Tremalzo

Passo Tremalzo je alpski prelaz, ki se nahaja med  vrhovoma Tremalzo (1974 mnv) na vzhodu in Cima del Dil (1807 mnv) na zahodu. Pred več kot stoletjem je v neposredni bližini potekala meja med kraljevino Italijo in Avstro-Ogrskim cesarstvom, z obeh strani prepletena z gosto mrežo vojaških poti. Ne le zaradi številnih in raznovrstnih povezav, ki do prelaza vodijo iz vseh strani, marveč  tudi zavoljo izjemne pokrajine, prelaz Tremalzo z okolico predstavlja pravi raj za ljubitelje gorskega kolesarstva in pohodništva.

Dostopi do prelaza Tremalzo

1. Tiarno di Sopra - Passo Tremalzo; široka asfaltna cesta iz Tiarno di Sopra oz. jezera Lago d'Ampola je glavni dostop do prelaza
2. Vesio - Passo Nota; asfaltna cesta Via Tremalzo skozi dolino Valle del Bondo
3. Vesio – Passo Nota; stara vojaška cesta “Strada militare Angelini”, tudi Sentiero 106, na nekaterih osrednjih delih zgolj mulatjera
4. Vesio – San Michele – Malga Ciapa - Passo Tremalzo
5. Molina - Bocca dei Fortini - Passo Nota
6. Pre di Ledro – Passo Gul - Bocca dei Fortini - Passo Nota

Med  prelazoma Passo Nota in Passo Tremalzo, v vseh primerih vozimo po veličastni »Strada della Grande Guerra«. Poleg omenjenih poti,  si za spust proti dolini lahko izberemo vsaj še toliko različic, le da so te primerne izključno za bolj izkušene kolesarje. Omenjamo le nekaj tistih, ki se spuščajo proti dolini Valle di Ledro.

1. Passo Tremalzo – Rifugio Garibaldi – Malga Caset - Tiarno di Sopra (Sentiero 416, Trailforks: Caset trail, modra)
2. Passo Prà della Rosa – Pur (Sentiero 457, Trailforks: Prà della Rosa trail, črna)
3. Passo Nota – Pur (Sentiero 421, , Trailforks: Val Fontanine trail, črna)

Lokalna organizacija za razvoj turizma Gardatrentino na svoji spletni strani ponuja več različic vzpona na Tremalzo. »Tremalzo big tour 779«  predvideva vzpon po glavni cesti preko Tiarno di Sopra (1) in spust  po različici Passo Nota - Bocca dei Fortini (5). Med spustom po  slemenu proti Bocca dei Fortini sicer obljubljajo lepe razglede na Gardsko jezero, a se zaradi povsem asfaltnega vzpona za to verzijo nismo odločili. »Tremalzo XXL tour 733« se začenja že v Rivi in do Pieve di Ledro poteka po isti poti, kot smo jo prevozili med vzponom na Bocca di Trat (Ponale – Biacessa – Molina), v nadaljevanju pa se enako kot Tremalzo big tour 779 vzpenja po glavni asfaltni cesti preko Tiarno di Sopra. Prenaporno!

Odločili smo se za vzpon iz južne strani in kot se je kasneje (čisto naključno) izkazalo,  je naš izlet v veliki meri potekal po trasi gorskokolesarske dirke Tremalzo Bike Race. Izpustili smo praktično le začetni vzpon po Strada della Forra iz mesteca Campione del Garda ob Gardskem jezeru in ciljni vzpon na greben gore Bestone ter se tako izognili okoli osemsto metrom vzpona. Tako pri načrtovanju kot pri izvedbi izleta, nam je bila v veliko pomoč karta Tabacco 1:25.000, številka 071; Prealpi gardesane - Tremalzo, Valle di Ledro - L. d'Idro.

Vesio

Izbrana tura praktično v celoti poteka v naravnem parku Alto Garda Bresciano. Za izhodišče smo si izbrali mestece Vesio (618 mnv), najsevernejši zaselek v občini Tremosine sul Garda, od katere je oddaljen le slabe tri kilometre. Vesio leži ob vznožju ledeniške morene La Pertica (660mnv), ki kot naravni jez zapira dolino Valle del Bondo. Ob posebej močnih nevihtah neprepustne plasti gline zadržijo vodo in dolina se spremeni v jezero. To se je v preteklosti dogajalo precej pogosteje kot dandanes. Med prvo svetovno vojno je bil prelaz Tremalzo izjemno pomembna strateška točka na fronti proti dolini Valle di Ledro. V začetku 20. stoletja se je omenjena dolina nahajala neposredno na meji med Avstro-Ogrsko in Kraljevino Italijo. Ko je spomladi 1915 izbruhnila vojna med državama, se je dolina spremenila v bojišče. Italijanska vojska je zgradila cesto, ki je povezovala prelaz z mestom Tremosine. Kot smo že uvodoma omenili, gre za asfaltno cesto Via Tremalzo, ki se skozi dolino Valle del Bondo vzpenja proti prelazu Passo Nota, mi pa smo se raje odločili za vzpon po dolini potoka San Michele. Avto smo pustili na prostornem, brezplačnem parkirišču Pertica, tik za restavracijo in izposojevalnico e-koles BestOne Bicigrill. Še iz enega razloga je to parkirišče idealno – s prelaza Passo Nota se do sem spuščata tako asfaltna cesta Via Tremalzo, kot tudi  vojaška cesta Strada militare Angelini, oziroma Sentiero 106, po kateri smo se nameravali vrniti.

S parkirišča se proti dolini lahko spustimo tudi po glavni cesti Via della Pertica, ker pa smo si na trgu Piazza Vittorio Veneto na vrtu restavracije La Fenice nameravali privoščiti jutranjo kavo, smo proti središču Vesia zapeljali po Via Orsino. Zaradi zgodnje ure s kavo ni bilo nič, in z vožnjo skozi idilično mestece smo nadaljevali po ulici Via Monsignor Giacomo Zanini, vse do izredno priljubljene Gelateria Qciarì, kjer smo zavili na markirano stezo P4 - Anello di Polsone. Zelo hitro se vrnemo na glavno cesto, natančno na mestu, kjer se naši cesti pridruži že omenjena cesta Via della Pertica. Če ne želimo voziti po glavni cesti, se na nasprotni strani po stopnicah povzpnemo do nadaljevanja steze  P4.  Še enkrat se spustimo do ceste, se po njej peljemo slabih sto metrov, ko ji nasproti trgovine z gradbenim materialom dokončno pomahamo v slovo. Od tu se proti dolini San Michele blago spuščamo po čudoviti stezi P4 - Anello di Polsone.

Valle di San Michele

Malo naprej zavijemo ostro desno in nadaljujemo po trasi pešpoti Sentiero 168. Čez približno dvesto metrov pridemo do razpotja, kjer se Sentiero 168 nadaljuje naravnost proti Monte Zenone (1425 mnv) in naprej proti Passo Tremalzo (8 ur in 30 minut hoda!), mi pa se po kolovozu levo spustimo do ozke asfaltne ceste Via San Michele. Tu se prvič srečamo z oznakami Tremalzo Bike, kar priča o tem da kolesarimo po trasi v uvodu omenjene gorskokolesarske dirke. Z vožnjo nadaljujemo po mirni, sveže asfaltirani cesti. Ko pridemo do zapornic na potoku San Michele (582 mnv) in ostankov istoimenske cerkve iz XIV. stoletja, prečkamo potok in se zapeljemo v ozko sotesko hudourniškega potoka. Po isti trasi poteka pešpot Sentiero 152. Do prvega razpotja približno pol kilometra vozimo tik ob strugi potoka San Michele, nakar trasa Tremalzo Bike zavije ostro levo in se začne izredno strmo vzpenjati. Začetni vzpon je umetelno tlakovan s porfidom, verjetno zato, da začudeni vsaj za trenutek pozabimo na strmino. Sentiero 152 se nadaljuje naravnost ob potoku. Medtem ko si v nadaljevanju izmenično sledijo makadam, beton in porfido, veriga monotono ostaja na največjem verižniku.

Prà di Lavino

Po petih kilometrih vrtenja pedal (povprečni naklon na tem delu je preko 15%) in nizu ostrih serpentin, na višini okoli 1150 mnv dosežemo izravnavo Costa del Monte di Mezzo. Od tu naprej je cesta za spoznanje manj zahtevna. Na razpotju tik pod vrhom  Cima di Camerone (1395 mnv), pridemo do trase poti Sentiero 184. Levi odcep gre proti Malga Lorina, mi pa se držimo desno in nadaljujemo v smeri  Passo Tremalzo. Dvigujemo se le do naslednjega ovinka. Ko obkrožimo vrh Camerone se začnemo namreč blago spuščati vse do čudovitega slapa Prà di Lavino, imenovanega tudi Pisù. Občudujemo ga, kako se tik nad cesto v večih stopnjah veličastno spušča v globino. Od slapa naprej se cesta ponovno prične vzpenjati proti prelazu Passo della Cocca, še pred tem pa nas popelje preko čudovitih pašnikov planine Malga Cà dell'Era. Na planšariji je možno kupiti domače mlečne in suhomesnate izdelke in kar je zadnje čase še bolj pomembno, napolniti baterije električnih koles. Če se med vožnjo proti  Passo della Cocca zazremo nazaj, lahko vidimo kako veličasten je v resnici več kot sedemdeset metrov visoki  slap Prà di Lavino. Od tu ga namreč lahko vidimo v celoti, in ne le spodnjih nekaj stopenj. Visoko nad slapom je planina Malga Pegol, nižje v ozadju pa vidimo že omenjeno planšarijo Malga Lorina.

Passo Tremalzo

Bolj ko se vzpenjamo, zanimivejši postajajo razgledi. Na Passo della Cocca  (1463 mnv) pridemo do razpotja, držimo se trase Sentiero di Passo Tremalzo (184). Na višini 1615 mnv prikolesarimo do planine Malga Ciapa, kjer si lahko oddahnemo v istoimenskem zatočišču. Na kmečkem turizmu  Malga Ciapa, si lahko privoščimo vrhunsko pripravljene lokalne jedi, ponujajo tudi prenočišča. Desno nad Malga Ciapa se dviguje Corno della Marogna, pod katerega stožčasti vrh se bo potrebno povzpeti v nadaljevanju poti. Seveda je treba najprej premagati par serpentin in se povzpeti do prelaza Passo Tremalzo (1702 mnv) in gostišča Albergo Ristorante Garda. Z zahodne strani do gostišča Garda pripelje asfaltna cesta z doline Valle di Ledro. Če bi se po tej cesti spustili za poldrugi kilometer, bi prišli do (na  videz zapuščenega) turističnega zaselka Tremalzo, planin Malga Tiarno di Sopra in Malga Bezecca, še dva ovinka nižje pa do začasno zaprtega zavetišča Rifugio Garibaldi.

Strada della Grande Guerra

Kot rečeno na začetku sestavka, smo se želeli asfaltni cesti proti dolini Valle di Ledrona na široko izogniti, zato smo nadaljevali mimo gostišča Garda po Sentiero di Passo Tremalzo (184). Osem kilometrov in pol dolg odsek med Albergo Ristorante Garda na prelazu Tremalzo in Rifugio degli Alpini na prelazu Passo Nota, se imenuje Strada della Grande Guerra. Med vožnjo po tej cesti se nikakor nisem mogel otresti občutka, da gre verjetno za najlepših deset kilometrov v mojem življenju. Vožnja po tej čudoviti cesti ni brez razloga ena glavnih gorskokolesarskih atrakcij v širši okolici Gardskega jezera. Na platformi Trailforks je kategorizirana kot dostopna pot, vozna v obe smeri. Sprva se od gostišča vzpenjamo po sanjsko lepi panoramski cesti in med vožnjo uživamo v norih razgledih. Po poldrugem kilometru pridemo do predora (1832 mnv), kjer dosežemo najvišjo točko izleta. Na drugi strani se proti vrhu Corno della Marogna (1953 mnv) odcepi pešpot, do vrha je potrebnih le dvajset minut hoje. Po kilometru spusta po pravljično speljanih serpentinah, pridemo do naslednjega predora. Ko ga prevozimo, na drugi strani v dolini zagledamo Gardsko jezero. V nadaljevanju sledi še en večji sklop serpentin in po nepolnih šestih kilometrih spusta pridemo do razpotja na prelazu Prà della Rosa (1446 mnv). Od tu proti planini Malga Cita in naprej proti jezeru Lago di Ledro vodi pešpot Sentiero 457, po kateri se je mogoče spustiti s kolesom. Pozor, na Trailforksu je označena s črno barvo. Še poltretji kilometer, nov sklop serpentin in s Sentiero di Passo Tremalzo (184) smo za ta dan opravili.

Passo Nota

Spustili smo se namreč vse do križišča na prelazu Passo Nota (1208 mnv). Ostro desno se proti Vesiu spušča asfaltna cesta Via Tremalzo, leva cesta vodi proti zatočišču s polnim imenom »Rifugio del Gruppo Alpini di Vesio Passo Nota«, še pred zatočiščem pa se na desno v dolino spusti stara vojaška cesta “Strada militare Angelini”, oziroma Sentiero 106. Po njej smo se namenili vrniti do avtomobila. Cesta pod zatočiščem se nadaljuje proti Bocca dei Fortini, kjer se razcepi. Leva cesta spušča proti Molini, cesta naravnost pa se nadaljuje proti Passo Gul, od tam pa v Pre di Ledro. Slabih dvesto metrov od zatočišča, se od ceste na levo odcepi steza Sentiero 421, ki se preko doline Val Fontanine spušča proti Lago di Ledro. Tudi ta steza je na Trailforks označena s črno barvo. Prelaz Passo Nota je bil pred prvo svetovno vojno glavna komunikacijska pot med Valle di Ledro in obalo Gardskega jezera  (Tremosine). Da bi preprečili morebiten avstrijski prodor iz Zgornje Garde so Italijani tu zgradili močno obrambno črto s strelskimi jarki, utrdbami, topniškimi baterijami in povezovalnimi cestami. Nasproti zatočišča, ki je dobilo domovanje v zgradbi finančne straže, je vojaško pokopališče, kamor smo se povzpeli po pešpoti z južne strani.

Strada militare Angelini

Čaka nas le še zadnja epizoda, in sicer enajst kilometrov vožnje po stari vojaški cesti Strada militare Angelini, oziroma stezi Sentiero 106. V pretežni meri gre za spust, razen prvih dveh kilometrov, ko se blago vzpenjamo do točke Valle delle Cerese (1287 mnv), tik pod vrhom Monte Traversole.  Vse do Valle delle Cerese vozimo po solidno vzdrževani makadamski cesti, ko pa se začnemo spuščati je cesta vse ožja in kmalu se spremeni v mulatjero. Na dobrih dveh kilometrih si drug za drugim sledi šest precej »tesnih« tunelov, vožnja na tem delu je pravi užitek. Za tuneli se mulatjera razširi, na žalost pa je na tem delu podlaga od nalivov močno načeta, tako da je nadaljevanje spusta na trenutke precej naporno. Ko se »rock'n roll« konča, se preostanek poti spuščamo po simpatičnih serpentinah, ki nas pripeljejo vse do parkiranega avtomobila. Po zanimivosti  vojaška cesta  Sentiero 106 prav nič ne zaostaja za Sentiero di Passo Tremalzo 184, je pa bistveno manj obljudena in zato še toliko bolj simpatična.

Komentar

Besedo »Veličastno« smo v komentarju že uporabili (Monte Grappa). Naj za Tremalzo torej velja: »Popolno«!