Velika Milanja

Vrh Velike Milanje smo na poti proti Sviščakom pred leti kolesarsko že osvojili. Za ostanke Alpskega zidu, ki je bil tu še posebej močno utrjen in pa imenitne kolesarske traile, ki se spuščajo proti Ilirski Bistrici, smo izvedeli kasneje. Vsekakor dva izredno močna argumenta, da smo se ponovno odpravili na jugozahod Slovenije. Med slikovitim prečenjem slemena Volovja reber smo turi dodali še neponovljiv pohodniški vložek...

Strm začetek

S Parkiranjem v Ilirski Bistrici (421 mnv) ni posebnih težav. Tudi z jutranjo kavo ne. Privoščili smo si jo v eni od kavarnic v bližini krožišča, v katerega z juga pripelje Gregorčičeva, iz njega pa se proti severu nadaljuje Šercerjeva cesta. Krenemo po slednji, a jo že čez sto metrov zapustimo in zavijemo desno na Kettejevo ulico, po kateri se vzpenjamo proti zaseku Gabrije. Pet kilometrov in pol, od omenjenega krožišča pa vse do razcepa pod Volovjo rebrijo, bomo kolesarili po trasi 18. etape STKP, ki povezuje Tumovo kočo na Slavniku in Planinski dom na Sviščakih. Ko prevozimo mimo zadnjih hiš zaselka Gabrije, je asfalta konec in z vzponom nadaljujemo po strmi in precej grobi makadamski cesti. Že po nepolnem kilometru se od makadamske ceste desno proti Gabrijam odcepi eden od številnih urejenih kolesarskih trailov, imenovan »Močerad«, z leve strani pa se do tu z vrha Stražice (712 mnv) spušča trail »Kwaza«.  Za 28 kilometrov trailov vseh težavnostnih stopenj, tudi tistih po katerih se bomo vračali v dolino, skrbi  društvo GKD Borovci. Ker gradnja in vzdrževanje poti zahteva ogromno vloženega prostovoljnega dela, se spodobi graditeljem oddolžiti z denarnim prispevkom. To najlaže storimo preko spletne platforme Trailforks. Če vas že na začetku zasrbijo podplati - od Gabrij, kamor se spušča Močerad pa do tu, je kot rečeno le slab kilometer vzpona...

Volovja reber

Na naslednjem razcepu se držimo levo in sledimo trasi STKP. Do tu je bil naklon terena več kot deset odstoten, nadaljevanje je precej bolj znosno. Gozd postaja redkejši, pokrajina pa vse bolj slikovita. Po petih kilometrih in pol vožnje trasa turnokolesarske poti zavije desno proti Veliki Milanji, mi pa se držimo levo proti Šembijam. Od tu naprej ne pričakujte več kakršnihkoli oznak. Približno sedemsto metrov od razcepa zapustimo cesto in zavijemo desno na kolovoz proti vrhu Milanke (948 mnv). Po strmem kolovozu na enaki razdalji premagamo skoraj sto višincev. Sliši se strašljivo, a je podlaga ravno dovolj sprijeta, da klanec z nekaj dobre volje v celoti prevozimo. Po sedemsto metrih vzpona pridemo do točke, kjer se od kolovoza desno odcepi neoznačena, slabo uhojena pešpot proti vrhu Milanke. Od tu do vrha na kolo najverjetneje ne bomo več sedli. Na dobrih šeststo metrih se moramo povzpeti za kar stopetdeset višincev. Kot rečeno je pot slabo uhojena, na srečo pa tu in tam iz trave štrlijo modro obarvani kamni, tako da brez težav poiščemo neizraziti vrh Milanke.

Na odseku proti vrhu Volovje rebri je trasa pešpoti bistveno bolj izrazita, vseskozi poteka po slemenu in je praktično v celoti prevozna. Morda bo s kolesa treba sestopiti le zadnjih nekaj metrov. Na vrhu Volovje rebri (975 mnv) je manjša replika Aljaževega stolpa z vpisno knjigo. Z vrha se nam odpirajo  razgledi po celotnem hribovju jugozahodne Slovenije, ob lepem vremenu se vidi vse do italijanskih Dolomitov. Sicer pa je Volovja reber tudi skupno ime za celotno sleme, ki poteka od Milanke preko Belih ovac in Velike Milanje, pa vse do Štange na jugozahodu. Na tem slemenu si Elektro Primorska že od leta 2022 zaman prizadeva zgraditi vetrno elektrarno. ARSO je investitorju sicer izdal okoljevarstveno soglasje, na katerega pa so se pritožili predstavniki nevladne organizacije DOPPS, češ da bo z njihovo postavitvijo ogrožen habitat in preživetje beloglavega jastreba, planinskega orla, sršenarja, širokouhega netopirja, gozdnega jereba ter evrazijskega risa.

Alpski zid

Z vrha se po travnatem kolovozu v smeri Velike Milanije sprva spuščamo. Po tristo metrih, ko se na levo odcepi kolovoz proti Koritnicam, se začnemo ponovno vzpenjati. Nadaljujemo mimo antene in se v naslednjem hipu znajdemo tik pod vrhom Bele ovce (1030 mnv), do katerega ni več kot pet minut hoje. Po kolovozu nadaljujemo še dobrih tristo metrov. Takoj za tem, ko z desne strani v gošči opazimo razpadajoče betonsko korito, zavijemo na  neoznačeno pešpot proti vrhu Velike Milanje (1099 mnv). Pešačenja bo sicer manj kot maloprej, ko smo se vzpenjali na Milanko, bo pa še bistveno bolj naporno. Na vsega štiristo metrih moramo premagati sto višincev, kolo pa kar nekajkrat prenesti preko žičnatih ograd. Ko se končno prebijemo do vrha, tam najdemo skrinjico z vpisno knjigo in žigom, prav tako je tu ena od kontrolnih točk STKP.

Kot smo omenili uvodoma, je bil ogled ostankov Rapalske meje eden glavnih razlogov, da smo se odpravili na ta izlet. Na štiri kilometre dolgi črti med vrhovoma Velika Milanja in Štanga lahko najdemo kar devet italijanskih utrdb in manjšo vojašnico. Ostanki obrambne skupine Velika Milanja se večinoma nahajajo v neposredni bližini trase našega izleta in so podrobneje opisani v našem prispevku o Rapalski meji. Z vrha Milanje se spustimo po kamnitem kolovozu, po katerem je speljana tudi trasa STKP.  Že po dobrih sto metrih lahko kolovoz zapustimo in se po pešpoti zapeljemo do skalnatega balvana z manjšim naravnim oknom. Levo od balvana, v kraški kotanji se nahajajo ostanki prve od italijanskih utrdb. S spustom nadaljujemo do izravnave, prečkamo traso STKP in proti jugu nadaljujemo preko pašnika po slabo zvoženem kolvozu. Kar takoj na levi lahko opazimo vhod v naslednjo utrdbo.

Štanga

Predno se v bližini Trnovske bajte spustimo do Mrzle doline in makadamske ceste, lahko vidimo še ostanke dveh utrdb. Po kilometrskem prečenju pašnikov nas čaka poldrugi kilometer makadamske ceste do glavne asfaltne ceste, ki se z Ilirske Bistrice vzpenja proti Sviščakom. Razstreljeno italijansko utrbo opazimo tudi na tem delu, in sicer tik nad cesto z desne strani. Ko pridemo do asfalta, se držimo levo v smeri proti Sviščakom. Po približno šeststo metrih na desnem ovinku pod cesto v goščavi uzremo italijansko vojašnico, preurejeno v počitniško hišico. V bližini je tudi vhod v naslednjo iz vrste italijanskih utrdb. Po asfaltu kolesarimo naslednjih tristo metrov, ko cesto zapustimo in zavijemo ostro desno na kolovz proti Štangi. Polovico petstometrskega odseka vozimo po ravnem, v drugi polovici pa se do vrha Štange (1101 mnv) blago vzpenjamo. Tik pod vrhom si ogledamo še zadnjo od devetih utrdb obrambne skupine Velika Milanja.

Spust po šestih trailih...

Mimo vhoda v trdnjavo se povzpnemo do vrha Štange, od koder se proti jugu spušča neoznačena pešpot. Po isti trasi poteka tudi steza »Štanga«, prvi iz niza šestih trailov, po katerih se bomo spustili takorekoč do središča Ilirske Bistrice. Prvih petsto metrov se spuščamo po delno kamniti, precej položni in povsem neproblematični stezi. Ko pridemo do gozda, pod ostrim kotom zavijemo desno in nadaljujemo v podobnem ritmu. Štanga je dolga nekaj več kot dva kilometra, na portalu Trailforks so ji pripisali modro stopnjo težavnosti. Ko pridemo iz gozda, pred seboj uzremo cesto Ilirska Bistrica – Sviščaki in nad njo vrh Gabrovca. Steza naslednji kilometer poteka vzporedno s cesto in je še bistveno bolj položna. Zelena barva in ime »Polžek« sta povsem na mestu. Po kilometru lahkotnega, komaj opaznega spusta pridemo do kolovoza, ki se odcepi od glavne ceste. Tu se začne z naskokom najboljši del spusta, poldrugi kilometer dolg »Kozlek bike park«. Čisto prehitro pridemo do gozdne ceste, po kateri se bo treba povzpeti proti vrhu Sv. Ahaca. Po sedemsto metrih vzpona, tik predno pripeljemo do glavne ceste Ilirska Bistrica – Sviščaki, zavijemo levo in z vzponom nadaljujemo po slabšem kolovozu. Po štiristo petdesetih metrih konkretnega vzpona pridemo do razpotja, od koder se desno navzdol v smeri Ilirske Bistrice spušča markirana pešpot  z vrha Sv. Ahaca (799 mnv). Od razpotja do vrha, kjer so ostanki  zgodnjekrščanske cerkve, je le še slabih dvesto metrov pešpoti. Na tem delu bo kolo precej verjetno potrebno potiskati.

Z vrha do predhodno omenjenega razpotja se spuščamo po isti poti. Od razpotja nadaljujemo po markirani pešpoti proti Ilirski Bistrici. Že od vrha smo na uradni trasi modro obarvanega  traila »Ahac -> 180«. Čez sto metrov pridemo do novega razcepa, kjer se držimo levo v smeri zaselka Jasen. V zgornjem delu je spust precej kamnit in na tem delu nam ne bo dolgčas. Dobrih šeststo metrov od drugega razcepa pridemo do kolovoza, kjer nas oznake usmerijo levo. Že po desetih metrih kolovoz zapustimo in nadaljujemo po označeni stezi, ki se odcepi desno. Z manjšim zamikom smo kolovoz praktično zgolj prečkali, kar sledi pa je dober kilometer lagodnega spusta, vse do glavne ceste. Po cesti se povzpnemo nepolnega pol kilometra in poiščemo traso naslednjega traila, imenovanega »Črne njive-Topol«. Če bi po cesti nadaljevali še dvesto metrov navzgor, bi prišli do »Skills parka Črne njive«, poligona za učenje tehnik vožnje z gorskim kolesom.

Steza »Črne njive-Topol« nas pripelje nazaj do glavne ceste, dobrih šestdeset višinskih metrov nižje. Do Ilirske Bistrice je preostalo le še zadnje dejanje. Pri izboru nismo imeli srečne roke, saj smo se odločili za črno obarvan, slabih štiristo metrov dolg trail »Gradina-Sušec«. Vstop je kakih trideset metrov nižje po glavni cesti, je pa v začetnem delu praktično navpičen, nevaren in zgolj pogojno prevozen. Nadaljujemo mimo ostankov utrdbe Gradina in se z nekaj sreče v enem kosu znajdemo na dvorišču ilirskobistriške vodarne na Levstikovi ulici. Veliko pametneje bi bilo nadaljevati po trailu »Črne njive-Topol«, ampak saj poznate tisto o bitki in generalih...

Levstikovo ulico zapustimo na prvem desnem odcepu, se povzpnemo do Doma starejših občanov, mimo katerega se spustimo proti mogočni župnijski cerkvi sv. Petra. Za cerkvijo zavijemo levo in v trenutku smo na izhodišču...

Komentar

Na gosto posejani ostanki Rapalske meje, čudovito prečenje po slemenu Volovje rebri, predvsem pa spust po urejenih trailih, ki si drug za drugim sledijo vse do izhodišča. Če omenjenemu dodamo še slikovito in v spokojno tišino odeto kraško pokrajino, dobimo popoln kolesarski izlet...