Monte Claupa

Ko smo se lani z vrha Monte Tamai ozrli naokoli, se nam je pogled ustavil na sosednjem vrhu Monte Arvenis (1968 mnv) in dobrih tristo metrov nižje ležeči planšariji na planini Malga Arvenis (1600 mnv).  Slednja nam je bila všeč predvsem zato, ker do nje vodi na pogled prav simpatična cesta iz doline. In že smo imeli nov cilj... Pri pripravi izleta smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000, številka 09 - Alpi Carniche Carnia Centrale.

Ovaro

Za izhodišče smo izbrali mestece Ovaro (525 mnv), ki smo se ga na naših karnijskih izletih v preteklosti že kar nakajkrat dotaknili. V središču mesta, na prostornem parkirišču pod poštnim uradom, je prostora vedno dovolj. Senco boste tu sicer zaman iskali, ampak saj veste kako gre tista s podarjenim konjem. V bližnjem baru Caffe' Moderno smo si privoščili odličen espresso, ob prejemu računa pa se spominjali dobrih starih časov v domovini. Nazadnje smo podoben znesek za kavo pri nas odšteli pred več kot desetimi leti. Neposredno na drugi strani regionalne ceste je odcep proti znamenitemu  vrhu Monte Zoncolan, nekaj deset metrov naprej pa že zapeljemo pod veličasten lesen  slavolok, postavljenim v  čast najbolj strah vzbujajočemu vzponu  na dirki Giro d'Italia. Čez petsto metrov, pri župnijski cerkvi  Chiesa della Santissima Trinità, se na razcepu držimo desno v smeri zaselka Lenzone. To, da smo s cesto proti sedlu Zoncolan za ta dan opravili, tja namreč vodi leva cesta, pa še ne pomeni, da nas čaka lahko delo.

Malga Arvenis

Takoj za tem, ko prevozimo Lenzone, nadaljujemo z vzponom po ozki asfaltni cesti, po kateri poteka tudi trasa pešpoti Sentiero 157 proti sedlu Forcella Arvenis (1845 mnv). Od tu nas kar takoj čaka sedem kilometrov vzpona s povprečnim naklonom več kot 12%. Čudovito speljane serpentine nas na višini 960 metrov pripeljejo do ostankov zaselka Frassenet di-sot. Tik preden pridemo do ruševin višje ležečega zaselka Frassenet di-sora, si pri izviru lahko dotočimo svežo vodo. Na višini okoli 1150 metrov gozd postaja vse redkejši in mestoma se nam odprejo razgledi proti osrednjemu grebenu Karnijskih Alp z najbolj izstopajočima vrhovoma Monte Coglians (2781 mnv) in Creta della Chianevate (2769 mnv). Na nekdanjih pašnikih pod vrhom Monte Forchianon (1188 mnv) lahko občudujemo naselje počitniških hiš. S kako strmim vzponom imamo opravka, mogoče najbolje opiše dovtip, ki se nam je porodil med mukotrpnim vrtenjem pedal: »na višinomeru so si stotice sledile kot nore, medtem ko je bila razdalja ves čas bolj kot ne enaka«. Po osmih kilometrih vožnje, na višini okoli 1500 metrov strmina popusti, obenem pa je tu tudi konec asfalta. Le tristo metrov naprej pridemo do  velike planšarije in bivaka na planini Malga Arvenutis (1516 mnv). Še pol kilometra naprej prispemo do razcepa, kjer se na desno odcepi strma cesta proti planini Malga Claupa. Seveda je to prava smer, le da smo predhodno sklenili zapeljati še do planine Malga Arvenis alta (1579 mnv), ki smo jo občudovali leto poprej z vrha Monte Tamai. Še približno osemsto metrov  smo torej nadaljevali po trasi Sentiero 157, ki se od Malge Arvenis  nadaljuje proti sedlu Forcella Arvenis, od koder se spusti v dolino proti mestu Arta Terme. Ideji, da bi se povzpeli do sedla in naprej na sam vrh gore Monte Arvenis (1968 mnv) smo se odpovedali že nekje sredi vzpona proti Malgi Arvenutis. Le čemu!

Malga di Claupa

Vrnemo se torej do razcepa med malgama Arvenutis in Arvenis in pričnemo s strmim vzponom po stezi Sentiero 158 proti planininski koči Malga di Claupa (1634 mnv). Po kratkem vzponu pridemo do sedla nad planšarijo, od koder se na levo odcepi Sentiero 166 proti Monte Claupa (1802 mnv) in naprej proti Monte Arvenis in Monte Tamai. Že na sedlu nas pozdravijo krave, Malga Claupa je namreč ena redkih planin, kjer še pasejo krave. Tik pod sedlom ugledamo streho planinske koče in hleve.  Pod kočo se Sentiero 158 prične spuščati v dolino proti Malga Meleit, mi pa nadaljujemo po Sentiero 166, naravnost in blago navkreber. Na ostri serpentini čez pol kilometra se držimo ceste oziroma trase Sentiero 166. Proti zaselku Val di Lauco se tu odcepi pešpot Sentiero 165. Nekaj časa se še vzpenjamo, ko na višini okoli 1710 metrov,  tik pod vrhom Monte Tribil (1747 mnv) dosežemo najvišjo točko izleta. V nadaljevanju še nekaj čas uživamo v čudovitih razgledih na dolino in zaselka Val di Lauco ter Vinaio, potem pa se v številnih razpotegnjenih  serpentinah spustimo do obsežne in slikovite jase Stavoli Aiers (1248 mnv).  Od tu proti nižje ležeči Stavoli di Tarlessa (1123 mnv) se že vozimo po asfaltu. Naziv »stavoli« se uporablja za tipične podeželske gorske stavbe, za katere je značilna skromna, le na nujno potrebno omejena kmečka arhitektura. Kmetje so jih uporabljali kot vmesno postajo v obdobjih vzpona na alpske pašnike in z njih. Pritličje je bilo uporabljeno kot hlev s kuhinjo in shrambo za mleko in sir, v zgornjem nadstropju pa so bili nad hlevom majhni spalni prostori.

Via Ex Ferrovia

V kolikor bi želeli izlet skrajšati, bi v Stavoli di Tarlessa lahko zavili desno in se po makadamski cesti spustili v Cludinico. Po asfaltni cesti bi lahko nadaljevali bodisi proti zaselku Avaglio, bodisi neposredno proti mestecu Trava. V izogib vožnji po asfaltu, smo v Stavoli di Tarlessa zavili levo na kolovoz. Še nekaj časa smo med lagodnim spustom občudovali kmečko arhitekturo, ko pa je kolovoz pripeljal do gozda, je sledil ponoven vzpon.  Po skoraj trikilometrskem kroženju okoli vzpetine Monte Ronchiai (1230 mnv), na portalu Trailforks se ta odsek imenuje  Anello-ronchiai,  smo prišli nazaj do asfaltne ceste. Že po nekaj sto metrih smo jo ponovno zapustili in s spustom nadaljevali po trailu Crignes. Za razliko od Anello-ronchiai, je Crignes enoslednica, ki se položno in v ravni črti poldrugi kilometer spušča proti dolini. Ko pridemo do steze Allegnidis, imenitnega kolovoza ki se z istoimenskega zaselka spušča proti naselju  Avaglio, se držimo ostro desno. Tudi v središču Avaglia, pri cerkvi Chiesa di Santo Spirito, se držimo desno in nadaljujemo s pustom proti zaselku Trava (695 mnv). Mimo cerkve Chiesa di San Leonardo se zapeljemo skozi mestno središče in nadaljujemo s spustom proti dolini reke Degano. V zaselku Chiassis, na zadnji serpentini preden se cesta spusti do regionalne ceste Villa Santina – Sappada, se držimo desno in nadaljujemo po kolesarski stezi FVG8/a. Ta po dolini reke Degano povezuje mesti Tolmezzo in Comeglians. Kolesarska steza poteka po trasi bivše železniške proge, zato se imenuje tudi Via Ex Ferrovia. Proga je bila zgrajena za vojaške namene, kasneje pa preurejena za civilno uporabo. Z gradnjo so Italijani začeli leta 1917, a je še pred dokončanjem,  po porazu pri Kobaridu prišla pod nadzor avstrijskih vojaških oblasti. Za tovorni promet je bila usposobljena leta 1920, leto kasneje pa še za potniški. Do Ovara nas čaka šest kilometrov lagodnega vzpona po izjemno lepo urejeni asfaltirani kolesarski stezi. Ker je to Italija, ni vredno izgubljati besed o zaščitnih lesenih ograjah, utrjenih in z mrežo zaščitenih brežinah, razsvetljenih tunelih in galerijah, pa oznakah in... In to kljub temu, da med potjo nismo srečali niti enega kolesarja!

Komentar

Dan za tem, ko smo bili ob prečenju vrha Monte Paularo priča eni izmed naših najlepših tur, so bili občutki med vzponom proti planini Malga Claupa sila povprečni. A gledano s časovne distance,  je bil to kljub vsemu sila imeniten kolesarski izlet.