Matajur

Predno sva z Jernejem odpeljala ta čudoviti krog, sem precej negodoval nad startom na Livku, na 690 metrih nadmorske višine, ko pa bi se lahko odpravila iz Kobarida ali vsaj iz Idrskega (220m). Tipičen predstavnik »stare šole«, ki mu je nabiranje višincev prioriteta, spust po trailu pa kolateralna škoda. Ko sva se kljub temu, da sva se odpravila razmeroma zgodaj, do avtomobila vrnila tik pred mrakom sem bil vesel, da nisem vztrajal pri svojem.

Soška fronta

Avto sva pustila na parkirišču nasproti »dirt parka« Livek in se odpravila proti središču vasi. Že pri prvih hišah se na levo odcepi cesta za Kolovrat in Livške Ravne, le nekaj metrov naprej pa se od glavne ceste, ki vodi proti mejnemu prehodu na desno odcepi cesta proti Avsi in Matajurju. V ne pretirano strmem vzponu prevozimo vas Avsa, vmes se nam mestoma ponuja lep razgled proti Krnu na drugi strani doline Soče. Tik za vasjo je asfalta konec. Makadamska cesta, ki se nadaljuje proti Matajurju je precej nezahtevna, nikjer pretirano strma in večji del poteka po gozdu. Na nekaterih delih je deževje dodobra spralo pesek in tu je podlaga bolj groba in kamnita. Ob cesti je precej rovov in strelskih jarkov, na kar opozarja tudi tabla z napisom »Ostaline prve svetovne vojne«.

...Matajur je bil prizorišče bojev v času prve svetovne vojne, na morišču soške fronte. Združene avstro-ogrske in nemške enote so 24. oktobra 1917. leta začele ofenzivo in prebile fronto pri Bovcu in Tolminu. Vrh Matajurja je 26. oktobra iz italijanskih rok po skoraj 50 urah neprekinjenih bojev uspelo prevzeti Erwinu Rommlu. Na močno utrjenem Matajurju so maloštevilne nemške enote zajele 150 častnikov in okrog 9000 vojakov italijanke vojske...

Več o bojih na Soški fronti najdete na spletnih straneh Ministrstva za obrambo .

Malo više so nama znaten del poti družbo delale krave, ki so se pasle ob cesti. Na naslednjem križišču gre cesta desno proti Mrzlem vrhu in Idrski planini, za Matajur pa krenemo po mulatjeri levo, sprva blago navzdol.

Po manj kot kilometru smo že v Italiji. Ob poti na tem delu raste vse polno malin. Kmalu se nam odpre pogled proti vrhu Matajurja, ki ga prepoznamo po manjši kapeli. Čudovita mulatjera se začne kmalu blago vzpenjati in nas po treh kilometrih od odcepa pripelje do mesta, kjer pešpot št. 736 zavije na desno in bolj kot ne po državni meji - ta poteka po samem grebenu - pripelje do vrha Matajurja (1641m). Pot je v glavnem neprevozna, precej časa je kolo treba celo nositi. Verjetno bi bilo bolje po mulatjeri nadaljevati vse do Planine Za Tlakom (Malga Tubolin), kjer stoji koča in se od tu povzpeti do vrha, vendar čudoviti razgledi proti Kobariškem Stolu in naprej proti Karnijskim Alpam poplačajo vloženi trud.

14 kilometrski spust

Najprej se po označeni pešpoti št. 749 spustimo do že omenjenega doma na Matajure (Planinska družina Benečije), slabih 100 metrov pod vrhom (1545 m). Na žalost je odprt le ob koncih tedna, tako da sva ostala brez osvežitve.

Pešpot 749 tik pod domom skrene na desno, kjer je kolo potrebno prenesti preko skal, a ne več kot nekaj deset metrov. Od tu naprej pa je sledilo tisto, zaradi česar sva prišla na Matajur. Najprej se po ozki, mestoma precej poglobljeni stezi preko travnika pripeljemo do Marsinske planine (1401m), kjer je razcep. Desno, proti zahodu pelje pešpot št. 725, na levo proti zavetišču Pelizzo gre pešpot št. 750, mi pa nadaljujemo po srednji, že omenjeni pešpoti št. 749 proti Špetru Slovenov (San Pietro al Natisone), središču Beneške Slovenije. V podobnem slogu, bolj ali manj preko odprtih travnikov, vozimo približno tri kilometre do Hlevišča (Passo Glevizza, 997m), kjer pridemo do asfaltne ceste. Ta na levo vodi proti vasi Matajur (Montemaggiore). Cesto prečkamo in nadaljujemo po pešpoti 749. Štirje kilometri poti, ki sledijo, potekajo pretežno po gozdu, preko Sv.Jurja (Passso San Giorgio, 830m) do Sv.Kocjana (Passo San Canziano, 658m). Tu ponovno pridemo do pomembnejšega razcepa. Levo, v dolino proti Sovodnji (Savogna)pelje pešpot št. 755, medtem ko mi vztrajamo na 749 in krenemo ostro desno, proti vasici Mezzana. Še slab kilometer pešpoti in od tu naprej »sentiere« 749 dobi bolj »civilizirano« obliko. Če sem čisto iskren, sem se ceste kar razveselil. V trenutku sva padla v Mezzano. Glavna cesta skozi vas in naprej proti Špetru je asfaltirana. Po tem, ko prevozimo vas, velja biti pozoren na makadamski odcep levo, v gozd. Po njem namreč poteka naša pot 749 in če se ne želite po asfaltu spustiti proti Špetru priporočam, da tu vozite počasi. Odcep je sicer označen, a le s standardno planinsko oznako. Kar sledi, so štirje kilometri spusta po makadamski cesti, ta nas pripelje v samo središče Špetra Slovenov -do cerkve apostola Petra (175m).

Povratek

Za nekatere nebodigatreba, midva pa sva se tolažila s tem, da se je pač »treba še malo razpeljat«. Šestnajst kilometrov in pol ter dobrih 500m višinske razlike. Peljemo skozi Špeter, zavijemo levo proti zaselku Ažla (Azzida), sledijo vasi Klenje (Clenia), Tarpeč (Tarpezzo) in Sovodnja (Savogna). Do tu gre asfaltirana cesta bolj ali manj po ravnem, od Sovodnje naprej pa se začne blago vzpenjati. Po nekaj serpentinh nas cesta vodi mimo zaselka Gabrovica (Gabrovizza), še malo naprej prečkamo vas Čeplešišče (Cepletischis, 550m). Tik pred vasjo se na levo odcepi cesta proti vasi Matajur (Montemaggiore). Od Čeplešišča do Livka je še približno štiri kilometre, vmes pa nekje na polovici prečkamo državno mejo. Ko sva vozila proti Livku se je že večerilo. Malodušje je prekinil pogled na Krn, obsijan z rdečo svetlobo sončnega zahoda. Kot bi nama hotel čestitati.

Komentar

Vsekakor gre za enega lepših gorsko kolesarskih izletov pri nas oziroma v naši bližini. Še posebej to velja za ljubitelje dolgih spustov po tekočih enoslednicah. Sicer je precej odvisno od znanja in fizične pripravljenosti, a kljub temu sem mnenja, da je polnovzmeteno kolo za ta spust boljša izbira.