdrževanega kolovoza pridemo do ozke asfaltne ceste, po kateri iz Lepene poteka trasa osme etape STKP, v smeri proti Planini Kuhinja.

Vzpon proti planini Zaprikraj

Ko pridemo do zaselka Log Čezsoški,  bodimo pozorni na oznake za STKP. Sredi vasi zavijemo levo in nadaljujemo po spočetka precej sramežljivem kolovozu, ki pa postaja vse boljši in boljši. Po prevoženih desetih kilometrih podlaga postane za odtenek bolj gruščasta, tudi teren je od tu njaprej za odtenek bolj razgiban. Po dobrih petnajstih kilometrih vožnje pridemo do razcepa, kjer gre cesta desno preko mosta v Trnovo ob Soči, mi pa nadaljujemo levo in navkreber, po trasi turnokolesarske poti. Sledijo dobri štirje kilometri blagega vzpona do vasi Magozd, kjer pridemo do asfalta in nadaljujemo v smeri Drežnice. Na prvem križišču zavijemo levo proti vasi Jezerca in naprej proti Drežniškim Ravnam. Na razcepu ki sledi, se držimo desno proti Gornjim Ravnam. Pred turistično kmetijo Žvanč zavijemo desno proti planini Zaprikraj. Čez dober kilometer pridemo do parkirišča Na Ravnah – Pri koritu, kjer je asfalta konec. Pri napajalnem koritu si lahko obnovimo zaloge vode. Sledijo dobri štirje kilometri zelo napornega vzpona po makadamskih serpentinah. Bolj kot zaradi naklona je vožnja naporna zaradi nesprijete podlage. Na srečo je vsaj na najbolj strmih mestih cesta utrjena z betonom. Če nam strmina dopušča, lahko med vožnjo uživamo v razgledih na severozahodni greben Krna (Krn, Srednji vrh, Krnčica, Vrata). Na višini okoli 1200 metrov pridemo do planine Zapleč, od koder malo višje pred seboj že ugledamo poslopja razmeroma  velike sirarne na planini Zaprikraj (1208m). S sedemdestimi hektarji pašnikov je Zaprikraj ena večjih planin Posočju.

Pot miru

Po kolovozu, ki se odcepi proti sirarni, vodi označena pešpot v smeri Krasjega vrha, mi pa nadaljujemo naravnost v smeri planine Predolina. Sprva se rahlo vzdignemo, v nadaljevanju pa kolovoz poteka bolj kot ne po ravnem. Čez poldrugi kilometer, na sedlu Mali Homec (1259m), pridemo do Muzeja na prostem. Ob poti med planinama Zaprikraj in Predolina, si lahko ogledamo ostanke dobro utrjene prve italijanske obrambne črte, ki je v Krnskem pogorju zapirala prehod po dolini med Krasjim vrhom in Vršičem. Po tridesetih kilometrih kolesarjenja bo sprehod med strelskimi  jarki, kavernami, topniškimi in minometnimi položaji prava sprostitev. In čas za razmislek o smiselnosti človeških dejanj. S kratkim spustom nadaljujemo do planine Predolina. Po slabšem kolovozu nadaljujemo mimo pastirske koče in hleva. Že čez približno petdeset metrov kolovoz zapustimo, držimo se pešpoti desno v smeri planine Golobar in sledimo rdeče-črnim markacijam, ki označujejo Pot miru.

Naporno prečenje proti planini Slatenik

Tu stoji tudi znak za prepoved vožnje s kolesi. Še kako na mestu! Od mesta, ko pešpot doseže gozd je vožnje le še za vzorec. Pot je že v osnovi izredno ozka in izpostavljena, zaradi podorov pa je na večih mestih komaj prehodna. Marsikje, kjer je deževje pot dobesedno odneslo in je preko mehkih peščenih podorov shojeno le za širino stopal, obstaja kar precejšnja nevarnost zdrsa. Na nepolnih dveh kilometrih prečenja se pot izmenično dviguje in spušča, v glavnem pa poteka po izohipsi. Pri stari kamniti hiši, ki naj bi bila nekoč sirarna, se držimo desno, v smeri črno rdečih markacij. Od tu naprej gre pot le le še navzgor. Deloma čez travnik, deloma skozi gozd kolo prerinemo do lovske koče Slatenik, od koder se lepo vidi planino Predolina, od koder smo prišli. Od lovske koče nadaljujemo s potiskanjem še kakih sto višincev proti prevalu Čez Utro (1305m). Na prevalu se levo odcepi steza na Javoršček, 1557 metrov visok vrh preko katerega je med prvo svetovno vojno potekala soška fronta, mi pa nadaljujemo naravnost proti planini Golobar (1257m). Travniki tu delujejo precej zapuščeno in so že dodbra zaraščeni, se pa s planine odpirajo prelepi razgledi na okoliške vrhove.

Spust s planine Golobar

Na planini Golobar je aprila 1943 italijanska vojska napadla  Gradnikovo brigado. V spomin padlim partizanom so sredi travnika postavili spomenik. Nadaljujemo proti gozdu, kjer se držimo levo in vseskozi sledimo črno rdečim markacijam. Malo nižje prevozimo še en travnik, potem pa sledi res uživaški,  ne pretirano strm spust po odlično ohranjeni mulatjeri. Na višini 980 metrov se peljemo mimo zapuščene gozdarske koče v Malni. Nadaljujemo po mulatjeri, ki pelje po desnem bregu grape nad Golobarskim potokom. Na nadmorski višini okoli osemsto metrov pot postane zelo strma in vse ožja. Preko strmih pobočij se spušča v množici izredno kratkih serpentin, ki jih verjetno lahko prevozijo res največji mojstri. Končno se spustimo do kolovoza. Po kolovozu se spustimo levo, a ga že po nekaj deset metrih zapustimo in nadaljujemo po označeni pešpoti. Ta del je za malenkost bolje prevozen. Kmalu prečkamo še en kolovoz in se končno znajdemo na Soški poti.  Tu zavijemo levo, v smeri Jablence. Po trasi Soške poti poteka tudi osma etapa STKP. Če bi nadaljevali po poti miru (po isti trasi poteka tudi Alpe Adria trail), prečkali Soško pot in se spustili nekaj deset metrov niže, bi prišli do Soče in brvi Brjeka.

Naš prvotni namen je bil nadaljevati s kolesarjenjem proti Jablenci, prečkati Sočo tik pred vasjo preko viseče brvi in nadaljevati mimo kampov ob sotočju Koritnice in Soče. Pa na naše presenečenje brvi ni bilo več na svojem mestu. Zaradi zemeljskega podora na levi strani reke in dotrajanosti brvi prehod ni bil več varen in so jo odstranili. Tako smo bili prisiljeni nadaljevati po asfaltni cesti do Čezsoče in se od tu vrniti na izhodiščno točko. Na Trg golobarskih žrtev. Na pivo!

Komentar

Na eni strani osvežujoča in nikakor ne dolgočasna vožnja ob Soči, ne pretirano naporen vzpon, slikovite planine in razgledi, zgovorni ostanki soške fronte pa izjemen zgornji del spusta s planine Golobar... Na drugi pa izredno težavno prečenje med planinama Predolina in Slatenik, potiskanje kolesa na sedlo Pod Utro in precej naporen spodnji del spusta proti Jablenci. Skratka, občutki po končani turi so bili mešani.