Škabrijel in Banjšice

Avto smo parkirali na prostornem in kljub koncu tedna popolnoma praznem parkirišču pri gradu Kromberk. Primernejšega izhodišča za vzpon proti Ravnici in Banjšicam si ne bi mogli zamisliti.

Vzpon na Ravnico

No ja, morda bi si pred  strmim vzponom veljalo vsaj malo ogreti noge. Kar takoj se je namreč treba spopasti z dvema kilometroma in pol serpentin, na katerih do sedla Vratca (403m) premagamo približno dvesto petdeset višincev. To cesto so zgradili ruski ujetniki za oskrbo avstro-ogrskih enot na Škabrijelu in Sveti Gori. Na poti do Vratc se srečamo z dvema vodnjakoma. Na višje ležečem »Franz Josef Quelle« si lahko dopolnemo zaloge vode.

S sedla Vratca proti vrhu Škabrijela vodi označena planinska pot. V vasi Ravnica si spotoma ogledamo avstro-ogrsko vojaško pokopališče, tik za vasjo prečkamo glavno cesto Nova Gorica – Lokve in se po ozki asfaltni cesti spustimo v vas Zagorje ter naprej proti Grgarju. Pri prvih hišah Grgarja pridemo do glavne ceste Nova Gorica – Čepovan,  po kateri krenemo na desno v smeri Fobškega kala. Po dobrih dveh kilometrih vzpona pridemo do »Srečne hiše na Kalu«, tik za njo pa z vzponom nadaljujemo po gozdni cesti v smeri Velikega Kobilnika. Sledijo trije kilometri precej strmega vzpona (10%). Bolj kot strmina, je na tem delu moteča nesprijeta podlaga. Nekaj sto metrov pred spomenikom Milanu Kalanu Kleku, se na desno odcepi pešpot proti Gomili, vrhu kjer je bil 5. oktobra 1917 ubit italijanski general Achille Pappa. Le kakih sto metrov naprej od spomenika Milanu Kalanu Kleku, aprila 1945 padlemu sekretarju SKOJ, zapustimo cesto in po označeni pešpoti  (Kalanova krožna pot) krenemo proti vrhu Veliki Kobilnik (776m). Tik pod vrhom so vidni strelski jarki, ostanek obrambne linije na katero se je umaknila avstro-ogrska vojska po  24. avgustu 1917.

Banjšice

Pešpot se nadaljuje z lepim kolovozom, po katerem se spuščamo proti zaselku Sveto. Mestoma se nam odpirajo čudoviti razgledi na pašnike Banjške planote. V Svetem, pri spomeniku drugi italijanski konjeniški diviziji, zavijemo levo v smeri Banjšic. Po kilometru vožnje se zopet držimo levo in tik pod vrhom Kuka (788m) dosežemo najvišjo točko našega izleta.  V nadaljevanju se spuščamo skozi zaselke Krvavec, Breg in Raven, kjer prečkamo cesto in se skozi Trušnje spustimo do Banjšic. Ko v Banjšicah pripeljemo do razcepa, se držimo naravnost v smeri Kanalskega Vrha. Že po kakih sto metrih se na desno odcepita dve gozdni cesti. Prva se spusti v dolino proti Bodrežu, le nekaj metrov naprej pa se vzporedno sprvo odcepi druga cesta, ki nas vodi do akumulacijskega jezera HE Avče. Seveda krenemo po tej drugi. Še pred tem pa si lahko ogledamo avstro-ogrsko vojaško pokopališče v Banjšicah. Do njega pridemo, če nadaljujemo po asfaltu v smeru Kanalskega Vrha in pri prvih hišah zavijemo levo. Po približno dvesto metrih se znajdemo  na Poti miru ob pokopališču, kjer naj bi bilo pokopanih kar 1371 vojakov. Vrnemo se do že omenjene gozdne ceste, ki nas pripelje vse do akumulacijskega jezera črpalne hidroelektrarne Avče. Gre za dobre tri kilometre dolg panoramski odsek, ki nam na trenutke postreže s čudovitimi razgledi na Levpo in Avče v dolini ter Bohinjsko – Tolminski greben  v ozadju. Ko pridemo do impresivnega akumulacijskega bazena, ta se razteza na površini kar petnajstih hektarjev, ga obvozimo po desni strani in se spustimo v vas Kanalski Vrh (589m).

Sledi šest kilometrov in pol vožnje do Grgarskih Raven. Po neprometni asfaltni cesti, praktično ves čas blago navzdol. Na desni strani se nad cesto dvigujejo vzpetine Vrhovki Kuk, Jelenk in Rebro, kjer so med enajsto soško bitko potekali ogorčeni boji. Spotoma se ustavimo v Batah, kjer si lahko ogledamo množično vojaško grobišče, kamor so Italijani po zasedbi tega ozemlja pokopali več tisoč žrtev najbolj krvave soške bitke. Za kratko popestritev na koncu Grgarskih Raven zapustimo glavno cesto in se povzpnemo proti zaselku Baske. Po poldrugem kilometru se na ostrem levem ovinku držimo glavne ceste. V Baskah se med hišami držimo levo in se preko zaselkov Škrlji in Bitež, tik pred Grgarjem spustimo nazaj na glavno cesto. Seveda tudi v Grgarju ne moremo mimo vojaškega pokopališča, ki ga krasi spominska plošča z napisom »Das Vaterland seinen Helden«.

Škabrijel

Iz Grgarja (297m) po glavni cesti kolesarimo do krožišču na sedlu Preval, od tu pa nadaljujemo v smeri Ravnic. Spotoma si ogledamo spomenik  generalu Svetozarju Borojeviću, vrhovnemu poveljniku avstro-ogrskih oboroženih sil na soški fronti. Po dobrem kilometru od krožišča pridemo do točke, kjer se na desno odcepi precej strm kolovoz. Protipožarna intervencijska preseka nas popelje praktično do vrha Škabrijela (646m).

O tem, da je zadeva resnično strma govori podatek, da se na dveh kilometrih dvignemo za skoraj 290 metrov!  Dovolj utrjena podlaga  vsekakor omogoča, da vzpon v celoti prevozimo. Najbolj kritičnih je prvih dvesto metrov, potem pa se človek nekako privadi. Če zgrešimo »ciljni vzpon« in pripeljemo do mesta, kjer se kolovoz konča, se vrnemo kakih sto metrov nazaj in poiščemo kamnit kolovoz, po katerem se povzpnemo do vrha Škabrijela. Na vrhu je vpisna knjiga, spomenik in razgledni stolp. Zahodna pobočja Škabrijela so bila prizorišče najbolj krvavih spopadov na soški fronti. Tu je padlo kar 40.000 vojakov, zato se je hriba prijel vzdevek »Monte della Morte«.

Nagrada za napor

Po opisani protipožarni intervencijski preseki  poteka »Škabrijel uptrail« oziroma uradni dovoz do izhodišča gorsko kolesarskih poti, ki jih vzdržuje Društvo graditeljev gorsko kolesarskih poti TCS iz Nove Gorice.  Ker gradnja in vzdrževanje poti zahteva ogromno vloženega prostovoljnega dela, se spodobi graditeljem oddolžiti z denarnim prispevkom. To najlaže storimo kar preko spletne platforme Trailforks. 

S precejšnjo mero spoštovanja smo krenili po desni, lažji poti imenovani Škarbrijelka. Brez razloga, saj se je spust izkazal za popoln užitek. Da se užitek ne bi sprevrgel v muko, smo se na razcepu  držali desno, po »flow trailu« imenovanem Šponda. Levi »enduro trail FLRJ« je verjetno namenjen tistim z bogatejšim predznanjem. Ko pridemo do kolovoza se držimo desno in v nadaljevanju po ozkem asfaltu nadaljujemo do gostišča Kekec. V bližini gostilne se po kartah sodeč nahaja kaverna in podzemni rov, vendar je vhod z obeh strani zaraščen, sam rov pa je zasut. Nadaljujemo po asfaltu po Kekčevi poti, a le do prvega razcepa, kjer se držimo leve makadamske ceste. Makadam ne traja prav dolgo in po asfaltu (spet) nadaljujemo čez zaselka Bonetovšče in Komeli. V slednjem se cesta razcepi, držimo se srednje, slabše makadamske ceste. Ta nas pripelje do spodnjega dela gorsko kolesarske steze, na kateri se ponovno prepustimo užitkom. Čisto prehitro pridemo do vinogradov, kjer se steza konča. Po kolovozu se na kratko spustimo do Grajske ceste, v neposredni bližini izhodišča pri gradu Kromberk.

Komentar

Dokaj naporen celodnevni izlet, ki pa na žalost na večjem delu poteka po asfaltnih cestah. V tolažbo vsaj niso pretirano prometne. Praktično na celi poti se srečujemo s spomeniki in grobišči, ki pričajo o krvavih dogodkih na Banjški planoti in Škabrijelu proti koncu prve svetovne vojne. Krona dneva je bil vsekakor spust z vrha Škabrijela, po izjemno lepo urejeni gorsko kolesarski stezi.