Idrija

Za izhodišče tega nadvse zanimivega izleta smo izbrali Godovič (595 mnv), naselje na križišču cest, ki povezujejo ajdovsko, goriško, tolminsko in idrijsko občino. Pri načrtovanju trase smo posebno pozornost namenili rapalski meji in ogledu objektov Alpskega zidu (Vallo Alpino).  S prostornega parkirišča pred župnijsko cerkvijo sv. Urbana, se za uvod lahko zapeljemo dobrih petsto metrov proti vzhodu in si ogledamo pobočno mejno vojašnico Ivanje Doline.

Francoska cesta

Ker pa zanimivosti v nadaljevanju poti ne bodo ravno redko posejane, se lahko enostavno spustimo do glavne ceste, zavijemo v smeri Idrije in pred gostiščem »Bar na vasi« zavijemo levo. Tudi v naslednjih dveh križiščih se držimo levo in nadaljujemo v smeri proti Šebalskem bajerju. Če mimo klopc zavijemo levo v gozdiček, nas pešpot pripelje do italijanske utrdbe Griže 4. Še malo naprej, na nasprotni strani doline lahko tik za domačijo opazimo še en vojaški objekt XXII sektorja Idrija, in sicer gre za utrdbo Griže 5. Po ogledu nadaljujemo z vožnjo po makadamski cesti in že čez dobrih dvesto metrov pri kamnolomu Šebalk na levi strani uzremo ostanke vojaškega skladišča. Makadam nas kaj hitro pripelje do glavne ceste Col – Godovič, v bližini nedokončanega železniškega predora iz prve svetovne vojne. Po glavni cesti se na desno spustimo za približno petsto metrov, a jo že v prvi, ostri desni serpentini zapustimo. Nadaljujemo naravnost po čudoviti makadamski cesti, zgrajeni v času ilirskih provinc, zaradi česar je poimenovana kar Francoska cesta.

Feldbahn

Po padcu Gorice avgusta 1916 je  avstro-ogrska vojska za oskrbo obsoških bojišč od logaške železniške postaje do Godoviča in naprej do Črnega Vrha ter skozi Zadlog in širne gozdove Trnovske planote proti Lokvam, kar po obstoječih cestah izredno hitro položila montažno ozkotirno železniško progo, imenovano Feldbahn. Na odseku iz Godoviča proti Idriji, je Felbahn potekal kar po omenjeni Francoski cesti. Po trasi nekdanje železnice sprva vozimo bolj kot ne po ravnem, v nadaljevanju tri in pol kilometrskega odseka pa se blago vzpenjamo. Od tu naprej je imela Francoska cesta bodisi prevelik naklon ali pa preostre ovinke, zato so morali nekaj kilometrov železniške trase zgraditi na novo. Skratka, po treh kilometrih in pol vožnje po Francoski cesti smo pozorni na slabo vidne oznake, ki nas s ceste usmerijo desno na komaj vidno stezo, po kateri je bila pred več kot sto leti speljana železniška proga. Na tri kilometre dolgem odseku do vrha Ključ nad Divjim jezerom, se spustimo za natančno sto metrov. Ker so vozičke po ozkotirni progi vlekli konji in zato nakloni niso smeli biti preveliki, je tu strah pred strmino povsem odveč. Simpatično zavita trasa nas vodi preko nasipov, na nekaj mestih je vklesana v skalo, kadar ne poteka vzporedno s cesto človek dobi občutek, da je v popolni divjini. Po poldrugem kilometru trasa železnice prečka Francosko cesto, od koder nas proti vrhu Ključ vodi nad prepadnim kanjonom Zale, desnega pritoka reke Idrijce. Steza je praktično v celoti prevozna, je pa na večih mestih kar precej izpostavljena, zato pozornost ne bo odveč.  Na vrhu Ključ je Feldbahn prečkal Francosko cesto in se usmeril proti dolini Idrijce. Ta del bi bil, še zlasti zaradi vožnje skozi nekaj deset metrski v skalo izklesan predor izredno zanimiv, a je na nekaterih mestih žal neprevozen. Takoj za predorom so bili tiri speljani preko mosta in ker slednjega ni več, bi se morali do nadaljevanja spustiti po lestvi. Tudi v spodnjem delu je na nekaterih mestih voda traso Feldbahna dobesedno odplazela. Tam so v steno zabiti klini in prečenje s kolesom bi bilo vsaj prenevarno, če že ne nemogoče. Ako pomislimo še na množico podrtih, čez stezo ležečih dreves,  je odločitev za spust po širokih serpentinah Francoske ceste do sotočja Idrijce in Zale v Podroteji povsem na mestu.

Divje jezero

Ko se po treh kilometrih serpentin spustimo do Podroteje, najprej opazimo ruševine starega mostu, ki so ga rudarji po ukazu partizanskih oblasti minirali 19. septembra 1943. Le malo naprej, tik nad križiščem s cesto proti Idrijski Beli, se nahaja manjša utrdba  obrambne skupine Podroteja. Še eno, večjo utrdbo si lahko ogledamo na drugi strani glavne ceste Godovič – Idrija, neposredno nasproti sotočja Idrijce in Zale. S kolesarjenjem nadaljujemo v smeri Idrijske Bele in že čez dobrih petsto metrov prispemo do naslednje znamenitosti - Divjega jezera in najkrajše slovenske reke,  le dobrih petdeset metrov dolge Jezernice. Približno sto metrov za tem, ko smo prečkali Jezernico, na desni strani pod cesto zagledamo brv, po kateri se zapeljemo na levi breg Idrijce. Tu se srečamo s traso daljinske pohodniške pešpoti Via Alpina, natančneje z etapo R6 Črni vrh – Idrija.

Idrija

Ko prečkamo Idrijco, se po pešpoti povzpnemo do kanala Rake, ki je nekoč z vodo oskrboval rudniške naprave ali kamšti, danes pa poganja manjšo hidroelektrarno. Po lepo urejeni sprehajalni stezi, imenovani Pot ob Rakah, pozorno do pešcev nadaljujemo proti Idriji. Ko se po nepolnem kilometru ponovno znajdemo v Podroteji, le da tokrat na drugi strani Idrijce, na desni strani ugledamo manjšo stražarnico, na drugi strani vodnega kanala pa levo nad nami stoji italijanska utrdba  in malo naprej protitankovski položaj. Ob kanalu Rake nadaljujemo do Jožefovega jaška in Scopolijevega spominskega vrta. Približno štiristo metrov od Jožefovega jaška, praktično pod polnim kotom zavijemo na Prešernovo ulico, ki nas malo višje pripelje do krožišča. Tik pred krožiščem zavijemo ostro desno in se pričnemo precej strmo vzpenjati po Cankarjevi ulici. Tik pod parkiriščem za avtodome Pr'Smuku, se nam ponudi čudovit razgled na mesto, od leta 2012 vpisano na seznam svetovne dediščine UNESCO. Posebej izstopata cerkev svetega Antona na Rožnem hribu nad Idrijo s trinajstimi postajami križevega pota, predvsem pa kompleks stavb Psihiatrične bolnišnice Idrija, ki ga je pred drugo svetovno vojno v vojaške namene zgradila Kraljevina Italija. Pehotna vojašnica »Caserma di fanteria Costantino Brighenti«,  je veljala za največjo italijansko vojašnico ob takratni italijanski vzhodni meji s Kraljevino Jugoslavijo. Ko se naužijemo razgledov, se spustimo do prvih hiš in poiščemo pešpot, po kateri se spustimo v dolino. Držimo se levo in po Kosovelovi ulici kolesarimo mimo v muzej preurejenega  Antonijevega rova. Izkopali so ga leta 1500 in sodi med najstarejše ohranjene in še vedno odprte vhode v rudnik na svetu. Za Antonijevim rovom se v križišču držimo levo v smeri proti Vojskem.

Strug

Tik za tem, ko prečkamo potok Gačnik se držimo levo, v smeri Čekovnika. Po štirih kilometrih vzpona po neprometni asfaltni cesti, tik za tem ko prečkamo Padarjev graben, zavijemo levo na gozdno cesto. Po približno šeststo metrih pridemo do razpotja Vrh Struga, kjer se leva pešpot  strmo spušča proti Rakam, mi pa krenemo po desni pešpoti v smeri plezališča Strug. Na slabem kilometru se po atraktivni pešpoti spustimo za stosedemdest višinskih metrov do razpotja Strug. Z leve strani se iz smeri Divjega jezera do sem povzpne »podaljšek« že omenjene Poti ob Rakah. Držimo se desno, a že čez približno petdeset metrov pridemo do naslednjega razcepa. Levi krak pešpoti se strmo spusti proti strugi Idrijce, doseže jo v neposredni bližini točke, v kateri se na sosednjem bregu Idrijce v dolino spusti trasa Feldbahna. Tudi na tem mestu je preko Idrijce speljana brv.  Namesto da bi se na hitro spustili v dolino, se po trasi Idrijsko-Cerkljanske planinske poti sprva nekaj sto metrov vzpenjamo. Ko omenjena planinska pot zavije desno in se navkreber nadaljuje proti Prižnici ter naprej proti Koči na Hleviški planini, se držimo leve steze ter pod plezališčem Strug nadaljujemo z vožnjo proti Idrijski Beli. Do Idrijce se spustimo natančno pri okrepčevalnici Fežnar, ravno ob pravem času za osvežitev.

Zadlog

Prečkamo Idrijco in takoj za mostom zavijemo desno proti Zadloški planoti. Do Zadloga (715 mnv) nas čaka dobrih šest kilometrov enakomernega vzpona po neprometni asfaltni cesti. Možnosti za prečkanje planote je več, mi smo se odločili za krajši obvoz v smeri Krevsovega griča, da bi si ob poti ogledali italijanske utrdbe Mala gora. Kljub temu, da utrdb nismo našli, niti nam o njih niso vedeli (ali hoteli) povedati domačini, smo uživali v vožnji preko prostrane planote in občudovali arhitekturo starih, v večji meri opuščenih hribovskih domačij. Nekaj sto metrov za tem, ko zavijemo nazaj proti središču Zadloga prikolesarimo do razcepa, kjer se držimo desno v smeri Kovka. Po vzdrževanem makadamu se začnemo precej strmo vzpenjati . Od sosednjega Črnega Vrha in Mrzlega Loga, Zadloško planoto na južni strani ločuje rob Trnovskega gozda. Kolesarimo mimo kmetije Zajc in po slabih dveh kilometrih  pridemo do serpentine, kjer glavna cesta proti Kovku zavije ostro desno, mi pa nadaljujemo po slabši gozdni cesti naravnost v smeri Špičastega vrha. Po nepolnih dveh kilometrih pripeljemo do izravnave, od koder se vzpon nadaljuje po strmem kolovozu. Ta nas pripelje do sedla, od koder se na desno odcepi pešpot proti Špičastem vrhu (1128 mnv). Gre za priljubljeno pohodniško točko, vrh katere stoji lesen razgledni stolp, ki omogoča razgled vse do Tržaškega zaliva, Julijskih Alp in velikega dela osrednje Slovenije. S sedla do vrha je sicer le slabih sedemdeset višincev, a se je dan prevešal že krepko v drugo polovico in smo zato vzpon na vrh izpustili.

Lome

S sedla se spustimo do planote Na Kobilici in makadamske ceste, kjer se držimo levo. Na tem delu se ponovno srečamo z oznakami za Idrijsko-Cerkljansko planinsko pot. Po slabih treh kilometrih kolesarjenja po razgledni makadamski cesti pridemo do križišča, kjer se držimo levo. Že po sto metrih glavno cesto zapustimo, se ponovno držimo levo in obvozimo Bukovo špico (951 mnv). Kakih sto metrov, preden pridemo do glavne ceste Col – Črni vrh, se na levi strani lahko spustimo do manjšega bunkerja Alpskega zidu. Po glavni cesti se na levo spustimo v smeri Črnega vrha. Po približno kilometru vožnje v Mrzlem logu pridemo do ovinka, kjer si na desni strani  ogledamo stražarnico, skladišče in pobočno vojašnico obrambne skupine Črni vrh. Natanko kilometer naprej, za tem ko obvozimo Vrh Gore (877 mnv), zapustimo glavno cesto in zavijemo desno na  slikovit makadam proti razpotju Šajsna Ravan, kjer naš makadam preseka markirana pešpot Črni vrh – Pirnatova koča na Javorniku.  Zgolj za občutek, od tu do koče na Javorniku je le dobro uro hoda. Po treh kilometrih blagega vzpona zavijemo levo na slabši kolovoz, bližnjico do zaselka Lome. Mimogrede, iz vasi Lome se je donedavna proti vrhu Javornika vzpenjala dvosedežnica smučišča Javornik, prav tako je bilo tu izhodišče istoimenskega bike parka.

Povratek

Ko se po kolovozu spustimo do ceste se držimo levo in se vseskozi blago spuščamo, vse dokler po treh kilometrih ne pridemo do razcepa, kjer ne zavijemo levo proti Črnemu vrhu, ampak se začnemo vzpenjati v smeri proti Novem Svetu. Po treh kilometrih prikolesarimo do glavnejše makadamske ceste, kjer zavijemo ostro levo. S tega mesta se za trenutek ponudi čudovit razgled na Hotedršico. Do prvega odcepa za Godovič se tri kilometre in pol konstantno spuščamo po čudovito vzdrževani makadamski cesti. Če bi nadaljevali naravnost, bi čez poldrugi kilometer prišli do glavne ceste Črni vrh – Godovič, tako pa zavijemo desno in se spuščamo v smeri Korčka. Ko po dveh kilometrih pridemo do prvih domačij Gorenjega Novega Sveta, se na kratki razdalji trikrat držimo levo in se začnemo blago vzpenjati proti Godoviču. Ko prikolesarimo do industrijske cone Novi Svet pridemo do asfalta, od tu do parkirišča ni več daleč.

Komentar

Naporna, a neskončno zanimiva tura. Vožnja po Francoski cesti in Feldbahnu, ogled ostankov rapalske meje, izjemen spust po pešpoti z razpotja Vrh Struga do Fežnarja, pomirjujoče makadamkanje med osamelimi hribovskimi domačijami... Kar preveč za en dan!