Trstelj

Vsaj dva razloga sta, da smo v nadaljevanju opisani izlet začeli izpred Pomnika miru na Cerju (343 mnv). Prvi razlog so prostorna parkirišča, ki med tednom običajno samevajo, drugi pa odličen Warrior, s katerim se v okrepčevalnici pod stolpom nagradimo na povratku. Enaindvajest metrov visok obrambni stolp, posvečen vsem braniteljem slovenske zemlje, je za javnost odprt od leta 2013. Pri načrtovanju poti nam je bila v veliko pomoč topografska karta La Transalpina - Carso triestino, goriziano e sloveno 1:25.000.

Fajtji hrib

Kljub temu, da se je s Cerja do vrha Trstelja mogoče pripeljati po vzporedni makadamski cesti, smo del grebena Črnih hribov med Dornberkom in Mirnom sklenili odpeljati po pešpoti. Ironija usode se je lani s tem delom Slovenije grdo poigrala in Črni hribi so postali črni v pravem pomenu besede. Po julijskih požarih je bila grebenska pešpot nekaj mesecev zaprta, a so jo člani PD Nova Gorica očistili, uredili in na novo markirali. Dobrih osem kilometrov dolga pešpot se začenja le nekaj metrov vzhodno od stolpa in nas vodi preko kamnitega pogorišča. Požar je »odkril« prizorišče ogorčenih bojev iz prvih dni novembra 1916. Ostanki obrambnih jarkov in kraterji topovskih izstrelkov so na gosto posejani po celi planoti, obžgano kamenje pa občutek frontne linije le še stopnjuje. Sledimo markacijam in se po nekaj krajših vzponih in spustih po dokaj neprijetni, pretežno kamniti podlagi znajdemo na sedlu pod Fajtjim hribom in makadamski cesti, ki se naravnost nadaljuje proti Trstelju. Nadaljujemo po cesti a jo že čez nekaj deset metrov zapustimo, in zavijemo na markirano pešpot proti vrhu Fajtjega hriba (433 mnv).  Od tu bo kolo treba potiskati. Podlaga je sicer odlična, a strmina vzpona žal ne dovoljuje. Kakorkoli, po petih minutah smo na vrhu, kjer stoji informativna tabla in vpisna knjiga. Po padcu Gorice v šesti soški bitki, so branitelji položaje z Doberdobske planote pomaknili proti vzhodu. Na Fajtjem hribu je bilo jedro avstrijske obrambe pred italijanskimi napadi proti Vipavski dolini, Komnu in Trstu. V italijanske roke je Fajtji hrib prišel v deveti soški bitki, a so ga po hudih bojih avstrijske sile ponovno zavzele. S Fajtjega hriba se spustimo po sveže označeni pešpoti. Ta je v zgornjem delu precej kamnita in neugodna, v nadaljevanju pa se skozi špalir ožganih borovcev spuščamo po ozki, tekoči stezi. Čisto prehitro se znajdemo na sedlu med Fajtjim hribom in Velikem vrhom.

Ruska jama

S sedla bi proti Velikem vrhu lahko nadaljevali po markirani stezi, ki spočetka poteka po izredno strmem kolovozu. A smo imeli drugačne namene in smo zavili desno ter se po protipožarni preseki spustili do Ruske jame. Gre za izredno zanimivo kraško jamo, ki je bila med prvo vojno sprva namenjena skladiščenju streliva, kasneje pa so v njej namestili ruske ujetnike, kjer so bivali v nemogočih razmerah. Po preseki se spustimo do razpotja, kjer zavijemo desno in sledimo oznakam za jamo. Po ogledu se vrnemo do razpotja in nadaljujemo po gozdni cesti proti Kostanjevici na Krasu. Kot zanimivost, ožji okolici Ruske jame je gozdni požar prizanesel.

Veliki vrh

Po nepolnem kilometru vožnje pridemo do križišča, od koder v daljavi že lahko uzremo zvonik kostanjeviške cerkve sv. Martina. Ne nadaljujemo proti Kostanjevici, marveč zavijemo levo v smeri Velikega vrha in Grmače. Pot miru se že po nekaj sto metrih odcepi desno proti  gradišču Grmača, ki datira v pozno bronasto dobo, v prvi svetovni vojni pa so tam potekali ogorčeni boji. Tristo metrov naprej se cesta razcepi. Tik pred razcepom zavijemo na slabši neoznačen kolovoz, po katerem se sprva spuščamo. Spustu sledi vzpon, ki spočetka poteka po idilični gozdni stezi. Steza postaja vse slabša, dokler med obžganimi debli in kamenjem končno ne izzveni. Bolj kot ne po občutku se strmo vzpenjamo in kolo proti vrhu potiskamo. Tik pod vrhom pridemo do markirane pešpoti, ki s Fajtjega hriba preko Velikega vrha (463 mnv) vodi proti Trstelju. Po njej se povzpnemo do vrha, kjer je vpisna knjiga. Z vrha se preko sosednjega Fajtjega hriba med ožganimi krošnjami  vidi vse do Pomnika miru na Cerju. Kljub temu, da je bil spust po markirani pešpoti dokaj zabaven, smo se odločili vsaj del poti nadaljevati po cesti.

Trstelj

Po kolovozu se na levo spustimo do asfaltne ceste, po kateri se dvignemo do sedla med  Renškim vrhom in Trešnikom. Glavna cesta tu zavije desno proti Temnici, mi pa z vzponom nadaljujemo po gozdni cesti , ki praktično ves čas poteka vzporedno s pešpotjo. Pod vrhovoma Trešnika in Lesenjaka kolesarimo navkreber po severni strani, medtem ko se pod  vrhom Stolovca spuščamo po južni strani. Pod Stolovcem se trasi pešpoti in ceste združita. Strmo se vzpenjamo slabega pol kilometra in za ostrim ovinkom pot ponovno nadaljujemo po markirani stezi. Ta zapusti cesto in se strmo povzpne proti vrhu Stola. Seveda bi lahko nadaljevali po cesti, a kaj ko smo se je naveličali. Med potiskanjem kolesa proti vrhu Stola (629 mnv) si ogledamo ostanke zaklonišč in utrjenih položajev, na vrhu pa svoj prihod zabeležimo v vpisno knjigo. Spustimo se do sedelca med Stolom in Trsteljem, na katerega bi precej elegantneje prišli po cesti, ki smo jo maloprej zapustili. S sedla lahko po pešpoti s potiskanjem kolesa nadaljujemo, ali pa se po vzporednem kolovozu raje odpeljemo proti Stjenkovi koči na Trstelju. Tik pred kočo se usmerimo na strm, kamnit kolovoz in se povzpnemo do najvišjega vrha slovenskega Krasa. S Trstelja (643 mnv) lahko na severni strani občudujemo Sabotin, Sveto Goro in Škabrijel, ob lepem dnevu se za njimi vidijo Julijci. Proti vzhodu nam pogled seže do Golakov, Čavna in Nanosa, na južni strani pa vidimo Tržaški zaliv. Mimogrede, na vrh Trstelja vodita dve etapi slovenske turnokolesarske poti, in sicer 13. etapa od Iztokove koče pod Golaki in 14. etapa od Koče na Kokoši. Od Stjenkove koče se spustimo po cesti, dva ovinka nižje pa zavijemo levo na označeno pešpot proti vasi Lipa. Pešpot je tehnično izredno zahtevna, mestoma je  potrebno sestopiti s kolesa. Tik nad cerkvijo sv. Mihaela z olajšanjem pridemo do asfaltne ceste. Med cerkvijo in pokopališčem se spustimo proti glavni cesti, jo prečkamo in po slikovitem kolovozu nadaljujemo v smeri proti Temnici.

Krompirjeva jama

Kot na večjem delu ture, se tudi tu srečujemo z oznakami za Pot miru. Od Lipe nas usmerjajo proti trasi vojaške železnice, ki jo dosežemo že po dobrem kilometru kolovoza. Kolovoz se naravnost nadaljuje proti Ivanjem Gradu, mi pa zavijemo ostro desno, po trasi železnice v smeri proti Temnici. Železniška proga Dutovlje – Kostanjevica je bila za oskrbovanje kraškega dela soške fronte izjemnega pomena. 22 kilometrov dolga proga je bila dograjena 4. oktobra 1915, gradila jo je 35. cesarsko-kraljeva železniška četa s pomočjo velikega števila vojnih ujetnikov. Na trasi, ki nas na nekaj delih prav pošteno pretrese, vztrajamo poldrugi kilometer, potem pa zavijemo desno na makadamsko cesto proti Temnici. Železniška trasa se je sicer nadaljevala naravnost proti Kostanjevici, a je na tem delu povsem zaraščena. Ob pokopališču nasproti župnijske cerkve sv. Petra se lahko odžejamo in dopolnimo zaloge vode. Z vožnjo nadaljujemo po glavni cesti proti Vojščici, a cesto že takoj za prvim  ovinkom zapustimo in po idiličnem kolovozu nadaljujemo proti Krompirjevi jami. Vseskozi sledimo oznakam za Pot miru. Na poti proti jami si ogledamo pastirsko hiško, eno redkih na slovenskem Krasu, ki ni v celoti zaraščena. Odkar se je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja na Krasu prenehalo s pašo, so se tovrstne hiške začele zaraščati in šle v pozabo. Zadnji del poti proti jami vozimo po ozki stezi, vse dokler končno ne pripeljemo do parkirišča in vhoda v jamo. V Krompirjevi jami so avstro-ogrski vojaki med prvo svetovno vojno uredili prostor za hranjenje pridelkov in krompirja, od tod tudi njeno ime. V jami je bilo lahko hkrati nastanjeno do petsto vojakov, pogradi so bili nameščeni  v več nadstropjih.

Kremenjak

Od jame se po makadamski cesti zapeljemo do glavne ceste in tik pred Vojščico zavijemo desno v smeri Kostanjevice na Krasu. Da se izognemo glavni cesti, že po približno dvesto metrih zavijemo desno in proti Kostanjevici kolesarimo po samotnem kolovozu, ki del poti poteka po trasi že omenjene vojaške železniške proge. Mimo osnovne šole, cerkve sv. Martina in italijanskega vojaškega pokopališča se spustimo do glavne ceste, kjer se pri spomeniku padlim NOB držimo desno. Že čez nekaj metrov zavijemo levo in se začnemo spuščati po ozki asfaltni cesti. Ko je asfalta konec, nadaljujemo po makadamu naravnost proti Koritom na Krasu. V Koritih se držimo levo in kolesarimo proti Selom na Krasu. Petdeset metrov za osmico Pri Krčarju zavijemo desno, na ozko asfaltno ulico. Po približno stotih metrih se asfalt konča in po makadamski cesti z vožnjo nadaljujemo vse do Kremenjaka (236 mnv). Strateško točko na meji med državama je Italijanom uspelo zasesti šele 23. maja 1917 med deseto soško bitko. S Kremenjaka se na italijansko stran spustimo po trasi pešpoti Sentiero 79, poimenovani po tržaškem raziskovalcu  Abramu Schmidu. Po omenjeni pešpoti, ki v nadaljevanju teče tik ob državni meji, poteka tudi gorskokolesarska steza  »SLOberdò trail #79«.  Že po približno dvesto metrih stezo zapustimo in se držimo levega kolovoza. Del trase v nadaljevanju sovpada s tisto, ki smo jo lani odpeljali po Deberdobskem krasu in poteka po pešpoti Sentiero 75. Ob poti si lahko ogledamo Abisso Bonetti, ejno največjih in najbolj znanih jam na Goriškem krasu. Med prvo svetovno vojno je avstro-ogrskim vojakom služila kot skrivališče in poljska bolnišnica.

Kota 208

Ko pridemo do razcepa, ne nadaljujemo naravnost proti meji, ampak zavijemo levo po kolovozu, ki  se spušča proti zaselku Boneti, med Kucljem (kota 208 sever) in Vardo (kota 208 jug). Čez omenjeni dve koti je potekala avstro-ogrska obrambna linija po tem, ko je general Borojević avgusta 1916 ukazal umik z Doberdobske planote. Po približno tristo metrih spusta, tik za velikim betonskim kvadrom, Sentiero 75 zavije ostro desno. Po prvotnem planu smo se nameravali z zahodne strani povzpeti na vrh Kuclja, a sta oba na karti vrisana pristopa popolnoma zaraščena in smo bili primorani nadaljevati po Sentiero 75. Kar pa se je izkazalo za odlično popestritev, saj smo spotoma naleteli na fascinantne vojaške položaje. Gre za ostanke vojašnice in pet vzporednih, v skalo izdolbenih rovov. Kakšnih tristo naprej pridemo do razcepa, kjer se Sentiero 75 spušča proti zaselku Ferleti, mi pa krenemo desno po kolovozu v smeri Slovenije. Dvignemo se do državne meje, kjer naš kolovoz preseka že omenjena steza Abramo Schmid, ki se iz Kuclja spušča po vzhodni strani. Na gosto posejani mejni kamni nam sporočajo, da kolesarimo tik ob državni meji. Čez nekaj sto metrov se znajdemo v Novi vasi, kjer si ogledamo vojaški spomenik, postavljen v čast ogrskemu 4. Honvedskemu polku, ki se je med leti 1916-17 boril na Krasu. Iz Nove vasi nadaljujemo po asfaltni cesti proti Opatjem selu.

Devetaki

Pri gostilni Štirna v Opatjem selu se držimo levo. Pri pokopališču se asfalt konča in proti Italiji nadaljujemo po makadamski cesti, ki tik za mejo prečka stezo Sentiero 79. Dobrih petsto metrov od točke, kjer smo prečkali mejo, zavijemo desno na travnat kolovoz. V nadaljevanju po južni strani obvozimo kamnolom v bližini Devetakov in se začnemo vzpenjati proti meji. Skrajni čas je že bil, da si ponovno privoščimo krajši odsek po  »SLOberdò trailu #79«, zato smo tik pred mejo zavili levo in se mimo jame »Caverna vietata ai 305«, po solidno urejeni stezi povzpeli do nekdanjega mejnega prehoda Devetaki – Lokvica. Nad bivšo stražnico poiščemo nadaljevanje pešpoti. Ta je na začetnem delu le pogojno prevozna, v nadaljevanju pa preide v soliden kolovoz, ki vseskozi poteka tik ob državni meji. V neposredni bližini jame »Grotta della Targa« - posebnost te je, da se en vhod nahaja v Italiji, drugi pa v Sloveniji - zapustimo Sentiero 79 in se po desnem kolovozu povzpnemo do glavne ceste Miren – Opatje selo. In to natanko nasproti odcepa proti Pomniku miru na Cerju. Slabih dvesto metrov kolesarimo po asfaltu, nakar zavijemo levo na gozdno cesto. Po slabem kilometru gozdne ceste z vzponom nadaljujemo po pešpoti, zadnji del do stolpa pa po precej gruščastem kolovzu.

Komentar

Izjemno slikovit celodnevni izlet, po celotni dolžini obarvan z ostanki prve svetovne vojne. Kljub temu, da ne osvojimo vrhov z omembe vredno nadmorsko višino, je trasa na prenekaterem delu tehnično precej zahtevna. Kolo je na posameznih odsekih potrebno potiskati, čemur bi se sicer z lahkoto izognili. Bi pa bili prikrajšani za marsikatero izkušnjo. Vrhunski izlet za otvoritev sezone!