Pontebbana

Ko je bila tura še v fazi načrtovanja, je imela precej višje ambicije od tega, kar je opisano v nadaljevanju. Če bi jo bila v stanju odpeljati, bi imela naziv Monte Zermula. Tako pa sva jo krstila po železniški progi. Namenoma, saj znajo biti precej dolgočasne.

Sella di Cereschiatis

Avto sva pustila v Pontebbi (slovensko Tablja) na sila priročnem parkirišču na Via Carducci, nad cerkvijo Pieve di Santa Maria Maggiore. To je odlično izhodišče, saj proti jugu vodi neposredno proti cesti za Studena Alta, proti severu pa proti Cason di Lanza, od kodernaj bi se po prvotnem načrtu vrnila.

Cesta proti Studena Alta se začne takoj za prvem ovinkom vzpenjati. Sicer ne pretirano, zato pa zelo konstantno. Na sedmih kilometrih do Sella de Cereschiatis (1066m) se dvignemo za dobrih petsto metrov. Cesta do tu je asfaltirana in nas vodi skozi zaselke Studena Alta, Frattis in Aupa. Če odmislimo motoriste, je cesta precej neprometna. Pred Frattisom se nam odpre čudovit razgled proti gorski verigi Crete di Gleris in istoimenske, peščene hudourniške doline Vallone di Gleris. Na vrhu sedla zavijemo desno proti kmečkemu turizmu Malga Glazzat.

Mučenje do razpotja »Forca Griffon«

Spočetka asfaltna cesta se po stotih metrih spremeni v makedam, ki se nekaj časa celo spušča, a se kmalu začne precej strmo vzpenjati. Če imamo karto z orientacijo ni težav in po približno treh kilometrih prispemo na razpotje na višini 1350 metrov. Tu v bistvu prečkamo cesto, po kateri vodi pešpot 434. Slednja gre desno proti kmečkemu turizmu Glazzat, levo in navkreber pa proti Casera Lius in naprej proti Diericu. Mi krenemo po gozdni cesti med obema omenjenima, blago levo in sprva navzdol. Deset kilometrov, ki sledijo je nočna mora. Niti sto metrov po ravnem, samo gor in dol. Nabiranje višincev, intervalni trening, izčrpavanje... Kakor koli hočete, predvsem je stalno po gozdu, brez razgledov in zelo, zelo monotono. Pešpot 434 delno poteka po cesti, a ne stalno. Pozoren je treba biti na mestu, ki je na karti označen kot Casera Lius - tu se je treba držati poti 434 in kreniti desno ter navkreber. Če zavijemo levo v dolino, pridemo v dolino na mestu, ki je na karti označen kot Casone. Sledijo še trije kilometri v slogu prvih sedmih -edino razvedrilo je, da peljemo mimo planinske koče »Ricovero Griffon« - ko končno pridemo do razpotja »Forca Griffon«.

Prvotni načrt...

...je bil spust s Forca Griffon proti Diericu, nadaljevati proti severu v Paularo ter se od tu povzpeti do Passo del Cason di Lanza (Lonice, 1552m), od koder bi se spustila v dolino Val Pontebbana. Prvotni načrt je bil zelo optimističen, predvsem ni predvidel desetih kilometrov intervalnega treninga. Je pa bila na delu Božja previdnost. V trenutku, ko sva prispela do Forca Griffon, so se iz smeri Casera Forchiutta (pešpot 435) pripeljali trije« full suspension, full face in skoraj full body armor« kolesarji in nama, obema na trdakih toplo odsvetovali spust v Dierico. Vsaka druga beseda je bila »Pericolo«, na koncu smo skupaj potuhtali angleški prevod. Po dolgotrajni pantomimi nama je postalo jasno, da je »Pericolo« tudi brez kolesa, saj je voda na precej mestih odnesla pot. Prijazno so nama predlagali spust po makedamu v Galizzio, kjer so šli tudi sami. Jebi ga, »šta se mora nije teško«!

Zakaj Božja previdnost? Če bi bila recimo pešpot 434 (mimogrede, bila je povsem zaraščena, kar priča o tem, da tukaj tudi peš že dolgo nihče ni prečil v dolino) normalno prevozna in bi se znašla v Diericu, bi se morala preko Paulara (650m) vzpenjati celih 17 kilometrov do Passo del Cason di Lanza (1552m)! Od tu pa bi sledilo še toliko spusta do Pontebbe. Kot se je kasneje izkazalo, je bila tudi skrajšana verzija (18 kilometrov in dobrih 500 višincev manj) povsem dovolj naporna.

Spust v Galizzio...

...se je izkazal kot rešilna biljka. Kakih šest kilometrov in pol grobega, na mestih gruščastega makedama s povprečnim naklonom 11%, ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Še posebej, če se ti mestoma odpirajo razgledi na čudovite vrhove, kot sta Monte Flop in veriga Creta Grauzaria. Rešilna biljka tudi zato, ker sva sicer izgubila bitko, ne pa tudi vojne. To bi se zgodilo v primeru, da bi prišla do Dierica, kjer bi se izkazalo da nisva v stanju priti do Lonice. Da bi izgubila vojno je morda malo pretirano rečeno, bi pa vsekakor izgubila nekaj evrov za taxi do Pontebbe.

Povratek delno po isti poti

Da so nama kilometri »panoramske« poti med Monte Glazzat in Forca Griffon pobrali veliko energije, se je izkazalo že po prvih metrih povratka proti sedlu Cereschiatis. Sam sem res s težavo prekolesaril slabih sedem kilometrov s povprečnim naklonom 7% do sedla. Tudi sonce nama ni šlo na roke, saj je po pretežno oblačnem dnevu začelo neusmiljeno pripekati, cesta pa se vzporedno s potokom Aupa vije pretežno po odprtem.

O tem, da od sedla pa praktično do avtomobila ni bilo potrebno vrteti pedal, ne gre izgubljati besed. Še sreča!

Komentar

Kaj dodati? Opisana tura je dober trening - in nič več kot to. Oja, nekaj več pa le je. Dokaz namreč, da so zgolj karte in stari podatki s spleta včasih precej varljivi. Pot okoli Monte Zermule bo morala tako počakati na boljše čase. Morda v kombinaciji z Nassfeldom? Mogoče sploh ne bo krožna? Ali pa je sploh ne bo. Saj je še veliko drugih!