Route 66

Cilj tokratnega potepanja je bil, tako kot že ničkolikokrat letos, spoznavanje rapalske meje in njenih »oprijemljivih« ostankov. Ker je meja potekala tudi preko Rovtarskega hribovja, smo ogled tamkajšnjih preostankov Alpskega zidu in Rupnikove linije skušali povezati v bolj ali manj smiselno celoto. Mislim, da kar uspešno.

Medvedovo Brdo

S parkiranjem v Rovtah ne bi smelo biti težav. Avto lahko pustite pred Domom krajanov, pred vrtcem Kurirček nasproti župnijske cerkve svetega Mihaela, pod pokopališčem... Od omenjene cerkve se spustimo proti glavni cesti Logatec – Idrija. Pri Petrolovi črpalki prečkamo glavno cesto in tri kilometre kolesarimo po povsem neprometni, razgledni asfaltni cesti do zaselka Trate. V Tratah se pri gostišču Tavžentroža spustimo do ceste, ki povezuje Rovtarske Žibrše in Medvedje Brdo. Nasproti gostilne si ob cesti ogledamo prvi ostanek rapalske meje - glavni mejni kamen št. 43. Po ogledu se držimo desno in po stopetdeset metrih pred transformatorjem zavijemo na gozdno cesto. Dober kilometer kolesarimo po senčni gozdni cesti, potem pa praktično pod polnim kotom zavijemo ostro desno na strm, a izjemno lepo vzdrževan kolovoz. Že gozdna cesta, prav tako kot omenjeni kolovoz, sta del učne poti »Po medvedovih stopinjah«. Po dobrih sedemsto metrih vzpona preko travnatih pobočij pridemo do cerkve sv. Katarine in zaselka Medvedje Brdo (814 mnv). Tu se prične asfalt. Nadaljujemo mimo cerkve, povzpnemo se mimo CŠOD Medved in po štiristo metrih pridemo do ostrega levega ocepa. Po makadamu se spustimo dobrih petdeset metrov in znajdemo se pred italijansko mejno vojašnico Medvedje Brdo. Vrnemo se do asfaltne ceste in v nekaj metrov nižje ležečem križišču zavijemo desno proti turistični kmetiji Šinkovec. Na poti do kmetije na levi strani opazimo hangarje bivšega izstrelišča za rakete. Da ne bo pomote, ti nimajo prav nič opraviti z rapalsko mejo, postavila jih je JLA. Zapeljemo mimo kmetije in se po idiličnem kolovozu dobrih petsto metrov spuščamo do ceste, jo prečkamo ter nadaljujemo po gozdni cesti.

Zavratec

Po dveh kilometrih blagega spusta pridemo do razcepa, kjer se držimo manj vožene leve ceste v smeri Lanevš. Po sedemsto metrih vzpona prispemo do prvih hiš, kjer se držimo levo proti višje ležeči kmetiji. Za kmetijo zapeljemo levo na slabši kolovoz proti gozdu. Čez okoli tristo metrov se kolovoz razcepi. Na desni strani, kakih trideset metrov pod kolovzom, poiščemo očem sicer povsem skrito italijansko mejno vojašnico Lanevše. Vrnemo se do spodnje kmetije in nadaljujemo s spustom po kolovozu do potoka Lanevška grapa. Prečkamo potok in zavijemo levo na ozko asfaltno cesto, po kateri poteka trasa pešpoti, ki z Vrha Svtih Treh Kraljev vodi proti Javorniku. Od tu nas čaka dober kilometer vzpona z zavidljivim naklonom (>10%). Tik pod vrhom Kamnikovega griča prisopihamo do razcepa. Desni dve cesti vodita do bližnjih kmetij, zato se držimo levo in nadaljujemo po makadamski cesti proti zaselku Potok. Tik pod vrhom Smuk (800 mnv) si ob levi strani vozišča ogledamo mejno vojašnico Trate, ki je na las podobna maloprej videni v Lanevšah. Na prvem razcepu, še preden pridemo do glavne ceste Medvedje Brdo – Dole, se držimo desno v smeri Zavratca. Po štiristo metrih spusta po svežem asfaltu pridemo do zaselka Potok in nadaljujemo proti Zavratcu. Gre za  staro rovtarsko vas sredi razgibane pokrajine, ki je v rapalskem obdobju ležala tik za državno mejo. V Zavratcu, slaba dva kilometra od prej omenjenega razcepa, tik pred cerkvijo sv. Urha zavijemo levo. Spustimo se dobrih sto metrov niže do križišča, kjer ne zavijemo proti središču vasi, marveč se držimo levo v smeri proti Dolam. Nekaj sto metrov naprej,  na levi strani tik nad cesto opazimo italijansko pobočno vojašnico.

Tomaževa miza

Sledijo štirje kilometri blagega vzpona do Gorenjih Dol. Šeststo metrov naprej, v Dolenjih Dolah, zapustimo glavno cesto (ta gre proti Idriji) in zavijemo desno proti  Žirem. Po prevoženem poldrugem kilometru pod Kovkom (824 mnv) pridemo do razpotja, kjer se držimo desno.  Od razpotja levo proti vrhu Kovka vodi označena steza. Pešpot je zelo strma, za vzpon s kolesom povsem neprimerna. Se pa lahko proti vrhu, kjer je vpisna knjiga, povzpnemo peš. Od vrha se nadaljuje  neoznačena pešpot po grebenu v smeri Raven. Na Malem Kovku (784 mnv) nad Ravnami je na strateškem položaju veličasten betonski bunker, s katerim so Italijani zaščitili vzhodno stran glavnega vrha Kovka in cesto proti Dolam. Praktično nepoškodovan beton priča o tem, kakšni mojstri so bili italijanski gradbinci. Od razpotja pod Kovkom, po slabih dveh kilometrih pridemo v vas Ravne pri Žireh. V Ravnah se med hišami držimo levo in po travniškem kolovozu krenemo proti Tomaževi mizi. Po štiristo metrih kolovoza se ponovno držimo levo in nadaljujemo po pešpoti. Po nekaj nadaljnih sto metrih nas steza pripelje do  kraške globeli, kjer se nahaja kamnita miza. Če hude nevihte v zadnjem tednu ne bi podrle velikega števila dreves, bi bila pešpot verjetno v celoti prevozna. Po ogledu se vrnemo do naselja in se po asfaltni cesti strmo spustimo proti Žirem, do zaselka Podklanec. Tik predno zavijemo na glavno cesto Logatec – Žiri prečkamo potok Sovra, enega od povirnih potokov Poljanske Sore.

Hleviše

Zavijemo desno proti Logatcu, a že čez manj kot pol kilometra zapustimo cesto in zavijemo ostro levo navkreber proti zaselku Izgorje. Pred nami je kilometer vzpona, ena daljša serpentina in kar sto višincev. Na izravnavi pridemo do kmetije, kjer zavijemo desno. Po nekaj deset metrih se ne držimo makadamske ceste desno, ta vodi le do naslednje kmetije, ampak nadaljujemo naravnost po slabšem kolovozu. Po dvesto metrih pridemo do ograjenega pašnika. Čreda krav za ogrado nam je preprečila nadaljevanje po kolovozu, zato smo sledili ogradi levo do višje ležečega kolovoza, ki se nekaj sto metrov naprej združi s tistim, po katerem smo prvotno nameravali. Tik pred pašnikom na vsak način ne smete zaviti na desni kolovoz. Ta se namreč strmo spušča v grapo Gošarjevega grabna, hudourniškega pritoka Sovre in se tam tudi konča. Od Izgorij, kjer smo na izravnavi zapustili cesto, pa do Hleviš, kjer pridemo na cesto je poldrugi kilometer kolovza . Ko v Hlevišah pri kmetiji Jurčec prispemo do razpotja, se držimo desno in prečkamo Gošarjev graben. Že čez dobrih stopetdeset metrov zavijemo ostro levo na makadam in se mimo kmetije Jože vzpenjamo proti  Rodolfu. Čaka nas poldrugi kilometer ne prestrmega vzpona.

Vrh Svetih Treh Kraljev

Tik pred kmetijo se cesta razcepi. Sveža asfaltna cesta desno gre v dolino proti Hlevnem vrhu, mi pa se držimo makadamske ceste levo proti Čakovcu. Do tja nas čaka štiristo metrov strmega vzpona po ozki makadamski cesti, od tu do kmetije Brence pa še šeststo metrov po kolovozu z naklonom več kot 10%. Ker je bil kolovoz zaradi obilnih padavin popolnoma uničen, smo morali pošteno stisniti zobe, da smo pripeljali do izravnave pri kmetiji. Od kmetije do istoimenske cerkve na Vrhu Svetih Treh Kraljev (884 mnv) nas je čakalo le še pol kilometra vzpona po strmem, a izjemno razglednem travniškem kolovozu. Pri cerkvi dosežemo najvišjo točko izleta. Z vrha se po asfaltni cesti spustimo v smeri proti Zgornjem Smrečju. Približno stopetdeset metrov pod planinsko kočo (823 mnv), na ostrem levem ovinku tik nad stavbo osnovne šole, je na desni strani ceste vhod v umetno izoblikovan vodoraven rov. Izhod iz več kot kilometer dolgega rova je na drugi strani hriba, pri kmetiji Brence (smo ga sicer iskali, a zaman). Rov je bil izkopan v tridesetih letih v okviru izgradnje Rupnikove linije. Pri izkopu so naleteli na Jamo Sv. Treh Kraljev. Na  Vrhu Svetih Treh Kraljev je bila načrtovana izgradnja največjega sistema utrdb za obrambo kraljevine SHS, a je graditelje prehitela vojna in so ostali bolj kot ne le pri načrtih. Od vhoda v rov do cerkve Marijinega vnebovzetja v Zgornjem  Smrečju se dva kilometra in pol pretežno spuščamo. V križišču ne zavijemo levo proti Šentjoštu, ampak se držimo makadama v smeri Vrhnike. Po dveh kilometrih na razpotju Česmel zapustimo makadamsko cesto in zavijemo na kolovoz proti Praprotnem Brdu. Čez slab kilometer, v Logaršah, se je ponovila zgodba iz Izgorja. Kolovoz v dolino je bil ograjen, znotraj ograde pa čreda krav. Ker gre za zasebno zemljišče, smo se odločili za »alternativno« različico spusta po vzporedni asfaltni cesti. Ko po dobrem kilometru spusta pri partizanskem spomeniku pridemo do križišča, nadaljujemo po ozki makadamski cesti do prvih hiš Rovt. Tu se začne asfalt, po dveh kilometrih, tik pod cerkvijo sv. Mihaela zavijemo levo in že smo na cilju.

Komentar

Kolesarsko potepanje po idiličnem Rovtarskem hribovju ni zanimivo zgolj zaradi ostankov polpretekle zgodovine. Bolj kot vojašnice in utrdbe so nas tokrat navdušili razgledi, ohranjanje tradicije hribovskih kmetij in urejenost kulturne krajine.