Banjška planota

Nad sotočjem Soče in Idrijce se proti jugu vzpenja Banjška planota. Na njenem najbolj severozahodnem delu je dolina, nad katero so posejane manjše in večje skupine hiš, ki tvorijo vasici Kanalski in Tolminski Lom. Čez greben, že nad Čepovansko dolino, jima družbo dela še manjša Grudnica.

Kanalski in Tolminski Lom

V Mostu na Soči zna biti s parkiranjem kar problem, če pa se zapeljemo do železniške postaje  ne dvomim, da ne bi našli prostega mesta. S Postaje do mesta vodi prijetna kolesarska pot, ki nas v senci dreves pripelje do Petrolove bencinske črpalke, oziroma kavarne Jezero na drugi strani. Velika začetnica v imenu Postaja ni napisana naključno, tako se namreč imenuje naselje, kjer se nahaja železniška postaja.

Po obvezni skodelici kave, se nasproti črpalke po ozki ulici spustimo v dolino. Prečkamo Idrijco tik preden se izlije v Sočo. Takoj na drugi strani mosta se začne cesta precej strmo vzpenjati. Na srečo, večinoma poteka skozi gozd, tako da štirje kilometri in pol 12% klanca do Tolminskega Loma minejo brez "hujših posledic". Poldrugi kilometer poti ki sledi, pretežno vodi po odprtem in blago navzdol. Ko pridemo do prvih hiš Kanalskega Loma se cesta zopet pričenja vzpenjati, a na srečo ne tako strmo kot na začetku. Po dobrih dveh kilometrih vzpona po širokih serpentinah, se dvignemo na prelaz, visoko nad slikovito cerkvijo svetega Primoža in Felicijana iz leta 1791, stoječo na vzpetini sredi Kanalskega Loma.

Glavna cesta se nadaljuje proti Kalu nad Kanalom oziroma Lokovcu, cesta ki se na levo spušča v dolino se vrača proti Lomu. Mi krenemo ostro desno in navkreber, proti Dolgemu Lazu. Do prvih hiš (Vetrnik) je cesta betonirana, sledi približno kilometer solidnega kolovoza do zaselka Hoje. Iz Hoj proti Cvetrežu nadaljujemo po asfaltni cesti dobra dva kilometra in pol, malo gor, malo dol. Sredi Cvetreža ne zavijemo proti Kalu, ampak se držimo levo. Ko dobrega pol kilometra za vasjo prikolesarimo do razcepa, se držimo levo. Krenemo po ozki asfaltni cesti, ki se blago vzpenja skozi prečudovit bukov gozd. Na približno 910 metrih nadmorske višine pridemo do ostrega levega odcepa proti Korenu. Malo niže, na razcepu ki sledi, se držimo desno in že čez dobrih sto metrov pridemo do naslednjega križišča. Cesta levo navzdol gre proti Mostu na Soči in Tolminskemu Lomu, mi pa nadaljujemo naravnost in prav tako navzdol, v smeri Lokovca. Ko pridemo do zaselka Zadraga, za prvimi hišami zavijemo ostro desno. Sledi dober poldrugi kilometer spusta po precej lepem kolovozu. Ko pridemo do asfaltne ceste se držimo ostro levo in se v nasprotni smeri vzpenjamo nazaj proti Zadragi. Ta del seveda ni obvezen, je pa simpatična popestritev sicer precej dolgočasne ture. Med vzponom lahko občudujemo značilno arhitekturo starih hribovskih domačij, z malimi okni in strmimi strehami.

Visoko nad dolino Idrijce

Ko smo se že skoraj vrnili v Zadrago, oziroma do hiš kjer smo zapustili cesto in se spustili po kolovozu, se od ceste na desno odcepi  ozka označena cesta proti Grudnici. Grudnica je razpršen zaselek širom razgledne planote nad dolino Idrijce. Precej strma, deloma betonirana cesta se za zadnjimi hišami spremeni v makadam, ki pelje pod Velikim vrhom vse do preloma, od koder se začne spuščati proti sirarni Tratar. Od sirarne se desno v dolino proti Čepovanu spušča asfaltna cesta, mi pa krenemo po označenem kolovozu naravnost, proti Turistični kmetiji Široko. Prvi kilometer poti se vzpenjamo po kolovozu, ki je na strmejših delih utrjen z betonom. Ko pridemo do prevala na višini 940 metrov, se prične spust proti kmetiji Široko. Na delu ki sledi, kolesarimo pod razgledno  točko Ledince, od koder se ponuja razgled v dolino na Lom, lepo pa se vidijo tudi Kolovrat, Matajur, pa Kaninsko in Krnsko pogorje. Ob jasnem vremenu pogled lahko seže vse do italijanskih Dolomitov. Malo naprej si tik ob kolovozu spotoma lahko ogledamo še italijanski bunker. Po približno treh kilometrih od sirarne Tratar pridemo do Turistične kmetije Široko. Odprto imajo bolj kot ne le ob koncih tedna, oziroma po predhodnem dogovoru. Domači so ravno sušili polaj (plazečo meto), ki je glavna začimba njihovih krvavic, kot so mi razložili. Namesto prosene, na tolminskem v krvavicah uporabljajo ajdovo kašo.

Na grebenu nad kmetijo Široko je ena lepših razglednih točk v dolini Soče. Pogled od tam seže od Kolovrata, prek Kanina in bohinjsko-tolminskih gora, čez Porezen, do vrhov Idrijsko-cerkljanskega hribovja.

Spust proti Postaji

Med gostinskim objektom in hlevom kmetije Široko, se v dolino proti Postaji spustimo po označenem kolovozu. Ta v zgornjem delu poteka čez pašnike, v nadaljevanju pa se po precej strmih in mestoma kamnitih serpentinah spusti do zaselka Klohe. Ne gre za prav zahteven spust, saj je kolovoz mogoče prevoziti tudi v nasprotni smeri. Med hišami je cesta asfaltirana, naprej proti Postaji pa vodi lepa in strma gozdna cesta, ki je na strmejših in bolj izpostavljenih delih prekrita z betonom. Na razcepu, kjer gre bolj zvožena cesta ostro desno proti Postaji se mi držimo levo, v smeri Mosta na Soči in se po položni gozdni cesti spustimo do prvih hiš in asfaltne ceste. Prečkamo most čez Idrijco in se vrnemo do izhodišča.

Komentar

Če dva dni pred opisano turo ne bi s kolesom prečil slikovitih planin pod Krnom, bi se mi izlet po Banjški planoti najverjetneje zdel bistveno zanimivejši. Tako pa...