Monte Pezzeda

Po dveh zahtevnih gorskokolesarskih turah nad jezerom Lago d'Idro nam je ostalo ravno dovolj energije, da smo sklenili odpeljati še en, za spoznanje bolj »turističen« krog. Sklenili smo se prepustiti izboru lokalne turistične skupnosti Turismo Valle Sabbia e Lago d’Idro, ki na portalu Outdooractive obljublja vrhunsko izkušnjo pod naslovom »Arca dei Penser - Valle Trompia - Cascata dell'Acqua Bianca«. Res, da v opisu niso pozabili dodati, da je tura namenjena izkušenim kolesarjem, z vrhunsko kondicijo in izpopolnjeno tehniko in bo treba kolo tu pa tam potiskati ali prenesti, a smo kljub temu pričakovali vse kaj drugega...

Valle Sabbia

Med našim kratkim dopustovanjem ob jezeru Idro smo se na vsakem koraku srečevali z imenom Valle Sabbia, ne da bi natančno vedeli, kaj vse ta zemljepisni pojem obsega. Jezero Lago d'Idro je naravno ledeniško jezero, nastalo ob koncu zadnje ledene dobe. Skozenj teče reka Chiese, ki je hkrati njegov glavni pritok in odtok. Res so na iztoku v začetku 20. stoletja zgradili jez in regulacijske naprave, vendar to nikakor ne pomeni, da je Lago d'Idro zgolj umetni akumulacijski bazen. Gre za naravno jezero, katerega vodostaj človek danes le uravnava. Ker skozi jezero teče reka Chiese, nas je sprva begalo, zakaj se dolina ne imenuje preprosto Valle del Chiese. Kmalu smo izvedeli, da se to ime uporablja le za zgornji tok reke na območju današnje pokrajine Trentino, severno od jezera Idro. Ko pa Chiese priteče skozi jezero in iz njega odteče proti jugu, ista dolina na območju pokrajine Brescia že stoletja nosi ime Valle Sabbia.

Malga Valsorda

Proti Pian del Bene, eni najlepših pašnih planot na območju Valle Sabbia, smo se odpravili z zaselka Forno d'Ono (511 mnv). Tu se nahaja sedež občine Pertica Bassa in ravno s parkirišča nasproti mestne hiše smo se odpravili proti zaselku Avenone in naprej proti Pertica Alta. Za mestno hišo se držimo ostro levo in kar takoj zagrizemo v precej strm klanec. Po štirih kilometrih vzpona s povprečnim naklonom nekaj manj kot deset odstotkov prevozimo Avenone. V podobnem slogu nadaljujemo še približno dva kilometra. Ko za ostrim desnim ovinkom zapeljemo mimo cerkve Chiesa  di San Roco, pred seboj že zagledamo mestece Pertica Alta. Do tja nas čaka le še kilometer blagega spusta. V zaselku Livemmo (901 mnv), upravnemu središču občine Pertica Alta, tik za župnijsko cerkvijo Chiesa parrocchiale di San Marco Evangelista, zavijemo desno v smeri hribovske kmetije Malga Valsorda (1170 mnv). Oznake za kolesarsko in pohodniško pot Ciclopedonale Livemmo-Malga Valsorda so nas navdajale z optimizmom. Po nečloveško strmi cesti se povzpnemo do manjše izravnave in razpotja. Na desno se po cesti nadaljuje turistična različica, mi smo seveda izbrali levo, namenjeno izkušenim kolesarjem (Circuito Esperti). In res bi rad spoznal »eksperta«, ki bi bil v stanju navzgor odpeljati celoten odsek do kmetije. Steza je sicer zgledno urejena, široka in vzdrževana, po drugi strani pa izredno strma, s popolnoma nesprijeto podlago za povrhu. Zadnjih sto metrov do kmetije smo kolesa raje kar prenesli. Za silo so nas potolažili razgledi na vrhove Monte Tigaldine (1745 mnv) in Corna Blacca (2006 mnv), pa greben Monte Balda in Pizzoccolo (1581) nad Gardskim jezerom, proti jugozahodu pa še na Corno di Savallo (1436 mnv) in Monte Guglielmo (1957 mnv).

Arca dei Penser

Če bi slutili kaj nas čaka v nadaljevanju, bi se na kmetiji držali levo in po cesti nadaljevali v smeri vrha Monte Valsorda (1247 mnv) ter naprej proti Passo del Lasso (1175 mnv). Tako pa smo se držali predlagane trase in se mimo kmetije naravnost spustili po sprva povsem sprejemljivem kolovozu. Tudi precej kamnito nadaljevanje smo vzeli v zakup, ko pa je v osrednjem delu steza, dobesedno posejana s suhami vejami prečkala z robidami poraščeno poseko, nas je dobra volja dokončno zapustila. Po dveh kilometrih bojevanja z robidami in izgubljenimi tristopetdesetimi višinci smo okrvavljenih rok prišli do območja, imenovanega Arca dei Penser (783 mnv). To je naravni amfiteater med dvema mogočnima skalnima stenama, sredi gozda rdečih smrek. Kiparji iz delavnice Bottega di Scultura di Pertica Bassa so tu postavili izvirno zbirko lesenih umetniških del, povezanih s temo sedenja: prestole, živalske figure, igrala in celo straniščno školjko. Nekaj metrov pod parkom se spustimo do ceste, po kateri iz bližnjega zaselka Avenone proti prelazu Passo Pezzeda (160 mnv) vodi pešpot Sentiero 445.

Pian del Bene

Po dobrih dveh kilometrih in pol se poslovimo od trase Sentiero 445 in po ozki gozdni cesti nadaljujemo proti že omenjenemu prelazu Passo del Lasso (1175 mnv). Na tem odseku se naklon skoraj nikjer ne spusti pod deset odstotkov. Po približno kilometru nekoliko položnejše ceste si za hip oddahnemo, nato pa nas čaka še zadnje dejanje – dobri trije kilometri živalsko strmega vzpona do planšarije Malga Pian del Bene di Sotto (1494 mnv). Na devetih serpentinah, ki na srečo večinoma potekajo skozi gozd, premagamo skoraj štiristo višinskih metrov. Takšen klanec bi bil zahteven že na asfaltu, po ozki gozdni cesti z mestoma povsem razrahljano podlago pa postane pravi preizkus vzdržljivosti. Čeprav vzpon v resnici ni dolg, se vleče kot ponedeljek. Njegovo mučno monotonijo za nekaj minut prekine le čreda koz, ki jih iz doline ženejo na planinsko pašo. Ko končno pripeljemo do Malga Pian del Bene, se nam proti severu odpre pogled na prostrane valovite pašnike, nad katerimi se dvigujejo vrhovi Monte Pezzeda (1798 mnv ), Monte Frondine (1787 mnv ) in  Monte Tigaldine (1745 mnv). V trenutku pozabimo na vse nesmisle in težave, s katerimi smo se soočali do tu.

Passso Falcone in Passo Pezzeda

Na razcepu za kmetijo Bene di Sotto ne nadaljujemo proti višje ležeči planšariji Bene di Sopra, marveč se držimo desno v smeri proti Malga Campo di Nasso (1513 mnv). Sprva se del poti spuščamo, a nas do razpotja pred planšarijo čaka tudi krajši vzpon. Na razpotju se držimo levo in se vzpenjamo proti sedlu Goletto Campo di Nasso (1630 mnv). Še predno pridemo do sedla zavijemo desno na Sentiero 393 proti Passso Falcone (1663 mnv). Do sedla nas čaka dobrega pol kilometra strme, na sveže prekopane mulatjere. Če bi turo začeli tu, bi ta odsek morda celo odpeljali, tako pa... Kakorkoli, s sedla proti vrhu Monte Pezzeda drži ozka steza, proti planinski koči Rifugio Blachi 2 (1618 mnv) pa se spušča kamnit kolovoz. Preutrujeni za še en vzpon smo se spustili proti koči, ki daje vtis, da je zapuščena že vrsto let. Po tihem smo računali vsaj na kozarec hladne pijače, a smo razočarani segli po še zadnjih požirkih vode in hrane z lastnih zalog. V zameno smo bili bogato poplačani z razgledi. Nad dolino Valle Trompia so se v dolgi verigi vrstili vrhovi dobro znanih brescijskih Predalp – Monte Colombine (2217 mnv), Dosso dei Galli (2188 mnv), Punta Setteventi (2251 mnv), Monte Maniva (1854 mnv) in v ozadju mogočni Cornone di Blumone (2843 mnv). Še bolj pa nas je presenetil pogled na sedežnico, ki se iz kraja Collio vzpenja proti Pezzedi. Na prvi pogled je delovala kot zapuščen ostanek nekega drugega časa. In vtis ni varal. Smučišče Pezzeda je svoj razcvet doživelo v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so tudi manjše alpske doline želele imeti lastna smučišča. Po finančnih težavah je ob koncu devetdesetih let prenehalo obratovati. Po nekajletnem premoru so ga sicer znova odprli, vendar je bil drugi poskus kratkega daha in po letu 2012 so žičnice dokončno utihnile. Danes široke smučarske proge, postaje žičnic in sedežnica, ki še vedno seže visoko na pobočje Pezzede, ostajajo predvsem nemi spomin na čas, ko je bilo smučanje gonilo razvoja teh odmaknjenih krajev. Gora pa je medtem našla novo poslanstvo – poleti privablja pohodnike in gorske kolesarje, pozimi pa predvsem turne smučarje in ljubitelje miru.

Malga Frondinine

Od planinske koče se  mimo Malga Pezzeda Mattina di Sopra spustimo do sedla Passo Pezzeda Mattina (1599 mnv). Na levo se proti dolini odcepi kolovoz, mi pa ostajamo na stezi Sentiero 393 in z vožnjo nadaljujemo do bližnjega sedla Passso Pezzeda (1613 mnv). Od tu se Sentiero 393 nadaljuje naravnost proti Passo di Prael (1710 mnv) in naprej proti vrhu Corna Blaca (2006 mnv), mi pa zavijemo desno na Sentiero 442 in se po strmem in spočetka izredno slabem kolovozu začnemo spuščati proti planšariji Malga Frondinine. Kolovoz postaja vse boljši in boljši, močno nas je spominjal na spust iz Monte Claupa pred letom dni. Ko po nepolnih dveh kilometrih pri omenjeni planšariji izredno strm kolovoz zavije ostro proti severu, nam pogled obstane na grozečih prepadnih stenah gore Corna Blaca, ki nas spremljajo še dobršen del poti. Po več kot šestih kilometrih od sedla Passso Pezzeda, na višini okoli 900 mnv, nas na roke napisan smerokaz usmeri desno proti slapovom Aqua Bianca.

Aqua Bianca

Po potiskanju koles do Malga Valsorda in skoraj neprevoznem spustu proti Arca dei Penser smo naleteli še na tretjo nedoslednost, ki si je s strani lokalne skupnosti promovirana kolesarska tura ne bi smela privoščiti. Pri kmetiji je smerokaz kazal proti slapu Aqua Bianca in res smo se po kolovozu odpravili v pravo smer. Po približno tristo metrih se na levo odcepi označena pešpot proti slapovom. Mi smo zaupali GPS-sledi in nadaljevali naravnost po kolovozu. Sprva je še nekako šlo, po nekaj sto metrih pa je pot povsem prerasla vegetacija – robide, koprive in mogočni lapuh. Kolovoz se je končal pri zapuščenih ruševinah stare stavbe, od tam naprej pa je sledilo le še strmo pobočje v hudourniško strugo potoka Degnone. Kar nekaj časa smo iskali morebitno nadaljevanje, vendar ga preprosto ni bilo. Očitno je bila trasa nekoč prevozna, danes pa je popolnoma opuščena. Ni nam preostalo drugega, kot da se vrnemo do odcepa in sledimo označeni pohodniški stezi. In ravno spust po njej se je izkazal za najboljši del tega odseka. Lepo speljana pot se v dolgih serpentinah spušča skozi gost gozd do mostu čez hudournik Degnone, kjer ponovno doseže kolovoz na nasprotnem bregu. Od tam je do slapov Aqua Bianca le še nekaj minut. Ob slapovih stoji viseči most, ki je sicer označen kot zaprt, vendar vrata niso zaklenjena. Po prečkanju mostu se po stopnicah lahko povzpnemo skoraj do vznožja slapa, kjer nas pričaka eden najlepših kotičkov celotnega izleta. Tik pod slapom pridemo do ceste in do avtomobila nas čakata še približno dva kilometra blagega spusta.

Komentar

Po dveh čudovitih, a tudi zelo napornih turah po Valle Sabbii smo bili očitno že pošteno utrujeni, kar je vplivalo tudi na naše razpoloženje in nekoliko večjo občutljivost za vse, kar ni potekalo po načrtih. Nekaj nedoslednosti v opisu poti, ki jo priporoča lokalna turistična skupnost, je zato pustilo precej grenak priokus. Ko pa danes na turo pogledamo z nekaj časovne distance, je slika precej drugačna. Kljub omenjenim pomanjkljivostim gre za zelo lep gorskokolesarski izlet, ki ga odlikujejo dolgi, fizično naporni in mestoma tudi tehnično precej zahtevni vzponi, številni razgledi, prijetna planota Pian del Bene ter slikoviti slapovi Aqua Bianca. To je tura, ki od kolesarja veliko zahteva, a mu tudi veliko vrne. Verjetno pa velja priznati še nekaj. Če v dneh pred tem ne bi doživeli dveh skoraj popolnih, naravnost sanjskih tur po Valle Sabbii, bi tudi vzpon na Pezzedo v naših spominih zasedal precej višje mesto.