Veliki Golić

Precej let je že minilo, odkar smo zadnjič odkrivali lepote kolesarskih poti Južnega Velebita.  Letošnjo jesen smo, kljub slabemu vremenu končno sklenili obuditi nekaj starih spominov. Predvsem Tulove grede so nas tedaj tako očarale, da smo jih sklenili obiskati še enkrat. Poleg novega izhodišča smo izletu dodali še spust po sedem kilometrski stezi Lišćani bunari, pa slikovito prečenje med pašniki Male jasle in prelazom Mali Alan. Omenjena odseka v dobršni meri sovpadata s traso najtežje »Epic« etape večdnevnega rekreativnega gorskokolesarskega festivala Srce Velebita. V veliko pomoč pri orientaciji sta nam služili topografski karti 1:30.000 (Južni Velebit 18a in 18b). Pa pojdimo lepo po vrsti...

Obrovac

Tokrat smo za izhodišče izbrali Obrovac, mesto na levem bregu Zrmanje. Avto smo pustili na makadamskem parkirišču med Inino bencinsko črpalko in otroškim vrtcem. Pred letom 1991 je v občini Obrovac  živelo več kot devet tisoč ljudi, dvajset let kasneje se je populacija več kot prepolovila. Na križišču za črpalko glavna cesta zavije levo na most preko Zrmanje, mi pa se držimo desno in kolesarimo po cesti Put Grakovca nad desnim bregom Zrmanje. Po nepolnih dveh kilometrih na desni strani občudujemo neskončen kompleks zapuščene tovarne za predelavo boksita Jadral, zgrajene leta 1976 in zaprte po vsega petih letih delovanja. Kdor se ne navdušuje nad ostanki nasedlega projekta, lahko uživa v razgledih na skalne vrhove Južnega Velebita. Tik za tem, ko prečkamo glavno cesto Gračac – Maslenica, se že znajdemo v naravnem parku Park Prirode Velebit. Medtem, ko se vzpenjamo skozi pokrajino, ki si po uničujočem požaru avgusta 2017 še zdaleč ni opomogla, na levi strani opazimo dva ogromna bazena z nevarnimi odpadki, nastalimi pri pridobivanju glinice. V neposredni bližini je sončna elektrarna Jasenice in pet vetrnic istoimenske vetrne elektrarne.  Med vzponom proti Svetem Roku se na ostrem levem ovinku peljemo mimo rojstne hiše Luke Modrića. Po približno dvanajstih kilometrih poti, tik nad vhodom v tunel Sveti Rok prečkamo avtocesto. Na drugi strani je asfalta konec.

Majstorska cesta

Po tem, ko je bila po Napoleonovem porazu Dalmacija priključena Habsburški monarhiji, se je Dunajski dvor leta 1819 odločil za izgradnjo 41 kilometrov dolge ceste čez Velebit od vasi Sveti Rok, preko prelaza Mali Alan do glavne ceste za Obrovac. Dela so bila končana leta 1832, z otvoritvijo ceste sta bila trgovski in poštni promet med Dunajem in Dalmacijo močno olajšana. Ime Majstorska cesta  izvira iz nemškega  »Meisterstück«, torej bi bil »Mojstrovina« primernejši prevod. Prvih deset kilometrov ceste, prav tako tudi zadnjih deset proti vasi Sveti Rok je asfaltiranih. Hrvaško ministrstvo za kulturo je leta 2007 cesto zaščitilo kot kulturni spomenik in s tem preprečilo asfaltiranje osrednjega dela ene najlepših panoramskih cest na Hrvaškem. Po dveh kilometrih in pol konstantno vzpenjajočega se makadama, prisopihamo do cerkve sv. Frane (Frančišek Asiški) v Podpragu. Leta 1832 jo je dal zgraditi avstrijski cesar Franc II. Dva kilometra naprej kolesarimo mimo zapuščenega kamnoloma Romanovac. Po šestih kilometrih, po tem ko smo prevozili nekaj res impozantnih serpentin, pridemo do kapelice hrvaškega poveljnika  Damira Tomljanovića Gavrana,  tik pod Tulovimi Gredami (1120 mnv). Skalnati masiv je vsekakor paša za oči. Mimo protivetrnega zidu nadaljujemo z vzponom in obkrožimo dolino med Tulovimi gredami in vrhom Alanac (1071 mnv). Do prelaza Mali Alan (1048 mnv) nas čaka še pet kilometrov enakomernega, ne prestrmega vzpona.

Lišćani bunar

S prelaza se spustimo približno tristo metrov in pridemo do križišča. Ostro desno se odcepi gozdna cesta, po kateri se bomo v nadaljevanju vračali proti Malim jaslam. Majstorska cesta se spušča naravnost v smeri proti vasi Sveti Rok, mi pa nadaljujemo z vzponom po široki gozdni cesti na levo.  Po tej cesti poteka del pešpoti  Mali Alan-Dušice-Sveto Brdo. Skozi gozd se praktično ves čas vzpenjamo, vse dokler se tik pod vrhom Veliki Golić (1371 mnv) ne spustimo do poseke (Lišćani bunar), kjer se cesta konča. Omenjena pešpot se nadaljuje proti zahodu, na desno pa se v dolino spušča označena pešpot Lišćani bunar-Krč. Oziroma modro obarvana steza Lišćani bunari, kot jo najdemo na portalu Traiforks. Gre za sedem kilometrov dolg spust do spomenika hrvaškim braniteljem tik ob Majstorski cesti (Krč). Prvih nekaj sto metrov je pot vsled enormnih količin meteorne vode in intenzivnega spravila lesa izmaličena do nerazpoznavnosti. Po premaganih prvih sto višincih, kjer je vožnja s kolesom zgolj pobožna želja, preostanek poti nadaljujemo po idiličnem peščenem kolovozu vse do Majstorske ceste. Ker se na sedmih kilometrih spustimo za dobrih šeststo višincev je jasno, da bo »izgubljeno« potrebno že v naslednjih kilometrih nadoknaditi. Skratka, ko pridemo do ceste se držimo desno. Približno po kilometru je asfalta konec, do križišča pod prelazom Mali Alan pa je še dobrih sedem kilometrov makadama. Na ostri levi serpentini, štiri kilometre pred prelazom se na levo odcepi makadamska cesta, po kateri smo se s Tulovih gred vračali pred leti (Crveni potoci). Ko pridemo do že omenjenega križišča pod prelazom Mali Alan, se držimo levo in zapeljemo na gozdno cesto proti Malim jaslam.

Male jasle

Prve tri kilometre gre za precej dolgočasno vožnjo skozi gozd. Sprva po ravnem, po kilometru in pol se začnemo blago spuščati. Le malo naprej od točke, kjer zapeljemo nad tunelom Sveti Rok, se pokrajina odpre in vožnja postane precej zanimivejša. Tik pod Milskim bilom je na desni strani ceste planšarija. Od tu naprej cesta preide v dokaj utrujen kolovoz, po katerem se neudobno spuščamo preko pustih gorskih pašnikov. Med spustom proti Malim jaslam pred seboj v daljavi uzremo 1202 metra visoki Ćelavac, z značilno RTV anteno na vrhu. V Malih jaslah se držimo desno. Čaka nas slab kilometer  več kot deset odstotnega klanca. Če temu dodamo še kamnito, gruščasto podlago in dejstvo, da imamo v nogah že preko 1700 višincev, potiskanje kolesa nikomur ne bo v pretirano sramoto. Na vrhu prelaza lahko po dolgem času zopet občudujemo razčlenjeno Zadarsko obalo, s Karinskim in Novigadskim morjem v prvem planu. In se končno začnemo spuščati proti pašnikom Jokića stanovi. Na začetnem, strmnejšem delu je kolovoz izjemno nepredvidljiv, sprana skalnata podlaga se izmenjuje z nanosi peska, tako da za uživanje v razgledih tu ne bo časa. Ko se teren umiri, nas pot vodi mimo pravih malih čudežev narave. Skalnate tvorbe Čaber, Zmijana in Katedrala si sledijo druga za drugo, vse dokler ne pridemo do Prosenjaka. Del poti med Jokića stanovi in Prosenjakom smo se pridružili trasi Via Adriatica. Ta se v Prosenjakih začne vzpenjati proti Vilenskim vrhu, mi pa se držimo kamnitega kolovoza desno in se začnemo strmo spuščati proti dolini.

Zaton Obrovaćki

Na poldrugem kilometru spusta do manjšega zaselka Ploće, se spustimo za več kot dvestopetdeset višincev. To samo po sebi ne bi bilo nič posebnega, če preobilne padavine kolovoza ne bi praktično izbrisale z obličja zemlje. V nadaljevanju proti Pećici je cesta za odtenek boljša, zadnjih petsto metrov do glavne ceste Gračac – Maslenica pa se spuščamo po utrujeni  asfaltni cesti. Ko pridemo do glavne ceste, se držimo desno v smeri  zaselka Zaton Obrovački.  Že čez pol kilometra na levi strani ceste poiščemo oster levi kolovoz, ki se spušča proti Milancem. V Milancih pridemo do asfalta, po katerem se bolj kot ne vzporedno z glavno cesto spuščamo proti križišču v zaselku Zaton Obrovački. Od tu nam ostane le še trikilometerski spust po glavni cesti do Obrovca. Spotoma se velja ustaviti na razgledišču Jokići, od koder lahko nemoteno občudujemo kanjon reke Zrmanje.

Komentar

Čudovit izlet z lepotno napako. Vzpon proti Velikem Goliću in spust po stezi Lišćani bunari sta bila daleč pod pričakovanji. Osrednji, neasfaltirani  del Majstorske ceste, z dih jemajočimi serpentinami in slikovitimi Tulovimi gredami, je bil slejkoprej glavna atrakcija izleta, a je precej gost promet pustil nekaj slabega priokusa. Slikovito prečenje velebitskih pašnikov med prelazom Mali Alan in Prosenjakom bi z lahkoto popravilo vtis, a so bile poti mestoma tako zdelane, da je vse skupaj mejilo na boj za obstanek.