Korada

Torkov vzpon na Korado je bil še en kamenček v mozaiku kolesarskih »podvigov«, tako ali drugače povezanih s soško fronto. Čeprav se z vrha Korade proti dolini Soče spuščata dve na videz izredno simpatični kolesarski stezi (Trailforks), nam ju nikakor ni uspelo smiselno vključiti v izlet. Prihranili smo ju za naslednjo priložnost in se tokrat odločili za malce bolj »treking« različico. Za izhodišče smo izbrali kraj Dobrovo (115 mnv), središče Goriških Brd. Tudi s parkirnim prostorom se nismo preveč zapletali, saj je prostorno parkirišče v bližini gradu Dobrovo tistega dne samevalo. Kljub temu, da je izlet v večji meri potekal po trasi, opisani v Velikem kolesarskem vodniku po Sloveniji, nam je karta Tabacco 1:25.000, številka 054 - Collio - Gorizia - Carso Isontino, na trenutke še kako koristila.

Brda

Mimo Kleti Brda, največje zadružne vinske kleti v Sloveniji, se spustimo proti Drnovku. V križišču se držimo naravnost v smeri vasi Višnjevik. Kolesarimo mimo vinogradov, nasadov češenj in oljk ter uživamo v pogledih na idilično kulturno krajino. Nobeno presenečenje ne bi bilo, če se bo podeželje med Sočo in Idrijo, skupaj z italijanskim delom Goriških brd (Collio), uvrstilo na Unescov seznam svetovne dediščine.  V Višnjeviku kolesarimo mimo znane vinske kleti Erzetič, od zaselka Krasno naprej pa so vinogradi zgolj redkost. Po sedmih kilometrih in pol zmernega vzpona prikolesarimo do ceste, ki iz Vrhovelj vodi proti Kambreškem. Zavijemo ostro levo v smeri proti Koradi. Deloma po isti cesti, v večjem delu pa vzporedno z njo, potekata tudi 19. etapa pohodniške poti Juliana trail in označena planinska pot, ki povezuje Sabotin in Korado. Prvič se srečamo tudi z oznakami za Pot miru, ki povezuje več kot tristo spomenikov prve svetovne vojne. Kmalu za odcepom za Nozno, se nam na desno odprejo pogledi proti Soči, Anhovem in Sveti gori.

Razgledi, razgledi...

Ko pridemo do odcepa za Korado, zavijemo levo in se po strmem betonskem kolovozu vzpenjamo proti Lovski koči Dobrovo. Še predno pridemo do koče, zavijemo na desni, slabši kolovoz. Tik nad kočo je zapornica, petdeset metrov naprej pa se na desno odcepi ozka, slabo uhojena steza. Z malo dobre volje je brez težav prevozna. Ko smo prikolesarili do gozda, smo zaradi obilice podrtega drevja potrebovali kar nekaj časa da smo našli kolovoz, po katerem se tako markirana pešpot kot Juliana trail nadaljujeta proti zavetišču na Koradi. Kolovoz je sicer kamnit, a dokaj položen, tako da vožnja po njem ne predstavlja posebnih težav. Planinsko zavetišče na Koradi (802 mnv) je odprto le ob sobotah, nedeljah in praznikih, tako da med tednom ne računajte na osvežitev. Zavetišče stoji na temeljih italijanske vojaške kaverne iz 1. svetovne vojne, pod njim sta izkopani dve  jami, kjer so bili nameščeni topovski podstavki. Kako strateška za  italijansko vojsko je bila Korada se prepričamo, če stopimo do razgledišča, od koče oddaljenega le nekaj korakov. Od leve proti desni lahko vidimo Veliki in Mali Mužec, Matajur, Kobariški Stol in desno nad njim Kanin, Prestreljenik,  Rombon, Polovnik, Krasji vrh, Svinjak, Bavški Grintavec, Jalovec,  Krn in pod njim Kolovrat, za njim vidimo Batognico, sledijo Srednji vrh, Škofič, Rdeči rob, Bogatin, Stador, pa Triglav in Vrh Planje, Tolminski Kuk, Špičje, Tolminski Migovec, Vrh nad Škrbino, Rušnati vrh, Vogel, Žabiški vrh in Šija, še bolj jugozahodno pa vidimo Rodico, Matajurski vrh, Konjski vrh, Črno prst, Soriško planino, Ratitovec in Porezen. Od zavetišča po markirani stezi krenemo dvesto metrov proti vzhodu in pridemo do vrha Korade (811 mnv). Na vrhu je vpisna knjiga z žigom, razgledi od tu pa sežejo še precej bolj zahodno, proti Karnijskim Alpam in Dolomitom, proti jugu sta kot na dlani Sveta Gora in Škabrijel.

Kanalski Kolovrat

Z vrha se spustimo čez travnik po markirani stezi v smeri Kanala. Čez slabih tristo metrov pridemo do cerkvice sv. Jedrt (Gendrca), ki je bila med prvo svetovno vojno porušena in kasneje obnovljena. V nadaljevanju je krajši del spusta tehnično za spoznanje bolj zahteven. Ko pridemo do ceste se držimo desno,  že čez nekaj deset metrov pa cesto zapustimo in nadaljujemo naravnost po kolovozu. Ta nas pri partizanskem spomeniku pripelje do razpotja  »Vrh dolin« in asfaltne ceste proti Kanalu. Deloma po omenjeni cesti, deloma vzporedno z njo, po grebenu Kanalskega Kolovrata poteka trasa pešpoti  Kanal-Korada. Medtem, ko se pešpot proti Kanalu že po dobrih dveh kilometrih usmeri v dolino proti Kanalu, se trasa 18. etape Juliana traila nadaljuje v smeri Kambreškega. Po petih kilometrih precej monotonega spusta zapustimo cesto in zavijemo proti  romarski cerkvi Marijino Celje (677 mnv). Svetišče je med leti 1915-28 prevzelo romarsko vlogo Svete Gore, ki je bila po koncu prve svetovne vojne povsem opustošena. Prečkamo cerkveno dvorišče, se (peš) spustimo po stopnicah in se za popestritev poldrugi kilometer zapeljemo po kolovozu, po katerem poteka tako Pot treh svetišč kot že omenjeni Juliana trail. Čeprav smo se morali v Lig vrniti po glavni cesti, nam ovinka niti za trenutek ni bilo žal. Le malo za tem, ko v Ligu kolesarimo nad manjšim športnim igriščem, glavna cesta zavije ostro desno, v dolino proti mejnemu prehodu Britof in Italiji. Na ostrem levem ovinku, po prevoženem poldrugem kilometru, se naravnost odcepi  ozka asfaltna cesta proti zaselku Melniki, kjer lahko obiščete zasebno muzejsko zbirko Franca Jerončiča. V zbirki so predvsem etnološki in vojni predmeti iz prve in druge svetovne vojne.

Reka Idrija

Mejna reka Idrija ali Judrio, kot jo imenujejo Italijani , v zgornjem toku teče po ozki dolini in določa državno mejo med Slovenijo in Italijo, povsem enako kot nekoč med Avstrijskim cesarstvom in Beneško republiko. Pri naselju Golo Brdo reka Idrija zavije proti notranjosti Italije. Idrija se sredi Furlanske ravnine izlije v Nadižo (Natisone), ta se nato združi s hudourniško reko Ter (Torre), ki se v bližini tržaškega letališča izlije v Sočo.

Od omenjenega razcepa v Ligu nas do vasi Britof, s slikovito cerkvijo Svetega Kancijana, čakajo polni štirje kilometri spusta po precej strmi asfaltni cesti. Na razcepu pod cerkvijo se držimo levo, v nasprotnem primeru bi na mostu čez reko Idrijo prečkali tudi državno mejo in se znašli v Italiji. Ali pa v Beneški Sloveniji, če hočete. Na naslednjem razcepu čez sto metrov se držimo desne, makadamske ceste . Od Britofa do vasi Golo Brdo nas čaka dobrih deset kilometrov blagega makadamskega spusta, vseskozi na levem bregu reke Idrije. Popelje nas po pozabljeni dolini mejne reke, ki slovi po svoji kristalni čistosti, miru in lepoti. Na sosednjem, italijanskem bregu po celotni dolžini poteka vzporedna asfaltna cesta. Na prvem delu, do odcepa ceste proti Ukanju, nekajkrat prečkamo stranske pritoke Idrije. Reka pod cesto na trenutke deluje lenobno,  že v naslednjem zavoju postane razpenjena in glasna, turkizno modri tolmuni na vroč poletni dan mamljivo vabijo v svoj osvežilen objem. Na sredi poti proti Golem Brdu kolesarimo skozi zaselek Mišček. Z izjemo ene naseljene domačije, tu najdemo le še ostanke nekdanjih kmetij in obmejne karavle. Bolj ko se približujemo Golemu Brdu, širša je dolina, pojavijo se prvi vinogradi, nekaj sto metrov pred vasjo makadam zamenja asfaltna podlaga.

Krčnik

Ko opravimo z idilično dolino reke Idrije, nas na povratku proti Brdom čaka še eno, razmeroma naporno prečenje Kanalskega Kolovrata. Po neprometni asfaltni cesti se vzpnemo mimo zaselka Senik, nadaljujemo mimo levega odcepa za Korado in po dobrih petih kilometrih vzpona zavijemo levo proti zaselku Vrhovlje pri Kožbani. Seveda bi lahko nadaljevali po glavni cesti, a se je nadaljevanje poti po 30.etapi Alpe Adria Traila izkazalo za pravo popestritev. Po omenjeni trasi se povzpnemo do stare cerkvice sv. Andreja, od koder se sprva po travnatem, v nadaljevanju pa precej kamnitim kolovozu spustimo do glavne ceste. Alpe Adria Trail se nadaljuje po cesti, čez pol kilometra pa zavije desno na kolovoz in se spusti proti Kožbani.  Spuščamo se mimo gotske cerkve sv. Jurija  vse do potoka Kožbanjšček in tik ob njem ležeče ceste. Držimo se desno in sledimo oznakam za Alpe Adria Trail. Že po petsto metrih nas čaka presenečenje – korita Krčnik s čudovitim naravnim mostom. Gre za naravno znamenitost, eno najlepših te vrste v Sloveniji, ki je zavarovana kot kulturni spomenik. Pri gostilni Peternel  Alpe Adria Trail zavije desno proti Hlevniku, mi pa ob Kožbanjščku, med vinogradi nadaljujemo proti Neblu. V Neblu se držimo levo in se po glavni cesti vrnemo do gradu Dobrovo in parkiranega avtomobila.

Komentar

Na neobičajno hladen avgustovski dan smo si zaželeli kolesariti nekje na toplem. In resnici na ljubo, kaj dosti  več niti nismo pričakovali. Pa so nas lepota Brd, razgledi s Korade, idilična dolina Idrije, par simpatičnih spustov in korita Krčnik dobesedno očarali.