Blegoš in Črni vrh

Poljane (380m) so nadvse primerno izhodišče za vzpon na Blegoš . Avto pustimo na parkirišču pred gasilskim domom. Najprej peljemo slaba dva kilometra po ravnem asfaltu, v smeri smučišča Stari vrh. Sredi vasi Volča zavijemo levo proti Suši. Oznak ni.

Blegoš

Najprej nas čakajo slabi trije kilometri vzpona do Malenskega vrha (655m). Na sedlu je križišče. Cesta na desno in navkreber gre do Jazbin, od tu pa se nadaljuje kolovoz proti Gorenji Žetini. Mi krenemo levo in navzdol po cesti, ki nas pelje v dolino proti Suši. V dobrem kilometru se spustimo za približno 150 metrov. V Suši prečkamo most in krenemo na desno v hrib. Klanec je tu precej strm. Asfalta je le še kaka dva kilometra, potem nas čaka še štiri kilometre makadama, da končno pridemo do križišča na Črnem kalu (1100m). Tu je tudi veliko parkirišče, kjer avtomobile puščajo pohodniki na Blegoš. Sledijo približno trije kilometri ne prestrmega vzpona do jase pod kočo. Na tem delu poti je po navadi veliko pohodnikov. Na jasi je križišče – levo in navkreber (najbolj strm del poti) je tristo metrov hudega vzpona do koče, blago desno gresta pešpot in slepa cesta (rampa), ostro desno pa gre kolovoz proti Črnemu vrhu. Vzpon na Blegoš po opisani poti ni pretirano zanimiv, saj od Suše naprej poteka bolj kot ne po gozdu. Niti ni prenaporen, z izjemo omenjenih zadnjih tristo metrov.

Od Blegoša proti Črnemu vrhu

Od doma se spustimo do omenjenega križišča, pri čemer pazimo na pohodnike. Zavijemo na kolovoz proti Črnem vrhu. Čakata nas približno dva kilometra blagega spusta. Vseskozi se nam ponujajo prečudoviti pogledi proti severu, na zasnežene Julijce. Slej ko prej pridemo do makadamske ceste. S tega mesta se Triglav kaže v vsej svoji lepoti. Zavijemo levo za Črni vrh (označeno), cesta na desno pelje proti Zalemu logu. Najprej nas čakata dva kilometra navzdol, sledita še približno dva navzgor, da končno pridemo na spodnjo postajo sedežnice Počivalo. Nadaljujemo mimo restavracije, po kamniti cesti navkreber. Držimo se desne strani in pridemo tik pod vrh smučišča Cerkno, na 1270m. Za akumulacijskim jezerom zavijemo na pešpot levo, v gozd. Kakšen kilometer ne prestrme, koreninaste pešpoti je prava popestritev. Ko pridemo do ceste, zavijemo levo. Čudovita, ne pretirano gruščnata cesta nas vodi preko smučišč , mimo spodnje postaje sedežnice Lom, do Osojne Davče in kmetije Kenda (1100m). Tu zapustimo cesto, peljemo čez dvorišče ter po lepem, strmem kolovozu v dolino. Vmes je treba preplezati še par ograd za živino. Nad spodnjo postajo žičnice Brdo je možno peljati naravnost in čez približno tristo metrov priti na glavno cesto za dolino, proti Cerknem. Midva sva se spustila na desno do glavne ceste, kjer sva zavila levo proti Zgornji in Spodnji Davči (desna smer vodi proti Železnikom in Škofji Loki).

Z Davče v dolino

Blago sva se vzpenjala približno tri kilometre, mimo številnih odcepov z naslovom »Davča«. To je bil le dokaz več, da je Davča res najdaljša slovenska vas, ki pa danes šteje vsega 270 prebivalcev. Vozila sva ob istoimenski reki toliko časa, da je bilo asfalta konec. Domačini so naju usmerili nazaj, če hočeva proti Novakom in naprej v Hotavlje. Sledil je kar naporen vzpon proti sedlu nad kmetijo Čumer. Tu naju je izdala orientacija, saj sva prišla po drugi cesti kot sva imela prvotno namen (aktualna je bila izven karte, ki sva jo imela). Če bi zavila desno in navzdol v smeri Porezna in Dolenjih Novakov, bi prišla do bolnišnice Franje, tako pa sva šla naravnost proti Lešam in prišla do velikega parkirišča, le kakih tristo metrov zračne linije od spodnje postaje žičnice. Od parkirišča sva krenila po glavni cesti za Cerkno in v Dolenjih Novakih, nasproti cerkve Sv. Tomaža (600m) zavila s ceste na slab makedam. Krenila sva navkreber proti Robidnici in naprej proti Leskovici. Kot da ne bi bilo že dovolj vzponov, naju je sprva čakalo še kakih 250 višincev. Od Robidnice naprej pa le še navzdol. In dež! V Volaki bi lahko zavila levo proti Suši, ampak bi morala zopet čez Malenski vrh. Vzponov za ta dan sva imela več kot dovolj, zato sva zavila proti Hotavljam, mimo kamnoloma in naprej do glavne ceste Žiri - Škofja loka. Do Poljan preko Gorenje vasi naju je čakalo še slabih sedem kilometrov asfaltne ceste.

Komentar

Eden lepših kolesarskih izletov. Ne manjka vzponov, spustov, kolovozov, pešpoti... Predvsem pa ne razgledov. Da ne govorimo o ocvirkovi potici na Blegošu.