Tulove Grede

Vsakič, ko sem se s poletnih počitnic vračal po avtocesti preko Velebita sem se spraševal, kakšen je Velebit v resnici. Stran od avtoceste. Na spletni strani Zadar Magic, sem dobil odličen namig za načrtovanje krajših počitnic, na katerih sem vsaj delno spoznal kamnito pokrajino iz prve roke.

Preden sem se odpravil na pot, sem se »oborožil« s topografskimi kartami SMAND 1:30.000 (Južni Velebit II in III, oziroma 18a in 18b). Brez pametnega telefona in naložene gps sledi, se na to pot ni priporočljivo odpravljati. Oznake so izredno slabe, sem in tja se brez pravega razloga pojavi kakšna tabla z oznako »Velebit route«. Vsekakor pa ni oznak tam, kjer bi jih človek najbolj potreboval. Kar se tiče oskrbe z vodo – če zgrešite izvir »Crveni potoci«, kot se je zgodilo meni, boste brez vode do 65. kilometra (Zaton Obrovački). Če kje zaidete, bo težava še toliko večja. Skratka, več vode s seboj, bolje bo. Dni v letu, ki bi bili primerni za opisano »odisejado« verjetno ni prav veliko, zato bodite pri načrtovanju izredno pozorni. Vsekakor poletna vročina ni primerna, prav tako ne dnevi z burjo. Tudi če je na obali sonce, zna biti na Velebitu precej nevihtno in zato nepredvidljivo. Apartmajev za najem je v bližini več kot dovolj. Kot primerno izhodišče lahko služi kar koli med Starim gradom in Rovanjsko. Sam sem se nastanil v Selinah. Od tu do zaliva Modrić, kjer se začne vzpon, je dobre štiri kilometre ogrevanja po magistrali.

Vzpon

Na ostrem zavoju okoli zaliva zapustimo magistralo, oznak praktično ni. Ozka asfaltna cesta zavije ostro levo in navkreber. Sledi 1,5 km zelo strmega vzpona.Ko pridemo na izravnavo, gre asfaltna cesta naravnost še nekaj sto metrov do hiš (Kitnasta glavica), mi pa se držimo široke makadamske cesto levo, smer Sv. Ivan. Sledi 9,5 kilometrov širokega, zglajenega makedama.

Luksuz brez primere, veliko bolje kot slab asfalt. Na višini okoli 900m (Libinjska kosa) pa je veselja konec. Tudi avtomobili (razen pravih terencev) od tu naprej nimajo več kaj iskati. Od tu naprej podlaga postane gruščasta in le s težavo prevozna (markirana planinska pot št.29). Sploh ob hudih sunkih vetra. Po poldrugem kilometru sicer ne prestrmega vzpona,dosežemo Šarića kuk, oziroma najvišjo točko prvega vzpona (975m). Sledi še približno toliko blagega spusta do razpotja, na karti označeno kot Gornja bukva.

Korita

Od Gornje bukve bi sicer lahko nadaljevali po planinski poti št. 29 in si pot tako bistveno skrajšali. Po njej bi namreč pod vrhom Alanac prišli na cesto proti Sv. Roku. Vendar bi v tem primeru izpustili najlepši del Knežićeve ceste, predvsem pa tisto, zaradi česar smo se sploh odpravili – Tulove grede! Zato v Gornjih bukvah planinsko pot št. 29 zapustimo in krenemo desno proti Koritom. Pričakovati kakršne koli oznake bi bilo seveda iluzorno. Po nekaj minutah vožnje pridemo do »vikendic« (Donja bukva). Ob eni je stal bel defender, ki me je prehitel na poti navkreber. Vprašal sem lastnika, ali je to prava pot proti Koritom. Pritrdil je, na vprašanje kako pot izgleda pa me je vprašal »Ko je kupia biciklu? Ako je tata, onda je u redu!« Včasih ljudje malo pretiravajo, sem se tolažil, ampak ko sem kolo pririnil na mesto, od koder se začne spust proti Koritom, mi je bilo vse jasno. Še pozdrav s čredo koz, potem pa... Kršotina brez primere, slabe tri kilometre. Nekje na sredi spusta se je potrebno odcepiti na levo (neoznačeno), pot naravnost gre v smeri avtocestnega tunela Bristovac! V Koritih (620m) je zapuščena podrtija in nekaj plastičnih sodov z vodo, verjetno za živali.

Tulove grede

Od tu sledi kak kilometer vzpona do znamenite, v 19. stoletju zgrajene ceste, ki je v tistih časih predstavljala glavno povezavo med celinsko Hrvaško in Dalmacijo. 41 kilometrov dolg odsek med Obrovcem in Cerjem vodi preko Zatona Obrovačkog, mimo Tulovih gred, prelaza Mali Alan in naprej proti Svetemu Roku in Cerju. Cesto je gradil hrvaški častnik Josip Kajetan Knežič.

Slikovita, široka makadamska cesta z impozantnimi serpentinami, nam vseskozi ponuja prelepe razglede na stolpičast kraški fenomen, imenovan Tulove grede, katerih najvišji vrh je na 1120 metrih. Mestoma se, ob pogledu v dolino pokaže cerkev Sv. Franja. Promet na tej cesti je razmeroma gost, a ne moteč. Na območju Tulovih gred so v šestdesetih letih prejšnjega stoletja snemali prizore za westerne o Vinnetouju, nemškega pisca Karla Maya. Cesta pri Tulovih gredah doseže višino okoli 850 metrov, od tu naprej se približno 5 kilometrov blago vzpenja, vse do najvišje ležeče točke Mali Alan (1045m). Ob celi poti so spominske plošče padlim hrvaškim vojakom v domovinski vojni, nič kaj prijeten občutek. Predel v bližini Malega Alana je zaminiran, na kar opozarjajo table. Vsekakor ceste ni priporočljivo zapuščati.

Spust

Sledijo trije kilometri in pol spusta po lepem makadamu, ki vodi čez gozdnato, nič kaj dalmatinsko pokrajino. Kot bi se spuščal s Krima. Kot rečeno, čez tri kilometre in pol zapustimo cesto, ki vodi proti Svetem Roku in krenemo desno. Tu so oznake »Izvor Crveni potoci« in »Mila voda«. Sledi dobrih 8 kilometrov bolj ali manj na nadmorski višini med 800 in 850 metri. Na prvi tretjini tega odseka se peljemo nad avtocestnim tunelom Sveti Rok. Malo gor, malo dol in pridemo do skrajne vzhodne točke poti, do planote Žuljine, ki se nahaja med vrhoma Stržišče in Zečja glavica. Tu zavijemo ostro desno, sprva se rahlo dvignemo, nato malo spustimo do planinskega pašnika Male Jasle. Mestoma se odpira razgled proti vrhu Čelavac, prepoznavnem po RTV anteni. Bolje zvožen kolovoz se vzpenja naravnost v smeri od koder smo prišli (Mali Alan), nekje na sredi Malih Jasli se od tega kolovoza odcepi izredno slabo viden (seveda neoznačen) kolovoz, ki je pravi. Tu sem naredil dobra dva kilometra in dvesto višincev viška, preden sem pogledal na telefon in uvidel, da sem zgrešil odcep za dolino.

Ta odcep kaže na začetnem kilometru obraz strmega, bolj kot ne nevoznega kolovoza, ko pa pridemo iz gozda nas čaka krajši spust in vožnja po čudoviti pokrajini (na karti označeno kot Dražice in Jokića stanovi). Tu nas pot vodi med skalnatimi umetninami narave. Če ne bi bil brez vode in pred menoj ne bi bilo še več kot trideset kilometrov poti, bi si tu gotovo vzel čas za počitek. Nezemeljska lepota, ki se je končala s pet kilometrskim spustom. Neusmiljenem, gruščastem, za roke bolečem, do gum neprijaznem spustu, saj sem jih na tem odseku krpal kar dvakrat! Na razglede človek tu lahko pozabi, vsak trenutek nezbranosti se lahko konča z glavo čez balanco.

Anita

Pri prvih hišah Zatona Obrovačkog sem se razveselil asfalta in le malo niže prišel do glavne ceste Gračac – Zadar, v bližini odcepa za kamp Muškovci na Zrmanji. Po glavni cesti se spustimo proti Zadru, a že po nekaj sto metrih zavijemo levo na kolovoz, ki nas pripelje čez zaselek Milanci nazaj na glavno cesto, tik pred križiščem s cesto za Obrovac. In tu sem prišel do prve kave (ob šestih zvečer) in vode. In piva!!! Ime Anita se mi je zdelo tako lepo, kot nobeno doslej. Tako se namreč imenuje restavracija.

Povratek po glavni cesti

Sledilo je še 24 kilometrov po glavni cesti do Selin. Na srečo ni preveč prometna, občasno se pogledi odpro na kanjon reke Zrmanje na levi, vseskozi pa na čudovite Velebitske vršace na desni, pod katerimi sem se cel dan potil. V originalni turi je sicer predvideno, da se glavno cesto zapusti za zaselkom Jasenice in se po kolovozu pelje po bližnjici do izhodišča v zalivu Modrić, jaz pa sem naredil majhen obvoz po glavni cesti. Deloma zaradi na pol napolnjene zračnice, še bolj pa zato, ker sem bil sit grušča za ta dan.

Komentar

Celodnevna tura, ki poleg dobre telesne pripravljenosti in velikih količin vode zahteva še solidno navigacijo, topografske karte, rezervne zračnice...Velik ruzak, skratka. Zato pa je vsak vložen napor nagrajen s prečudovotimi razgledi, bodisi navzdol na čudovito razčlenjeno Zadarsko obalo ali pa na nore kamnite čudeže narave. Epsko!