Monte Paularo

Z vzponom na Monte Paularo smo se spogledovali že pred devetimi leti, ko smo se prvič odpravili v osrednje Karnijske Alpe. Malo zaradi slabega vremena, še bolj pa zaradi strahospoštovanja do spusta po eni izmed pešpoti v dolino, smo takrat obiskali »le« Rifugio Marinelli pod Monte Cogliansom in sveti gral cestnih kolesarjev Monte Zoncolan. V letošnjem juniju smo si ponovno privoščili nekajdnevni oddih v Paluzzi in vzpon na Monte Paularo je bil vsekakor naš osrednji cilj. Pri načrtovanju poti smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000, številka 09 - Alpi Carniche Carnia Centrale.

Uvod

Monte Paularo (2043 mnv) in njegov dvojček Monte Dimon (2043 mnv) se nahajata južno od glavnega grebena Karnijskih Alp. Za razliko od večine preostalih vrhov v Karnijski verigi sta precej zaobljena in travnata. Ker so na pobočjih pašniki, sem vodijo številne gorske ceste in kolovozi. Preko vrhov Karnijskih Alp je med prvo svetovno vojno potekal kompleksen sistem italijanskih utrdb, zgrajenih za preprečevanje morebitnega avstro-ogrskega prodora. Za izgradnjo in vzdrževanje vojaških objektov je bilo potrebno izdelati dostopne poti in ena takih je tudi cesta, ki se konča le dobrih sto metrov pod vrhom Monte Paulara. Na samem vrhu so bili namreč utrjeni položaji, katerih ostanki so še vedno dobro vidni. A ni samo lahka dostopnost razlog za priljubljenost obeh gora med pohodniki, smučarji in zlasti gorskimi kolesarji. Na nadmorski višini 1840 metrov je tu še ledeniško jezero »Lago Dimon«, predvsem pa so razgledi tisti, ki privlačijo obiskovalce. Proti zahodu pogled seže do najvišjih vrhov Dolomitov, izstopajo Monte Civetta (3220 mnv), Antelao (3264) in Terza Grande (2586 mnv). Na severozahodu sta najbolj izstopajoča visoka vrhova glavnega grebena Karnijskih Alp Monte Coglians (2781 mnv) in Creta della Chianevate (2769 mnv). S severne strani so na dosegu roke Creta di Timau (2217 mnv), Cuestalta (2198 mnv) in atraktivni Gamspitz (1814 mnv). Tudi razgledi proti jugu so precej odprti. Na jugovzhodu nas najbolj pritegnejo vrhovi Monte Sernio (2187 mnv), Creta Grauzaria (2065 mnv) in Tersadia (1960 mnv). Med visokimi vrhovi Julijskih Alp sta najslikovitejša oddaljena vrhova Julijskih Alp Viš (Jof Fuart, 2663 mnv) in Montaž (Jof di Montasio, 2754 mnv). In končno sta na vzhodni strani tu še sosednja vrhova Monte Zermulla (2143 mnv) in Creta di Aip (2279 mnv).

Ogrevanje

Za izhodišče smo izbrali parkirišče ob glavni cesti Via Nazionale, ki iz Tolmezza vodi proti mejnemu prehodu Passo di Monte Croce Carnico. Le nekaj metrov naprej se držimo desnega odcepa proti središču Paluzze. Po nepolnega pol kilometra vožnje se od glavne ceste, ta se nadaljuje naravnost proti kraju Treppo Carnico, na levo proti centru odcepi Via Roma. Željni jutranje kave smo izbrali slednjo. Po krajšem postanku v enem izmed številnih lokalčkov smo nadaljevali po glavni mestni ulici proti cerkvi Chiesa di Santa Maria, se spustili do reke Pontaiba in takoj za mostom zavili desno. Pod cerkvijo Chiesa di San Nicolò se po istoimenski cesti povzpnemo do zaselka Naunina in nadaljujemo po Via dei Girasoli. V nadaljevanju bomo del poti kolesarili po trasi Carnia cycle route FVG8, in trasi sedemnajste etape romarske poti Cammino delle Pievi. Asfalt kmalu zamenja s travo poraščena gozdna cesta, ki nas pripelje v Zenodis. Prečkamo Via Monte Paularo in kolesarimo proti zaselku Treppo Carnico, kjer se pri cerkvi Chiesa di Sant'Agnese držimo levo. Z nazivom »treppo« se tu srečujemo zelo pogosto. Ime najverjetneje izvira iz latinskih besed "trep" (pot) ali "trivius" (križišče), kar je posledica številnih cest, ki so jih tu zgradili za časa Rimljanov.

Ligosullo

Po treh kilometrih vožnje po Cammino delle Pievi v zaselku Gleris pridemo do glavne ceste, ki Paluzzo povezuje s Paularom. Seveda bi do sem lahko prišli po ne pretirano prometni glavni cesti iz Paluzze, a bi bili prikrajšani za vožnjo skozi slikovite gorske vasice, katerih prebivalci se pretežno ukvarjajo s pridobivanjem lesa. Po glavni cesti proti mestecu Ligosullo, ta se v nadaljevanju imenuje Via Monte Dimon, nadaljujemo le dobrega pol kilometra, in sicer do razcepa kjer se na levo odcepi strma cesta proti zaselkom Taviella, Tausia in Murzalis. Ena in druga cesta vodita proti  Ligosullu in v obeh primerih je treba premagati okoli dvestopetdeset višincev, la da je vzpon preko omenjenih zaselkov bistveno zanimivejši. Ko v Ligosullu pridemo do glavne ceste SP24 jo prečkamo in po očarljivi uličici Via Evropa prevozimo središče mesta. V časih pred prvo svetovno vojno je bil Ligosullo znan po pridobivanju terpentina. Iz čudovito urejenih in lepo vzdrževanih zgradb v mestu lahko sklepamo, da zaslužki niso bili ravno zanemarljivi. Ko na drugem koncu ponovno pridemo do ceste SP24, se držimo levo in se začnemo vzpenjati po strmih serpentinah. Na cerkev Chiesa di San Nicolò Vescovo kmalu gledamo zviška in čez dober kilometer in nekaj več kot sto premaganih višincev prisopihamo do sedla na višini 1050 mnv, kjer se tik za gostiščem Al Camoscio proti Monte Paularu odcepi ozka asfaltna cesta.

Valdajer

Do dvorca Castello Valdajer na višini 1340 mnv nas čaka dobre tri kilometre vzpona po relativno široki asfaltni cesti, s povprečnim naklonom nekaj več kot 10%. Med potjo se nam na vzhodni strani mestoma odpre pogled na bližnji vrh Monte Zermula, na severni pa na vrhova Puartis in Monte Lodin. Prvotna zgradba graščine Valdajer je bila zgrajena v 15. stoletju v obrambne namene, kasneje pa so jo skozi stoletja obnavljale različne plemiške družine. Po požaru med prvo svetovno vojno je bil obnovljen, nekaj časa je bil namenjen turizmu, med našim obiskom pa je bil zaprt in očitno naprodaj. Dvorec Valdajer je izhodišče številnih pešpoti proti okoliškim vrhovom. Tik za dvorcem se na desno odcepi cesta proti planini Malga Valdajer. Kratek del po njej proti vrhu Monte Paularo poteka pešpot Sentiero 404, pa tudi Sentiero 406, od katere se na višini 1530 mnv odcepi  Sentiero 456 proti vrhu Monte Dimon. Mi nadaljujemo po levi cesti v smeri jezera Lago Dimon. Po nekaj sto metrih peljemo mimo počitniške hiše (Casa Alpina) imenovane Parrocchia San Giovanni Battista Cassacco, po kilometru vožnje od dvorca Valdajer pa je asfalta konec.

Lago Dimon

Kmalu zatem, ko prečkamo hudournik Rio Sessepisse, ta se izpod vrha Monte Neddis (1990 mnv) strmo spušča v dolino proti Ligosullu, nad seboj v daljavi zagledamo planoto in v njena strma travnata pobočja urezano cesto, ki se na videz precej položno vzpenja proti jezeru Lago Dimon. Čeprav sta serpentini na nadmorski višini okoli 1800 metrov oddaljeni le še slabe tri kilometre in manj kot tristo višincev, so se nam zdele tako naskončno oddaljene, da se nas je pomalem že lotevalo malodušje. Bolj ko smo se približevali serpentinam in razločneje videli kako umetelno je cesta urezana v živo skalo ter zaščitena z od zoba časa že nekoliko najedeno betonsko ograjo, bolj se je malodušje umikalo navdušenju. Le nekaj sto metrov od ograjenega dela, ko cesta za trenutek zavije proti vzhodu, smo pod seboj z leve strani že ugledali ledeniško jezero Lago Dimon (1852 mnv). Nastalo je pred približno 15 tisoč leti z odtalitvijo wurmskega ledenika, njegov prvotni obseg pa je bil vsaj za tretjino večji od današnjega. Iz jezera odteka hudourniški potok Rio Mauran, ki se v zaselku Gleris izliva v reko Pontaiba.

Sentiero 404

Pol kilometra za tem, ko tik pod vrhom Monte Dimon obkrožimo istoimensko jezero, pridemo do razpotja na planini Malga Montelago. Izpod vrha Monte Dimon z vzhodne strani vodi Sentiero 404 (pod vrhom se združi s Sentiero 456), ki se nadaljuje naravnost proti Monte Paularu in naprej v dolino proti Casera Promosio, s severne strani pa se od planšarije Casera Dimon do razpotja vzpenja Sentiero 406. Od razpotja na planini Malga Montelago bomo pot nadaljevali po stezi Sentiero 404, imenovani tudi "Sentiero delle Farinarie". Na spletnem portalu Trailforks jo imenujejo Mte Paularo to Pramosio #404, glede težavnosti so jo obarvali z modro barvo, kar je zaradi nekaj dokaj izpostavljenih odsekov morda malce sporno. Po našem mnenju bi ji bolj pristajala rdeča barva. Petsto metrov od razpotja je obsežna izravnava, kjer se cesta konča. Tu pridemo do novega razpotja. Levo proti Casera Valpudia in naprej proti Paluzzi se spušča Sentiero 405, medtem ko mi nadaljujemo desno po Sentiero 404. Od tu do vrha Monte Paularo (2043 mnv) je še okoli štiristo metrov in na tem delu je kolo potrebno prenesti ali ga potiskati. Na vrhu je poleg ostankov utrjenih položajev in v uvodu opisanih nezemeljskjih razgledov še manjši kovinski križ in vpisna knjiga.

Forcella Fontanafredda

Spust z vrha do steze Sentiero 404 je v nasprotju z vzponom v celoti prevozen. V naslednjih tristo metrih praktično po ravnem obvozimo vrh, in ko smo že povsem na severni strani pobočja, se steza komaj opazno začne spuščati proti dolini. Kljub temu da je steza položna, razgledi na skoraj tisoč metrov nižje ležečo prostrano dolino reke Rio Cercevesa pa naravnost fantastični, pozornost tu ne bo odveč. Steza je namreč močno izpostavljena in ob morebitnim zdrsu prav veliko možnosti za ugoden razplet ni pričakovati. Razen, če bi se ujeli za grm dlakavega sleča (Rhododendron hirsutum), s katerim so poraščena prepadna pobočja Monte Paulara. Komaj se dobro pričnemo spuščati vzdolž zgornjega roba hudourniškega potoka Moscardo, kar se skalnih podorov in zemeljskih plazov tiče enega najbolj »aktivnih« v Evropi, že se moramo ponovno vzpenjati proti sedlu na grebenu med vrhovoma Crete di Mezzodì (1980 mnv) in Monte Paularo. V nadaljevanju vozimo po idilični stezi, komaj opazno navzdol in pred seboj vseskozi občudujemo južno steno gore Creta di Timau, še bolj pa nenavadni Gamspitz. Tik preden dosežemo sedlo Forcella Fontanafredda, kjer se steza strmo prevesi proti dolini, daleč pod seboj uzremo planšarijo Casera Promosio, nekaj višje z desne strani pa še Casera Malpasso in Rifugio Morgante (1619 mnv).

Casera Promosio

Še bolj kot obe planšariji v oči bode snežno bela cesta, ki se od kamnoloma Pramosio, kjer danes pridobivajo sloviti marmor "Grigio Carnico", spušča v Cleulis. Omenimo še, da se na območju kamnoloma, tik ob vznožju skalne stene, nahaja vhod v srednjeveški rudnik srebra in bakra. Številni predori in jaški so bili med prvo svetovno vojno uporabljeni v vojaške namene. Še predno pa si bomo na planini Malga Promosio (1521 mnv) privoščili osvežitev, bo treba premagati preostanek steze Sentiero 404. Kar se kolesarjenja tiče, verjetno najzanimivejši del ture, saj se bomo po zahodnem pobočju Crete di Mezzodì na poldrugem kilometru in desetih ostrih serpentinah spustili za nekaj manj kot tristopetdeset višincev. Noro!

Da je »agriturismo« na planini Malga Promosio še kako priljubljen, smo se prepričali na lastne oči, saj je bilo na ne ravno sončen delavnik gostov v izobilju. Kako nas je mamil napis, da strežejo pivo Gjulia z istoimenske špeterske (San Pietro al Natisone) kraft pivovarne, pa nas je čakal še dobre štiri kilometre dolg spust po pešpoti Sentiero 463 do vasi Cleuolis (850 mnv). Skoraj sedemsto višincev in pivo pa žal ne gresta skupaj. Ta, drugi del spusta se z zgornjim do Casera Promosio nikakor ne more primerjati. Sentiero 463 je na nekaj odsekih speljan kar po cesti, ki je zaradi številnih tovornjakov, ki iz kamnoloma v dolino vozijo marmor, prekrita z debelo plastjo belega prahu. Z vrha je cesta v vsej svoji belini izgledala romantična, peljati se po njej pa je bilo vse prej kot to. Še posebej, kadar je mimo pridrvel tovornjak. Na nekaj delih je steza zaradi ne prav pogoste uporabe zaraščena, a smo kljub temu večino spusta opravili po njej. Sploh v spodnjem delu smo na trenutke že prav uživali. Ko pri baru Pacai pridemo do asfalta, se držimo levo in najprej poldrugi kilometer kolesarimo po vzporedni stranski cesti do zaselka Cima Moscardo, od tu do Paluzze pa nas čaka le še slabe štiri kilometre blagega spusta po državni cesti.

Komentar

Tako visoka pričakovanja smo imeli morda le še pred vzponom na Monte Grappo. In visokim pričakovanjem neredko sledi razočaranje. A ne tokrat. V Paluzzo smo se vrnili navdušeni. Kaj navdušeni, vzhičeni!