Idrijske Krnice

V dolini reke Idrijce zna biti parkiranje kar težavno. V večjem delu je tu poleg rečne struge prostora dovolj le še za cesto. Pa še ta je mestoma precej ozka. V zaselku Reka, tik pred mostom čez potok Jesenica, se nam je sreča le nasmehnila.

Vzpon po sveže obnovljeni cesti

Po glavni cesti, bolj ali manj po ravnem kolesarimo pet kilometrov do odcepa za Šebrelje. Ogrevanje še kako prav pride, saj nas od odcepa do Šebrelj čakajo štirje kilometri enakomernega vzpona z naklonom skoraj 12%. Slikovita Šebreljska planota je  znana predvsem po arheološkem parku Divje babe, enem najpomembnejših najdišč stare kamene dobe. Ko v središču vasi pripeljemo do križišča, se držimo ostro desno in sledimo oznakam za Krnice. Leva cesta pelje proti Dolenji vasi in naprej proti cerkvi svetega Ivana.  Arheološko najdišče Divje babe se nahaja na strmem pobočju pod cerkvico.

Po približno pol kilometra ne prestrmega vzpona po ozki asfaltni cesti  pridemo do križišča, kjer se držimo asfaltne ceste. Ta zavije ostro desno in navkreber. Leva makadamska cesta se spušča v Sevnico pod Pšenkom, cesta naravnost pa obvozi Ravni vrh po drugi strani. Kmalu izza ovinka pripeljemo do vodnjaka, kjer si lahko dopolnimo zaloge pitne vode. Ko prevozimo zadnje hiše, se vzpenjamo preko pašnikov vse do lovske koče, od koder nadaljujemo po dobri makadamski cesti. Mestoma se proti severu odpirajo čudoviti razgledi na vrhove bohinjsko-tolminskih gora. V blagem vzponu pripeljemo do razcepa. Desni, položnejši krak pelje proti kmetiji Prdivnik (na OpenStreetMap zemljevidu ni vrisan), mi pa nadaljujemo po levem, strmejšem kraku. Dobrih dvesto metrov naprej pridemo do naslednjega, označenega razcepa. Leva cesta vodi proti Jagrščam, desna pa nas v precej strmem vzponu pripelje do sedla na Šebreljskemu vrhu (980m). Na sedlu se tik pred kmetijo odcepi gozdna cesta, mi pa nadaljujemo s kratkim spustom po glavni cesti. Spustu sledi vzpon do kmetije Stan, od koder se nam proti jugu odpre razgled na dolino Kanomljice. Od tu lahko občudujemo tudi kraško planoto Trnovski gozd in njene najvišje vrhove (Golaki, Smrekov vrh, Bukov vrh itd.). Na tem mestu se cesta ponovno razcepi. Desna cesta vodi proti Oblakovemu vrhu in naprej proti Dolenji Trebuši, mi pa pot nadaljujemo na levo v smeri Idrijskih Krnic.

Idrijske Krnice

Krniška planota je del UNESCO globalnega geoparka Idrija. Sprva se po gozdu bolj kot ne vzpenjamo do nadmorske višine okoli  1020 metrov, potem pa nas čaka približno poltretji kilometer vožnje, pretežno navzdol. Tik predno se spustimo do kmetije in sirarne Kenda, makadamsko podlago zamenja asfalt. Po glavni cesti, ki pelje proti Spodnji Idriji nadaljujemo z  vzponom. Na prvem ostrem desnem ovinku je pot mogoče skrajšati in nadaljevati po kolovozu proti Rupi, tako kot opisuje Paternu v Strmih kolesnicah. Mi smo od tu sklenili nadaljevati pot še dobra dva kilometra in pol do križišča, kjer smo zapustili glavno cesto in zavili levo, po ozki asfaltni cesti proti Masoram. Peljemo mimo odcepa za Jelenk. Kakih dvesto metrov naprej se držimo levo in sledimo oznakam za kmetiji Hladnik in Erjavc. Do Erjavca nas čakajo slabi trije kilometri spusta po solidni gozdni cesti. Tik pred kmetijo se od ceste na levo, izredno strmo navkreber odcepi kolovoz, po katerem kolesarimo proti Rupi, kjer se znova znajdemo na trasi, opisani v Strmih kolesnicah. Med vožnjo, kolikor pač lahko, uživamo v razgledu na Porezen, Črno prst in vrhove jugovzhodnih Julijcev. Pri slikoviti, na videz zapuščeni domačiji, pridemo do gozdne ceste. Tu se držimo desno in sledimo markacijam. V položnem spustu pridemo do domačije Stržnica. Tu se držimo desno in nadaljujemo po markiranem kolovozu. Leva, boljša cesta se spušča proti kmetiji Kenda. Do sedla pod vrhom Prevodi nas čaka kratek, precej strm spust, nakar sledita še dva kilometra in pol lagodne vožnje do vasi Jagršče.  

Spust v dolino Otuške

Tik pod cerkvijo svete Uršule se na desno preko travnatega pobočja odcepi slabo zvožen kolovoz, po katerem se spustimo do gozda. Po približno kilometru vožnje, pretežno po ravnem, pridemo do kmetije Jablanca. Kmetijo so sicer začeli obnavljati, je pa vsekakor že videla boljše čase. Na OpenStreetMap zemljevidu ta del poti ni vrisan, zato smo se skušali držati Paternujevega opisa. Ne čisto brez težav. Odcep na »čudovoto mulatjero« tik pred kmetijo, kot je opisano v Strmih kolesnicah je bil namreč založen z neskončno skladovnico hlodov. V iskanju odcepa smo se po sveže splanirani, predvsem pa zelo grobi trasi odpeljali navkreber, skoraj vse do sedla pod Prevodi, kjer smo se malo prej spuščali iz Stržnice.  Vrnili smo se nazaj do kmetije Jablanca in šele s te strani opazili s hlodovino založeni  odcep. Po slabem kolovozu se spustimo preko ostarelega sadovnjaka, kjer se kolovoz enostavno izgubi. Tu se držimo bolj desno, tik pod hlevom, vsekakor se ne spuščamo preveč proti dolini. Nekje sredi sadovnjaka stoji oznaka za »Pot treh vasi«, s tega mesta je z desne  strani že moč opaziti precej zaraščeno traso mulatjere, ki po zgornjem robu pašnikov pelje proti dolini. Spustimo se po resnično čudoviti mulatjeri, kar pa na žalost ne traja prav dolgo, saj se po manj kot kilometru znajdemo pri domačiji Pustina. Tu zavijemo ostro levo in se po strmem, mestoma precej gruščastem kolovozu spustimo proti strugi Otuške. V bližini kmetije Sovodenj prečkamo potok in pot nadaljujemo po izjemno lepo urejeni gozdni cesti. Po poldrugem kilometru blagega vzpona nad slikovito strugo Otuške pridemo do asfaltne ceste, ki se z Masor spušča proti Straži. Nadaljujemo mimo odcepa glavne ceste za Jagršče in se spustimo do mostu preko Idrijce. Od tu pa do Reke, kjer nas je čakal avto, nas čaka le še poltretji kilometer  sproščujoče ravninske vožnje po ne pretirano prometni  glavni cesti.

Komentar

Ne pretirano naporen izlet, čeprav bi po številu premaganih višincev lahko sklepali tudi drugače. Zaznamuje ga predvsem vožnja po razglednih Šebreljski in Krniški planoti, skrivnostne osamljene hribovske kmetije, čudovit spust proti dolini potoka Otuška, pa pogledi na Julijce in Trnovski gozd. In še kaj bi se našlo.