Žirovski krog

Če se v Žiri (479 mnv) pripeljemo iz Logatca, takoj za tem ko prečkamo Poljansko Soro, v krožišču zavijemo levo na prostorno parkirišče med župnijsko cerkvijo sv. Martina, eno največjih farnih cerkva na Gorenjskem,  osnovno šolo in športno dvorano. Po jutranjem postanku v bistroju Ambasada v središču Žiri, kjer za ceno ene ljubjanske lahko spijemo dve odlični kavi, se po Loški cesti odpravimo proti Logatcu. Med potjo do v uvodu omenjenega krožišča peljemo mimo spomenika padlim v prvi svetovni vojni. V krožišču nasproti Petrolove črpalke zavijemo levo na kolesarsko stezo. Slab kilometer do naslednjega krožišča vozimo po kolesarski stezi med Poljansko Soro in glavno cesto, od tu pa nadaljujemo po glavni cesti. Na srečo je cesta široka in ne pretirano prometna. Približno po sedmih kilometrih od izhodišča, nekaj sto metrov pred razpotjem Sopovt, kjer se na levo odcepi cesta proti Vrhu Svetih Treh Kraljev, se vozimo pod jamami Matjaževe kamre. Gre za naravno znamenitost, kjer so med drugim našli tudi sledi neandertalcev.

Gore

Kilometer naprej, v Brnikovem Logu, zapustimo glavno cesto in zavijemo desno proti Zavratcu. Po kilometru precej strmega vzpona pridemo do prve kmetije, od tu pa bolj kot ne po ravnem nadaljujemo po ozki asfaltni cesti med prostranimi travniki. Nekje med potjo »prestopimo« rapalsko mejo. Od tu naprej bomo večji del poti kolesarili po ozemlju, ki je bilo med obema vojnama dodeljeno Kraljevini Italiji. V Spodnjem Zavratcu, pri kmetiji Matjaž, zavijemo levo proti Idriji. V Zgornjem Zavratcu se držimo ožje, desne ceste in se povzpnemo do križišča, kamor smo se med potepanjem po Rovtarskem hribovju pred tednom dni spustili od cerkve sv. Urha. Nadaljujemo naravnost proti Dolam in le nekaj sto metrov naprej,  na levi strani tik nad cesto, opazimo italijansko pobočno vojašnico. Po dveh kilometrih in pol prikolesarimo do Mravljišča, prevoja na višini okoli osemstopetdeset metrov. Sledi spust proti Dolam, od tu pa pretežno po ravnem kolesarimo v smeri proti Idriji. Pod zaselkom Tabor, deset kilometrov od Zavratca, zavijemo desno na ozko asfaltno cesto proti Goram. Odcep je označen (pešpot), a z naše strani oznaka ni vidna. Po tristo metrih, pri prvih hišah zaselka Tabor, zapustimo asfaltno cesto in proti Goram nadaljujemo po kolovozu na levo. Dober kilometer blagega vzpona po razglednem kolovozu proti Goram je po dolgem asfaltnem uvodu pravo olajšanje. Ko pred zaselkom Gore pridemo do asfalta, lahko na nasprotnem bregu Idrijce občudujemo številne serpentine »francoske« ceste, ki z Godoviča drži proti Podroteji. V ozadju se vidi visoka kraška planota Trnovski gozd. Čeprav malo s poti, si v Gorah (832 mnv) ogledamo idilično cerkev sv. Marije Magdalene, potem pa po ozki asfaltni cesti nadaljujemo proti  Ledinskem Razpotju. Po manj kot kilometru vožnje kolesarimo nad plezališčem Gore pod Marutnikom (892 mnv), od tu naprej pa se proti Ledinskem Razpotju le še spuščamo. Pri gostišču Kmečki hram pridemo do glavne ceste Žiri – Idrija. Zavijemo desno proti Žirem, a že čez nekaj deset metrov, pri domačiji s hišno številko št.7, zavijemo desno. Kljub znaku za prepoved prometa se po makadamski cesti spustimo do manjšega kamnoloma, od tu naprej pa se po zelo načetem kolovozu spočetka strmo spuščamo ob strugi hudournika Žirovnica. Obilno deževje je mestoma zaraščen kolovoz načelo do te mere, da je treba mestoma sestopiti s kolesa. Na srečo se približno na tretjini poti do Žirovnice teren zravna in nadaljujemo po vedno boljšem kolovozu. Ko pridemo do prvih kmetij, kolesarimo že po čisto pravi makadamski cesti.

Vrsnik

Po nekaj manj kot štirih kilometrih od Ledinskega Razpotja, v Žirovnici pridemo do križišča. Držimo se levo proti Vrsniku. Cesta naravnost se nadaljuje proti Brekovicam. Po nekaj čudovito speljanih serpentinah se povzpnemo do razpotja, kjer krenemo desno proti Spodnjem Vrsniku. Sredi vasi, med hišami kolesarimo mimo italijanskega zbiralnika za vodo. Na razpotju nad zbiralnikom zavijemo levo proti slikoviti cerkvi sv. Tomaža. Do cerkve iz 17. stoletja, ki stoji na hribčku med Spodnjim in Gorenjim Vrsnikom se lahko se povzpnemo, lahko pa se po kolovozu pod cerkvijo vrnemo do ceste in nadaljujemo proti Zgornjemu Vrsniku. Sredi Zgornjega Vrsnika zavijemo desno na makadamsko cesto proti Vidicu. Čez dobrih petsto metrov na levi strani uzremo  velik travnik, na robu katerega stoji večja pobočna vojašnica, ki so jo v sedemdesetih letih uporabljali rezervisti.  Tristo metrov više, pri Vidicovem domu (764 mnv) je stala vojašnica mejne milice. Če smo dovolj pozorni,  levo od poti najdemo na drevo pritrjeno vpisno knjigo in žig PD Žiri. Cesta se tu konča in čaka nas pol kilometra imenitnega spusta po markirani pešpoti. Takoj ko pridemo do kolovoza, po katerem se nekaj časa nadaljuje trasa označene pešpoti, zagledamo mejni kamen.  Spet »doma« v kraljevini SHS! Sledi krajši del po stezi, potem pa se uživajoč v razgledih na Žiri, po gozdni cesti spustimo do kmetije Pr' Pesku. Med hišo in gospodarskim poslopjem zavijemo levo in se dva kilometra spuščamo nad levim bregom Poljanske Sore. Ko v Žireh pridemo do Logaške ceste, se držimo levo in po nekaj sto metrih, nasproti Knjižnice Ivana Tavčarja zavijemo levo proti Idriji.

Ledinske Krnice

Po manj kot petsto metrih, ko iz Žiri pripeljemo v zaselek Osojnica, na levi strani ceste uzremo večji mejni kamen, ki naznanja, da je bil tu nekoč mednarodni mejni prehod prve kategorije Žiri. S kraljevino SHS smo za nekaj časa opravili. Od knjižnice do prevoja v vasi Govejk in tam stoječega B&B Na Kluk', kolesarimo tri kilometre in pol ter se med potjo povzpnemo za dobrih tristo metrov. Če bi nadaljna dva kilometra kolesarili po glavni cesti v smeri proti Idriji, bi prišli do Ledinskega Razpotja, kamor smo se spustili iz zaselka Gore. V B&B ne računajte na okrepčila, saj restavracijo ob delovnikih odpirajo šele po 17. uri. Takoj za penzionom se na desno odcepi ozka cesta v smeri Ledinskih Krnic. Če si hočemo predhodno ogledati tukajšnjo  italijansko vojašnico, poiščemo naslednji desni odcep, se povzpnemo tristo metrov in na desni strani v gozdičku poiščemo ostanke vojaške zgradbe. Vrnemo se do penziona Na Kluk' in zavijemo na že omenjeni odcep proti Ledinskim Krnicam. Do zaselka Srnjak se blago vzpenjamo, od tu do Ledinskih Krnic sledi še kilometer komaj zaznavnega vzpona. Na celotni dolžini kolesarimo po ozki makadamski cesti med idiličnimi travniki in pašniki. V Ledinskih Krnicah se pri cerkvi sv. Ahaca držimo desno v smeri  Korit, čaka nas poldrugi kilometer vzpona. Pri znaku, ki naznanja začetek naselja Korita (818 mnv), je izjemna razgledna točka. Pod seboj vidimo Srnjak, pa cerkev sv. Tomaža v Vrsniku in Vrh Svetih Treh Kraljev, med obema Rovte...Hribovska idila.

Breznica

S Korit do križišča pred Breznico se dober kilometer spuščamo po ozki asfaltni cesti. Zavijemo ostro desno, prečkamo gozdiček in ugledamo manjšo poseljeno vzpetino, s cerkvijo sv. Kancijana na vrhu. Breznica (755 mnv). Če se po glavni cesti proti Žirem spustimo stopetdeset metrov nižje, na levi strani zagledamo manjšo italijansko pobočno vojašnico, prebarvano v močno obledele maskirne barve. V njej je nekoč delovala lokalna diskoteka. Po ogledu se povzpnemo proti cerkvi, mimo nje nadaljujemo  nekaj deset metrov in pridemo do druge brezniške znamenitosti, kraft pivovarne Crazy Duck. Tako kot Na Kluk', tudi tukaj nismo okusili sreče. V Breznici stoji eden bolje ohranjenih glavnih mejnikov rapalske meje. Če mimo pivovarne po levi strani nadaljujemo po kolovozu, čez dvestopetdeset metrov pridemo do razpotja, kjer se držimo levega, slabšega kolovoza. Na naslednjem razcepu se zopet držimo levo in čez petdeset metrov pridemo do mejnika št. 39. Vrnemo se do cerkve in zavijemo desno po ozki asfaltni cesti. Ko je asfalta konec, pred sabo že opazimo drugo italijansko pobočno vojašnico. Po kolovozu pod vojašnico nadaljujemo proti cesti  Ledinske Krnice – Ledinica, ki smo jo zapustili le nekaj metrov nižje, ko smo na poti iz Krnic zavili proti Breznici.  

Mrzli Vrh

Po manj kot kilometru pridemo do razcepa, kjer se držimo levo. Desna cesta se spušča proti Ledinici oziroma Žirem, mi pa se začnemo strmo vzpenjati proti Mrzlem Vrhu. Do razcepa pri kmetiji Belin, med Krogom (940 mnv) in Vodičarjevo Sivko (977 mnv), nas čakata natanko dva kilometra vzpona s povprečnim naklonom 10%. Vzporedno s cesto je potekala meja, o čemer priča vmesni mejnik, ki ga opazimo ko kolesarimo mimo prvih hiš. Malo naprej se začne asfalt. Strmo se vzpenjamo med slikovitimi travniki, pašniki in njivami. Odelana je praktično vsak ped zemlje. Ko na višini preko devetsto metrov prikolesarimo do razpotja nad kmetijo Belin, se nam proti severu, vzhodu in zahodu odpirajo čudoviti razgledi na okoliške griče, v ozadju pa na Škofjeloško in Cerkljansko hribovje, Spodnje Bohinjske gore, Triglav, Karavanke, Kamniško Savinjske Alpe...  S tega mesta se lahko mimo kmetije Belin kar takoj spustite po markirani grebenski pešpoti  v dolino proti Ledinici, lahko pa, tako kot mi, prej še malo zaokrožite po zaobljenem, pretežno neporaslem hrbtu MrzlegaVrha. Planinska koča Mrzlk (971 mnv) ni daleč, pod njo stoji glavni mejni kamen št. 38. Tega smo si ga med potepanjem po Bevkovem vrhu in okolici enkrat že ogledali. Takrat smo si ogledali tudi pobočno vojašnico Sivka in se povzpeli na najvišjo točko Mrzlega vrha Sivko (1008 mnv). Tokrat smo pri kmetiji Vodičar zavili proti vrhu Loncmanove Sivke (987 mnv), kjer smo dosegli najvišjo točko izleta. V gozdičku na vrhu Loncmanove Sivke so še vedno vidni ostanki vojašnice fašistične mejne milice, uničene ob koncu druge svetovne vojne. Na drugi strani pobočja smo se mimo kmetije Loncman vrnili do asfaltne ceste in razcepa pri kmetiji Belin. Skratka, ko se naužijemo lepot, in teh na Mrzlem Vrhu res ne manjka, prečkamo cesto in nadaljujemo po markiranem kolovozu. Ta sprva obkroži Krog, potem pa se počasi spušča proti Ledinskemu griču (893 mnv). Tu se kolovoz konča in nadaljujemo po markirani stezi. Ta se po grebenu praktično v ravni črti enakomerno spušča proti Ledinici. Od kmetije Belin do asfaltne ceste v Ledinici je natanko tri kilometre. Če preko steze ne bi tu in tam ležala od neviht podrta drevesa, bi bil spust kar preveč enostaven. V Ledinici prečkamo Poljansko Soro in se mimo industrijske cone zapeljemo do izhodišča.

Komentar

Kljub razmeroma velikemu številu kilometrov, odpeljanih po asfaltnih cestah, to še zdaleč ni bila običajna »cestarska« tura. »Off-road« odseki so namreč tempirani tako, da o kakršnikoli enoličnosti ni ne duha ne sluha. Še bolj kot srečevanje z ostanki rapalske meje sta nas tudi tokrat navduševali lepota in urejenost krajev, ki smo jih obiskali. Bili smo še bolj očarani kot pred tednom dni, ko smo kolesarili za spoznanje južneje, po Rovtarskem hribovju.