Dabarski kukovi

Velebit. Mogočen in divji, sto petdeset kilometrov dolg gorski greben nad Jadransko obalo je bil leta 1978 zaščiten kot Unescov svetovni biosferni rezervat. S 1829 kvadratnimi kilometri predstavlja največje hrvaško zavarovano območje. V mejah Naravnega parka Velebit sta dva narodna parka – Severni Velebit in Paklenica, ki vključuje južni del Velebita. Kamnita divjina je vedno znova privlačila naše poglede, medtem ko smo preživljali dopust na katerem izmed kvarnerskih ali severno dalmatinskih otokov. Kar nekaj vode je preteklo, preden smo se opogumili in se s kolesi odpravili na raziskovanje kamnitega raja. Najprej smo se povzpeli na južni Velebit in obiskali Tulove grede, Veliko Rujno in Ćelavac. Sledilo je prečenje severnega Velebita z maratonsko turo na Zavižan in nekaj krajšo na Vratnik. Vprašanje, ali je med severnim in južnim Velebitom še kaj, kar bi bilo vredno ogleda, se je postavilo kar samo od sebe. Ko smo v iskalnik vtipkali »srednji Velebit« so z vseh zadetkov v oči bodli Dabarski kukovi...Predno smo se odpravili na pot, smo se opremili s topografskima kartama Smand Dabarski kukovi - Srednji Velebit (17 in 17a).

Za uvod malo etimologije

Ker smo se med potepanjem po srednjem Velebitu večkrat srečali z imeni dabar, kuk ali duliba je prav, da jih kar na začetku za silo razjasnimo. Čeprav je dabar v prevodu bober, je prebivalcem Like dobro znano, da je na Velebitu in v Liki precej krajev, v imenu katerih najdemo besedo »dabar«. Kot na primer  Ravni Dabar, Crni Dabar in Došen Dabar v občini Karlobag. Vse to so bila v preteklosti poseljena območja na srednjem Velebitu. Beseda dabar je staroslovanskega izvora in označuje kotanjo, zarezano globoko med visokimi pobočji, kjer po navadi ni vode. Besedo kúk lahko poiščemo v slovarju slovenskega knjižnega jezika Fran, pomeni pa  grič ali hrib. V hrvaški različici, imenovani Hrvatski jezični portal  besedo  kȕk (množina kùkovi) opisujejo kot  »kameni vrh u obliku stošca koji ima zaobljen vrh«. Definicijo besede duliba smo našli na spletnem portalu Jezikoslovac. Tudi ta beseda je podobno kot dabar staroslovanskega izvora in pomeni »uvala u kršu, ponikva, duboka dolina, osobito na Velebitu i u Lici«.

Karlobag

Pohodniki se proti Dabarskim kukom ponavadi odpravijo z Baških Oštarij (927 mnv), gorskega naselja ob cesti Karlobag – Gospić. Da naberemo vsaj nekaj višincev, smo za razliko od pohodnikov kot izhodišče izbrali Karlobag. Mesto morja, kamenja in burje. V mesecih izven kopalne sezone je tu brezplačnih parkirišč več kot dovolj. Izbrali smo prostorno in povsem prazno parkirišče pred zaprtim hotelom Zagreb, tik ob Jadranski magistrali, nasproti Inine bencinske črpalke. Edina možnost za vzpon proti Baškim Oštarijam je po glavni cesti Karlobag-Gospić, ki se od magistrale odcepi tik za omenjeno črpalko. Kljub temu, da so po radiu že od zgodnjega jutra opozarjali, da je »zaradi nevihtnega vetra z orkanskim sunki  na odsekih Jadranske magistrale od Karlobaga do Svete Marije Magdalene dovoljen promet le za osebna vozila”, smo se začeli počasi vzpenjati po široki asfaltni cesti, ki jo je zgradila jugoslovanska vojska. Višje ko smo se povzpeli, lepši so bili razgledi na obalo in z jutranjo zarjo obsijani otok Pag, s tem pa tudi veter manj moteč. Po nepolnih enajstih kilometrih in šeststo višincih, smo dodobra ogreti prikolesarili do večje izravnave pred vasjo Sušanj Cesarički, kjer se tik pred hostlom Čelina na levo odcepi ozka asfaltna cesta proti vasici Ledenik Cesarički. Oziroma proti uvodoma omenjenemu zapuščenemu zaselku Ravni Dabar.

Dabarska kosa

Tu se začne takoimenovana Vzdolžna velebitska cesta. Razteza se praktično po celotni dolžini severnega in srednjega Velebita. Oseminpetdeset kilometrov dolga gozdna cesta med Krasnim in Sušnjem je na več ih odsekih speljana višje kot tisoč metrov nad morjem, zato je pozimi često zasnežena in neprehodna. Po le nekaj sto metrih vožnje prikolesarimo do križišča, kjer se na levo odcepi cesta proti Ledeniku, mi pa nadaljujemo po glavni cesti proti Ravnem Dabru. Dva kilometra in pol naprej, se na ostrem desnem ovinku na levo odcepi kolovz proti zavetišču Skorpovac in planinski koči Kugina kuća. Kljub temu, da je slednja naš končni cilj, se držimo desno in nadaljujemo po asfaltni cesti. Med vožnjo pred seboj na trenutke že opazimo vrh enega izmed šesterice »veličastnih« kukov -  Butinovačo (1127 mnv). Končno, po dobrih šestnajstih kilometrih vožnje prispemo do sedla Dabarska kosa (940 mnv) , kjer bomo uživali v čudovitih razgledih na morje, obenem pa se bomo poslovili od asfalta. Končno!

Kuki, dabri in dulibe...

Na sedlu Dabarska kosa je pomembno križišče planinskih poti. Tu se križata Premužićeva staza (povezuje Zavižan in Baške Oštarije, po isti trasi poteka pohodniška pot Via Adriatica) in pešpot Ravni Dabar – Karlobag. Od tu se vzpenja tudi pešpot proti vrhu Butinovače. V kotlini pod sedlom leži zapuščeni zaselek Ravni Dabar. Med zelenimi drevesnimi krošnjami izstopa rdeča streha Planinskega doma Ravni dabar, neposredno pod manjšim kukom Čelina (914 mnv). Nadaljujemo po makadamski cesti in se pri tem komaj opazno spuščamo proti vznožja Rujičinega kuka (947 mnv). Na kilometru  ki sledi, ljubitelji gradbenih mojstrovin ne bodo ostali ravnodušni. Kamniti mostovi, podporni zidovi, skalni useki  in za konec še dva v skalo izdolbena tunela. Prava paša za oči. Takoj iz krajšega drugega tunela se nam nad cesto postavi Agin kuk (1103 mnv). Medtem, ko kolesarimo mimo Aginega kuka, si pod cesto z desne strani sledita zapuščeni zaselek Došen dabar in kraška kotlina Došen duliba. Le malo naprej, ko kolesarimo pod Zasičenim kukom (1056 mnv), cesto preseka pohodniška pot Via Dinarica HR-W-13, ki povezuje že omenjeni Skorpovac in Baške Oštarije. Če bi krenili desno po pešpoti Via Dinarica, bi nas po nekaj sto metrih pripeljala do Bačić dulibe (860 mnv). Gre za travnato dolino, s treh strani obdano s poraslimi griči, na nasprotni  strani ceste pa jo omejuje impresivna stena Bačić kuka. V Bačić dulibi se nahajata kar dve planinski koči - Ana in Kata, obiskovalci plezališča Bačić kuk tu lahko tudi kampirajo. Le pol kilometra naprej, se proti Bačić dulibi odcepi tudi gozdna cesta. Seveda pa nas je veliko bolj kot Bačić duliba impresioniral istoimenski kuk. Zadnji izmed »veličastnih«, najsevernejši in najvišji med Dabarskimi kuki - Bačić kuk (1304 mnv). Vzpon na sam vrh velja za izredno zahtevnega. Sicer pa je v vzhodni in južni steni urejeno plezališče z velikim številom plezalnih smeri različnih težavnostnih stopenj.

Kugina kuća

Če smo se od Dabarske kose do vznožja Bačić kuka pretežno spuščali, nas v nadaljevanju poti proti Kugini kući čaka dobrih deset kilometrov vzpona. Večino časa se cesta vije skozi spokojen, sprva pretežno bukov gozd. Ko se dvignemo nad tisoč metrov nad morjem in cesta na nekaj serpentinah pogleda na plano, se nam proti jugu odpirajo dih jemajoči pogledi na veličastno pokrajino. Po desetih kilometrih vožnje od Dabarske kose, se na ostrem levem ovinku od Vzdolžne velebitske ceste odcepi gozdna cesta proti Jadovnu in naprej proti Gospiću. Nadaljujemo v smeri Štirovače. Po štirih kilometrih blagega vzpona se na levo odcepi strm kolovoz, bližnjica proti zavetišču Skorpovac. Ker pa je bil naš namen odtisniti žig pri planinski koči Kugina kuća (1180 mnv), smo z vožnjo po Vzdolžni velebitski cesti  nadaljevali še slab kilometer. Po dvaintridesetih kilometrih in skoraj tisoč petsto premaganih višincih, je bil že skrajni čas za malico in krajši počitek. Pa brez nepotrebnih iluzij, koča je odprta le po predhodnem dogovoru.

Premužićeva steza

Vzdolžna Velebitska cesta se nadaljuje naravnost proti Štirovači, mi pa krenemo ostro levo in navkreber po gozdni cesti proti zavetišču Skorpovac. Po isti trasi poteka označena planinska pot št. 17. Že po nekaj več kot pol kilometra se na desno odcepi markirana pot proti vrhu Lisac (1449 mnv), mi pa nadaljujemo z vzponom še nekaj sto metrov in na manjši izravnavi pridemo do najvišje točke izleta (1230 mnv). Do te izravnave vodi tudi kolovoz, ki smo se mu zaradi obiska Kugine kuće izognili. Še sreča, saj na zgornjem delu izgleda hudičevo strm. Komaj se začnemo spuščati, po manj kot kilometru pridemo do razcepa planinskih poti. Skrajna desna steza (planinska pot št. 15) vodi proti bivaku Radlovac, planinska pot št. 17 se nadaljuje naravnost proti Skorpovcu, mi pa se držimo vzporedne gozdne ceste. Dva kilometra in pol od omenjenega razcepa cesto preseka trasa pohodne poti Via Adriatica, še sedemsto metrov naprej pa trasa Premužićeve steze. V začetnem delu je izgledala obetavno, zato smo se odločili spust popestriti z vožnjo po krajšem odseku najlepše planinske steze na Hrvaškem. Prvi del do Jelinića plana gre pretežno navzgor in ni ravno v pretiran užitek, zato pa je toliko zabavnejše nadaljevanje. Ko pridemo do Jelinića drage, Premužićeva steza cesto prečka in se nadaljuje proti Dabarski kosi  ter naprej proti  Baškim Oštarijam. Od tu naprej ponovno kolesarimo po cesti in po treh kilometrih spusta pridemo do zelo slabo vidnega odcepa proti zaselku Kućišta Cesarička. Če bi nadaljevali po cesti, bi nas pripeljala do Ledenika in naprej do Sušnja, kar pa ni bil naš namen. Čeprav bi bilo morda pametneje...

Davek na krožno pot

Po dobrem kilometru spusta pridemo do prvih hiš zaselka Kućišta Cesarička. Ko malo nižje prečkamo ozko asfaltno cesto in nadaljujemo po označeni planinski poti št. 29 (Dabarska kosa – Karlobag), se od vožnje s kolesom za nekaj časa bolj kot ne poslovili. Relativno hitro, tik preden pridemo do kamnitega vodnjaka sredi ubornih velebitskih pašnikov, se nam za trenutek sicer zazdi, da je bila planinska pot dobra izbira. Nekaj sto metrov se je po uhojeni stezi namreč mogoče peljati, vmes pa še uživati v pogledih na obalo pod nami, še bolj pa na markantni vrh Velinac (965 mnv). Pa optimizem ni trajal prav dolgo, saj mestoma ni šlo več niti ob kolesu. Tam smo si prevozna sredstva enostavno oprtali na hrbet. Za povrhu smo bili nekajkrat opozorjeni na nevarne krave z velikimi rogovi, kar nam je še dodatno pospešilo srčni utrip. Po približno treh kilometrih borbe s kamenjem, skalami in trnjem smo se na višini 250 metrov nad morjem, v zaselku Staništa končno »privlekli« do asfaltne ceste. Po ozki asfaltni cesti se spustimo proti zaselku Baški Dolac, kjer pridemo do ceste Karlobag – Gospić. Zavijemo desno, a glavno cesto že po sto metrih zapustimo in se po ulici Bana Ivana Karlovića spustimo proti trdnjavi Fortica. Na žalost si je ne moremo ogledati, saj je v zasebni lasti. Malo nižje se spustimo mimo cerkve »sv.Karla Boromejskog« , a tudi te ne moremo  videti v celoti, saj je po zavezniškem bombardiranju leta 1943 od nje ostal le zvonik in del zidu. Pod cerkvijo se po stopnicah spustimo do Jadranske magistrale, od tu do avtomobila je le še dobrega pol kilimetra...

Komentar

Nadvse očarljiv celodnevni izlet. Občutkov ugodja, ki so nas navdajali ob povratku , ni mogel skaliti niti naporen spust po kamniti planinski stezi proti Staništim, še manj pa močna dopoldanska burja. Dabarski kukovi so, če ne najlepša pa gotovo ena izmed najlepših naravnih kulis, ki smo jim bili priča med našimi dosedanjimi kolesarskimi potepanji. Epsko!