Nanos iz Razdrtega

S Podnanosa do Vojkove koče in po isti poti nazaj. Dolgčas. Tokrat smo turi hoteli dodati nekaj svežine, predvsem pa se nismo želeli vračati po isti poti. Lani jeseni sem si obisk Nanosa sicer popestril z osvojitvijo Suhega vrha, ki je s 1313 metri najvišji vrh nanoške planote, a povratek je bil enak kot že mnogo krat pred tem.

Cestarski spust in vzpon

Avtomobil pustimo na Razdrtem. Parkirišče, od koder se na hrib odpravljajo pohodniki, je po navadi dobro zasedeno. Iz Razdrtega krenemo kar po stari glavni cesti proti Vipavi. Odkar je končana avtocesta, tu ni več omembe vrednega prometa. Ker gre za dobrih 8 km spusta, skoraj do vasi Podnanos (280m), se kaj prida ne ogrejemo. Ko malo pred vasjo glavno cesto zapustimo in krenemo desno navkreber proti Nanosu, to hitro nadoknadimo. Peljemo mimo vojaških objektov v Podgriču. Od odcepa glavne ceste pa do Vojkove koče, oziroma do vrha Pleše (1262m), klanec praktično ne popušča. Do konca asfalta na Strmcu (850m) je strmina precej enakomerna, da naklon ne bi bil prehud, so jo speljali po večih serpentinah. O prelepih pogledih na dolino in Vipavska brda ne bom izgubljal besed. Vedno, kadar se spomladi odpravim po cesti na Nanos, me presenetijo vonjave. Včasih cvetoče akacije, drugič glog, tretjič pa verjetno kaj drugega, pa se zaradi slabe telesne pripravljenosti enostavno nisem sposoben ukvarjati z lepotami narave. Na petnajstem kilometru od izhodišča monotonijo prekine predor. Kot tisti na Mangart, le da je tu en sam.

Strmina

Kot rečeno, na prevalu Strmec se asfalt konča. Peljemo mimo prvega odcepa za turistično kmetijo Abram in zaselek Nanos. Sprva se makadamska cesta malo spusti, potem pa bolj ali manj po ravnem vodi do križišča.

Glavna cesta pelje levo mimo Podraške bajte proti Abramu in zaselku Nanos, mi pa jo zapustimo na desno in navzgor (označeno). Pot od te točke, pa do odcepa za cerkvico Svetega Hieronima, kake dva kilometra više, je do nedavna veljala za tehnično dokaj zahtevno, saj je izredno strma. Le na najbolj izpostavljenih delih je bila zalita z betonom, sicer pa je bila precej gruščnata in na strmini je rado zdrsavalo. Zakaj do nedavna? Ker so enkrat od jeseni 2012 pa do danes (04.05.2013) večji del asfaltirali. Popoln šok, mislim, da s tem niso pretirano razveselil niti gorskih kolesarjev, niti pohodnikov. Kakor koli, malo za odcepom za Sveti Hieronim najhujša strmina popusti, makadam pa se čez gozd vztrajno vzpenja proti vrhu, še kaka dva do tri kilometre.

Lanišče

Po isti poti nazaj, a ne dolgo. Kakih pet sto metrov pred odcepom za Sveti Hieronim, se na desno odcepi pešpot preko Lanišča (označeno Abram, Vipava). Sprva se je potrebno kar strmo povzpeti po grobem kamenju, ta del je vse prej kot prevozen.

Ko prerinemo kolo do vrha, se pot »zmehča« in se začne blago spuščati. Kmalu pridemo do točke, kjer desno in navkreber pelje kolovoz, levo in navzdol pa ozka pešpot. Slabo vidno markacijo smo na levi pešpoti opazili šele kasneje, ko smo po par sto metrih spoznali, da desni kolovoz ne pelje nikamor. Tu smo torej zašli prvič in kot se je kasneje izkazalo tudi zadnjič. Nič usodnega, skratka. Po levi pešpoti, v spodnjem delu deluje kot mulatjera, se spustimo dober kilometer do ceste, ki vodi do zaselka Nanos, in sicer le kak kilometer nad Podraško bajto. Za mladince je bil omenjeni spust najlepši del ture, jaz pa sem bil, iskreno povedano bolj vesel, ko ga je bilo konec. Pot je posejana s skalami in zahteva maksimalno koncentracijo. Nekaj krat sem moral sestopiti s kolesa, jo je pa vsekakor možno zvoziti v celoti.

Sledi vožnja po lepi gozdni cesti, morda nekaj več kot pet kilometrov, malo dol in malo več gor, mimo kraja, ki je na karti označen kot Ledeniški hrib. Ob cesti je marsikje še ležal sneg, čeprav je bil maj že v »polnem cvetu«. Na tej cesti je dobro biti pozoren na odcepe, ki si sledijo natanko tako, kot so vrisani na karti. Pozornost je nujna zato, da ne zgrešimo kolovoza, ki povezuje aktualno cesto s tisto, ki pelje v dolino, proti Stranam. Enakovrednih gozdnih cest je na planoti v izobilju, a le ena pelje v dolino, ostale se bolj kot ne končajo »kar nekje«. Povezovalni kolovoz je dolg dober kilometer, na debelo prekrit z listjem in odpadlimi vejami, marsikje ga je že prerasla podrast. To vse priča o tem, kako pogosto je v uporabi. Sprva se rahlo vzpenja, večino časa pa gre, na srečo navzdol. Na strminah je sicer skalnat, a v popolnosti prevozen. Ko pridemo do ceste zavijemo levo. V nasprotnem primeru bi lahko tavali še pet do deset kilometrov, preden bi spoznali, da ta cesta ne pelje enostavno nikamor. Čez pet sto metrov pridemo do križišča, držimo se desne. Kmalu pridemo do lesene zgradbe (Cetinova koča), še malo naprej pa je eno redkih označenih križišč. Levo in navzdol gre cesta proti Bukovju, mi pa se držimo na desno, proti Stranam. Od tu pa do Stran, kjer se začne asfalt, gre pot samo še navzdol. Nadaljujemo preko Malega Ubeljskega, kjer sredi vasi zavijemo ostro desno proti Velikem Ubeljskem (označeno samo iz nasprotne smeri). Vso pot od Stran do Razdrtega se nam na desni ponujajo čudoviti razgledi na pobočja Nanosa. Še samo hip in znajdemo se na parkirišču, kjer smo pustili avto.

Komentar

Ta tura ponuja praktično vse, kar si kolesar lahko zaželi. Najprej dolg, kondicijsko zahteven vzpon, dva lepa in dokaj težavna spusta po samotnih pešpoteh in zapuščenih kolovozih, vmes pa še obilo orientacijskih premislekov. O razgledih, kot že rečeno, ne bi izgubljal besed.