28 km
1326 m
3h 45 min
Medtem, ko smo se avgusta na enem izmed naših najlepših kolesarskih izletov vzpenjali proti vrhu Monte Vuâlt, smo vseskozi občudovali prepadne stene gore Creta Grauzaria (2065 mnv), ki se na nasprotnem bregu reke Aupa strmo dvigajo proti nebu. Že na vrhu Monte Vuâlt smo na karti Tabacco 1:25.000, številka 018 - Alpi Carniche Orientali, Canal del Ferro, Nassfeld preverjali, do kam bi se dalo s kolesom. Nekaj dodatnih idej smo dobili med brskanjem po spletni strani MTB MAG in bilo je le še vprašanje časa...
Tudi prostor kjer smo pustili avto, je bil »določen« vnaprej. Gre za manjše parkirišče (460 mnv) ob glavni cesti iz Mužca (Mogio Udinese) proti Tablji (Pontebba). Nahaja se v neposredni bližini kovinske brvi, le nekaj deset metrov od odcepa ceste proti vasi Grauzaria. Do vasi Bevorchians, kjer se začne konkretnejši vzpon, se tako že spodobno ogrejemo. Po dolini Val Aupa se komaj opazno vzpenjamo. Vozimo pod vasjo Dordolla in po dobrih treh kilometrih na levi opazimo odcep za Stalons, po katerem poteka trasa pešpoti Sentiero 437 proti zavetišču Rifugio Grauzaria ter naprej proti bivaku Monte Fuarmi. Le nekaj metrov naprej, takoj za tem ko glavna cesta prečka Rio Fontanaz, se na levo odcepi še ena cesta. Ta vodi proti zaselkoma Cjampiui in Gialloz, po njej pa poteka začetni del pešpoti Sentiero 436 proti razpotju Forca Zouf di Fau. Po štirih kilometrih in pol od izhodišča končno prispemo do okraja Bevorchians ter odcepa, kjer se držimo ostro levo, v smeri zaselkov Gallizis in Culos. Po isti cesti smo se do omenejnega odcepa spuščali z razpotja Forca Griffon na turi, imenovani Pontebbana. Po strmem asfaltu prevozimo Bevorchians, vmes pa občudujemo vrhove Medace, Creta Grauzaria, Cima della Sfinge in Cima dai Gjai.
Ko so zadnje hiše za nami, se cesta postavi še bolj pokonci, asfalt pa zamenja betonska podlaga. Po nekaj sto metrih je tudi betona konec in četudi naj bi makadamska podlaga napovedovala znosnejšo strmino, smo vsi brez izjeme pogrešali kak dodaten zob na zadnjih verižnikih. Na nadmorski višini nekaj manj kot tisoč metrov se trasi ceste za krajši čas pridruži Sentiero 436. Na srečo na tej višini tudi strmina malce popusti in po nepolnih dvanajstih kilometrih se znajdemo na sedlu Forca Forchiettis (1287 mnv). Desni kolovoz se nadaljuje proti že omenjenem razpotju Forca Griffon, mi pa se držimo levo v smeri sedla Forca Zouf di Fau (1392 mnv). Razpotji Forca Griffon in Forca Zouf di Fau povezuje pešpot Sentiero 435. Večji del poti, vse do razpotja Foran da la Gjialine, bomo nadaljevali po trasi te pešpoti. Do sedla Forca Zouf di Fau se sprva dober kilometer vzpenjamo, zadnjih dvesto metrov pa se blago spuščamo. Na sedlu Forca Zouf di Fau se pešpoti Sentiero 435 in 436 križata. Na vsak način ne smemo nadaljevati s spustom po cesti v smeri zavetišča Ricovero Zouf di Fau. Po njej poteka pešpot Sentiero 436, ki se do sedla z zahodne strani povzpne iz okolice vasi Dierico in se spušča proti zaselkoma Cjampiui in Gialloz v dolini Val Aupa.
Nadaljujemo torej po pešpoti Sentiero 435, ali pa po vzporednem, nižje ležečem kolovozu. Obe trasi se namreč čez pol kilometra, na višini 1444 mnv ponovno združita. Spočetka precej široka mulatjera postaja vse ožja, je pa večinoma lepo prevozna. Ko pridemo iz gozda, se nam odprejo nori razgledi na okoliško gorovje. Neposredno pred nami, z leve strani nas že pozdravlja Monte Flop (1715 mnv). Na žalost pa premo sorazmerno z lepoto razgledov narašča delež pešačenja ob kolesu. Slaba dva kilometra od sedla Forca Zouf di Fau, na sedlu med vrhovoma Monte Flop in nekaj višjim Monte Flop(Cima ovest), dosežemo najvišjo točko tokratnega izleta (1693 mnv). Sledi nekaj sto metrov blagega spusta po neporaslem pobočju. Na izrazitejšem desnem ovinku na višini 1656 metrov pridemo do razgledne točke kjer spričo kulise, ki jo pričarata Creta Grauzaria (2063 mnv) in njen še mogočnejši sosed Monte Sernio (2185 mnv), človek dobesedno obnemi. Od tu do razpotja na sedlu Foran da la Gjialine (1551 mnv) nas čaka okoli osemsto metrov precej adrenalinskega spusta. Če smo povsem iskreni, na začetnem delu kjer si serpentine sledijo na nekaj metrov, smo bili več ob kolesu kot na njem. Ko je bila najhujša strmina za nami, bi lahko Sentiero 435 zapustili in se polovico poti proti zavetišču Rifugio Grauzaria spustili po bližnjici, označeni kot mtb steza. Nezaupljivi kot smo, smo se odločili za na videz lahkotnejše nadaljevanje proti razcepu na sedlu Foran da la Gjialine. Pešpot Sentiero 435 ima na sedlu »končno postajo«. V smeri Monte Sernia vodi Sentiero 419, mi pa se držimo levo in se po Sentiero 437 spustimo do zavetišča Rifugio Grauzaria (1250 mnv). Spust je vse prej kot v užitek, saj se po nemogoči podlagi na kilometrski razdalji spustimo za več kot tristo metrov. Skrajni čas za osvežitev.
Tudi v nadaljevanju spusta proti ostankom zapuščene planšarije Malga Flop se ne bomo kaj prida navozili. Sentiero 437 na tem delu sicer ni tako strm kot do zavetišča, a kombinacija grušča in skal tik nad strugo hudournika Rio Fontanaz prav veliko vožnje ne omogoča. Izjema je zadnjih nekaj deset metrov pred planšarijo. Sto metrov naprej se Sentiero 437 razcepi. Glavna veja se spušča naravnost v dolino v smeri zaselka Cjampiui, mi pa se držimo desno in nadaljujemo po pešpoti Sentiero 437a, v smeri zaselkov Fassoz, Dordolla in Grauzaria. Spust po lepi gozdni stezi bi nas skoraj že navdal z optimizmom, a kaj ko se po nekaj sto metrih začnemo ponovno vzpenjati. Po tem, ko se povzpnemo za dobrih sto metrov, se po sprva idilični gozdni stezi, v nadaljevanju pa preko melišča spustimo do razcepa, kjer se levo proti dolini Val Aupa odcepi pešpot Sentiero Fassoz. Kot zanimivost, vse od sedla pod vrhom Monte Flop pa do omenjenega razcepa na višini 970 metrov (približno 5,5 km) smo vozili po »Fassoz trailu«, na portalu Trailforks označenem s črno barvo! Nadaljevanje do razgledne točke Cuel di Zouf (929 mnv) poteka v podobnem ritmu, krajšim spustom sledijo vzponi, večkrat prečimo melišča, odseki ki jih dejansko prekolesarimo so redki. V tolažbo smo lahko ves čas uživali v izjemnih razgledih. Finalni spust s Cuel di Zouf je le še češnja na torti, saj poteka povsem v maniri preteklih dogodkov. Najprej izredno strm spust po ozki, slabo shojeni in s kratkimi serpentinami posejani pešpoti. Sledi borba s kolovozom, dobesedno preraščenim z robidnicami, za konec pa še spust po strmi betonski cesti do vasi Grauzaria.
Ko na opisan kolesarski podvig pogledam s krajše časovne distance, se vse zdi skoraj idilično. Pa ni bilo tako. V žargonu PZS bi izlet označil kot klasično »kombinirano turnokolesarsko - pohodniško turo«. Še bolj bi mu pristajal naziv »kombinirana pohodniško - turnokolesarska tura«.
zemljevid
povezava na gps-tour.info