Rut in Stržišče

Pričujoči izlet je bil v osnovi zamišljen kot zadnji del trilogije, kateri skupna točka bi bila prečenje stare italijanske mulatjere visoko nad Baško grapo. Po njej potekata tako trasa Evropske pešpoti E7 (Naprudnikova pot), kot tudi trasa Slovenske geološke poti. Nad prvim delom, ki smo ga odpeljali spomladi in ga poimenovali Planina v Prodih, nismo bili najbolj navdušeni. Po tem, ko smo prebrali potopis z odseka pod Konjskim brdom (1335 mnv), ta gre takole: »...na razpolago je samo strmo mokro skalnato pobočje. Na obeh straneh teh skal sta jeklenici. Med njima pa klin za oprijem desne roke. Mokre skale nudijo redke police, na katere lahko stopiš s pol stopala ali samo s četrt stopala. Meni je bil razmak med jeklenico in klinom prevelik, da nisem čutil, da se trdno držim z rokami. Čvrstost oprijema nog je bila bolj nična...« in izvedeli, da je bila naslovnica za Paternujev vodnik Strme kolesnice posneta ravno na tem odseku, smo se odločili, da prej prevozimo lažjo zahodno  etapo ter si osrednji del med Planino v Prodih in Lajtami prihranimo za veliki finale.

Rut

Da bi se pred vzponom proti vasi Rut vsaj za silo ogreli, smo si za izhodišče zbrali Podbrdo (535 mnv), naselje ki leži v ozkem dnu zgornje Baške grape ob železniški progi Jesenice–Sežana. Avto smo pustili na parkirišču ob železniški postaji, ki smo jo dodobra spoznali že ob povratku s Koble v Bohinjsko Bistrico, kot tudi med epskim potepanjem po Poreznu in okolici. Po glavni cesti se komaj opazno spuščamo proti vasi Hudajužna, malo naprej si spotoma ogledamo »zloglasni« železniški predor Bukovo in po desetih kilometrih končno  prikolesarimo v vas Koritnica (325 mnv). Cesta proti Rutu se od glavne odcepi tik pred vasjo, mi pa nadaljujemo še dobrih tristo metrov do kampa Šorli, kjer se od glavne ceste poslovimo. Tik nad strugo potoka Koritnica se vzpenjamo po spodobnem kolovozu, ki se po dobrem kilometru pridruži asfaltirani cesti proti vasici Rut. Tudi naslednjih nekaj kilometrov cesta poteka vzporedno s strugo Koritnice. Mestoma se nam že odprejo pogledi na Matajurski vrh (1936 mnv). Po približno petnajstih kilometrih vožnje, se cesta v levem ovinku poslovi od struge potoka in se začne konkretno vzpenjati. Na nekaj serpentinah, ki nas pripeljejo do središča vasi Rut (670 mnv) bomo na zgolj dveh kilometrih premagali dvesto petdeset višincev. Ko pridemo iz gozda se razgledom na že omenjeni Matajurski vrh z leve strani pridružita še pogled na Rodico (1963 mnv) in Novi vrh (1942 mnv). Rut ni poseben le zaradi lepote, miru, sončne lege in izjemnih razgledov, ampak predvsem zaradi nevsakdanje zgodovine.  V trinajstem stoletju so se tu po volji oglejskega patriarha Bertolda Andeškega naselili kmetje s Tirolskega, o čemer še danes pričajo značilni priimki, narečje in kulturna dediščina. Središče kraja je že več stoletij ob mogočni rutarski lipi pred cerkvijo sv. Lamberta. Le nekaj naprej od tu se na levo odcepi cesta proti zaselku Grant, na desno pa kolovoz proti Stržišču čez Lonik. Ta pot je v sicer obratni smeri opisana v Strmih kolesnicah (Stržišče in Rut).

Slovenska geološka pot

Mimo gasilskega doma nadaljujemo po glavni cesti v smeri Rodice. Po nekaj sto metrih vožnje, na desnem ovinku pridemo do izvira pitne vode, kjer si je priporočljivo dopolniti zaloge. Pri zadnji hiši v vasi je asfalta konec in z vzponom nadaljujemo po široki makadamski cesti. Po dveh kilometrih in pol vzpona, na višini nekaj manj kot tisoč metrov, tik pod vrhom Lajte (1056 mnv) pridemo do razpotja, kjer se končno znajdemo na trasi stare italijanske mulatjere in v uvodu opisanih pešpoti. Če bi krenili ostro levo po glavni cesti v smeri Rodice, bi se slej ko prej soočili z nevarnim odsekom pod Konjskim brdom. Ker smo ta del sklenili prihraniti za boljše čase, smo torej nadaljevali po slabši cesti naravnost proti Stržišču. Cesta sčasoma izzveni v sicer širok kolovoz, ki pa je od zoba časa mestoma že precej načet. O tem, da je tu nekoč potekala imenitna mulatjera, dajejo slutiti v kamen vklesane oznake in kamniti mostiči, s katerimi se srečujemo na poti. Tudi precej mlajše oznake za Slovensko geološko pot, ki jih srečujemo v nadaljevanju, so bile gotovo že priča boljšim časom. Če se na prvem kilometru bivše mulatjere spuščamo, naslednje dva kilometra in pol do razpotja pri Wožbaltovem seniku kolesarimo bolj kot ne po ravnem. Razpotje (930 mnv), na katerem smo se znašli deluje precej zapleteno, zato ga skušajmo vsaj za silo razložiti. Skrajno desna gozdna cesta se med hriboma Vidizek (977mnv) in Špic (949 mnv) spušča v dolino proti asfaltni cesti, ki se proti Stržišču vzpenja iz Baške grape. Po tej cesti se je proti Saneku vzpenjal  Paternu (Stržišče in Rut). Po slabšem desnem kolovozu se proti Stržišču nadaljuje mulatjera skupaj s pešpotjo E7 in Slovensko geološko potjo. Po tej poti se bomo spuščali po povratku s Saneka. Široka gozdna cesta naravnost, na kartah vrisana zgolj kot skromen kolovoz, drži proti Kalu preko razglednega Mrheka.

Sanek

In končno je tu še skrajno leva cesta, po kateri se bomo povzpeli do lovske koče na Saneku (1409 mnv). Po pravici povedano smo ta del poti pričakovali s kančkom strahospoštovanja. Na štirih kilometrih se bo namreč potrebno povzpeti  za polnih petsto višincev. Pa se je ta odsek izkazal kot daleč najlepši na celotni turi, čeprav smo se morali do malo prej opisanega razpotja vrniti po isti poti. Cesta proti lovski koči je speljana preko osmih serpentin, naklon je tekom celotnega vzpona povsem enakomeren, cesta pa je vzdrževana praktično kot v mestnem parku. Ni pa ga parka, ki bi vam postregel s takimi razgledi, kot se med vzponom  odpirajo na skalno vzhodno steno Matajurskega vrha, ali pa na drugi strani na Škofjeloško hribovje s Poreznom v prvem planu. Na dobri polovici vzpona naj bi se po kartah sodeč  na desno odcepila cesta proti Mrheku in se po dobrega pol kilometra združila s široko makadamsko cesto, ki proti Kalu vodi z razpotja pri Wožbaltovem seniku. Nekoč je tu res bil kolovoz, ki pa je popolnoma zaraščen. Takoj za odcepom so nanj nasuli celo nekaj tovornjakov zemljine, tako da je že od samega začetka neprevozen. Če mimo lovske koče nadaljujemo po dobro shojeni pešpoti  še približno sto metrov, pridemo do razgledne točke, kakršni že dolgo nismo bili priča. Na levi strani imamo kot na dlani Črno prst (1844 mnv), proti vzhodu se vidi vrh Lajnarja (1549 mnv), pa Blegoš (1562 mnv) in Porezen (1630 mnv), proti jugu pa Durnik (1152 mnv), Kojca (1303 mnv) in Plešarski vrh (770 mnv), če omenimo le nekatere. Za trenutek se nam je zazdelo, da vidimo tudi nekdanjo italijansko vojašnico Monte d'Oro pod vrhom Slatnika (1609 mnv). Z naskokom najlepši pa se nam je zdel pogled zviška na prostrano planoto nad Baško grapo in idilični vasici Stržišče in Kal.

Stržišče in Kal

Do razpotja pri Wožbaltovem seniku se vrnemo po smeri vzpona in s spustom proti Stržišču nadaljujemo po bivši mulatjeri, po kateri poteka Slovenska geološka pot, v zgornjem delu tudi markirana pešpot E7. Po strmi a lepo prevozni mulatjeri se spustimo do prvih hiš in asfaltne ceste, po kateri nadaljujemo z  vožnjo skozi Stržišče. Proti baročni cerkvi sv. Ožbolta kolesarimo  med zanimivimi in lepo urejenimi hišami. Obema pešpotema, ki sta nas spremljali večino dneva, se tu pridruži še tretja, Juliana trail. Od cerkve nadaljujemo proti vasi Kal, najbolj priljubljenem izhodišču za vzpon proti Črni prsti. Zapeljemo se skozi idilično vasico z le nekaj hišami in ponovno se znajdemo na makadamu, ki se začne izredno strmo vzpenjati proti Kalarskemu sedlu (988mnv). Na nekaj več kot kilometru precej načetega vozišča se bo treba povzpeti za skoraj dvesto višincev. S sedla proti planinskemu domu Zorka Jelinčiča na Črni prsti vodi markirana pešpot (2 uri in15 minut), mi pa se spustimo po cesti še za približno tristo metrov, kjer se na ostrem levem ovinku poslovimo od Juliana traila. Slednji na tem mestu zapusti cesto in se po markirani stezi začne spuščati v dolino proti Trtniku oziroma Podbrdu.

Neslavni zaključek

Do tu je vse potekalo bolj kot ne skladno s pričakovanji in predhodno začrtanim planom. V bistvu nas je presenetil le vzpon na Sanek. Pozitivno! Od tu naprej pa se na kartah vrisane poti ne skladajo več v popolnosti s stanjem, ki smo mu bili priča na terenu. V dolino proti domačiji Povdnar se spušča na videz precej sveže razširjena cesta. Po dobrih štiristo metrih se desno odcepi cesta, po kateri naj bi potekala trasa Slovenske geološke poti in naj bi nas pripeljala do kmetije Povdnar. Pa po njej očitno že dolgo nihče ni vozil in v nadaljevanju nekako »izzveni«. Nadaljujemo torej po boljši levi cesti, na karti vrisani zgolj kot kolovoz. Na nekaj mestih cesta grobo preseka traso markirane Evropske pešpoti E7. Grobo zato, ker je na teh mestih trasa cestišča nenadoma dva metra pod nivojem poti, in si je za prečkanje ceste potrebno poiskati primernejše mesto. Kakorkoli, končno se le znajdemo pri Povdnarju in nadaljujemo po dokaj ozkem kolovozu proti ozki soteski hudourniškega potoka Kacenpoh. Le malo naprej nas preseneti znak za slepo ulico in napis »privat«, še nekaj sto metrov naprej pa so nam zaklenjena kovinska vrata preprečila nadaljevanje. Prvotno smo načrtovali nadaljevati pot po Evropski pešpoti E7 do Bače pri Podbrdu in se po trasi Juliana traila mimo cerkve sv. Lenarta spustiti do izhodišča. Tako pa smo se morali povzpeti nazaj  na Kalarsko sedlo, pri tem premagati dodatnih tristo višincev in se od tam preko Kala vrniti vse do Stržišča. V Stržišču smo poiskali asfaltno cesto in se po njej spustili proti dolini. Čakal nas je še petkilometrski vzpon do izhodišča.

Komentar

Gorniške vasi s svojo bogato zgodovinsko in arhitekturno dediščino, čudoviti razgledi ter nepričakovano navdihujoč vzpon na Sanek so več kot tehten razlog, da turo ponovimo. Ob povratku smo namreč izvedeli, da se je s Kalarskega sedla moč po trasi Juliana traila precej elegantno spustiti do Trtnika oziroma Podbrda. Če je spust vsaj približno prevozen, že kaj kmalu zamenjamo zadnje poglavje in dodamo sonček za »umetniški vtis«.