Monte Vuâlt

Po tem,  ko smo se pred natanko mesecem dni s srednjeveškega mestece Venzone odpravili v dolino Val Vensonazza in kolesarili po Julijskih Predalpah, smo za izhodišče tokratne ture izbrali le deset kilometrov oddaljeni Mužac (Moggio Udinese), od koder pa smo krenili v Karnijske Alpe.  Vzhodne Karnijske Alpe so Sloveniji najbližja gorska skupina, ki v celoti leži v sosednji Italiji, oziroma na njeni meji z Avstrijo. Meja med Julijskimi in Karnijskimi Alpami poteka po Kanalski dolini (Val Canale) in po dolini Bele (Canal del Ferro). Obe omenjeni pogorji sta ravno toliko oddaljeni, da odločitev za enodnevni obisk še ni izven meja sprejemljivega. Sploh pa, neka neznana sila nas enostavno vleče v tiste konce... Pri načrtovanju poti smo si pomagali s karto Tabacco 1:25.000, številka 018 - Alpi Carniche Orientali, Canal del Ferro, Nassfeld.

Moggio Udinese

Krenili smo s parkirišča na Via Abazia v Gornjem Mužcu (Moggio di Sopra), ki je v nasprotju z do zadnjega kotička zasedenim osrednjim parkiriščem pred samostanom  Abbazia di San Gallo, kjer prebivajo redovnice iz reda ubogih sester Svete Klare Asiške (Suore Clarisse Sacramentine), dobesedno samevalo. Predno smo se po Via Rute spustili proti spodnjemi delu mesta, imenovanem Moggio di Sotto (341 mnv), smo si v kavarni Berlina na glavnem trgu privoščili jutranjo kavo... Do glavne ceste Via Giorgio Ermolli se spustimo nedaleč  od mesta, kjer se Aupa izliva v reko Bela (Fella). Držimo se levo. Po nepolnem kilometru vožnje po glavni cesti, zavijemo desno in nadaljujemo mimo gasilskega doma. Po ozki asfaltni cesti kolesarimo vse do mosta čez potok Aupa. Na nasprotnem bregu  se po izredno strmi, grobi betonski cesti povzpnemo pod železniško progo. Betonsko podlago po prvem ovinku nadomesti grob pesek, strmina pa ne popusti niti za odtenek. Ko so se strmini pridružile še posledice hudih padavin, je bila mera polna. In to že na samem začetku. Po kilometru vzpona z več kot 15% naklonom pridemo do prevala, od koder se blago spustimo do zaselka Pradis. Po nekaj več kot petih kilometrih prispemo do ceste, ki se z doline Val Aupa vzpenja proti naravnemu parku Val Alba (Riserva Naturale della Val Alba).

Monte Masereit

 V nadaljevanju se nam med potjo večkrat odpre pogled proti prepadnim stenam gore Creta Grauzaria (2065 mnv). Vzpon na njen vrh, kljub razmeroma skromni višini velja za izjemno zahtevnega. Po dveh kilometrih precej strmega vzpona, na višini okoli sedemsto metrov pridemo do razcepa. Držimo se desno, cesta naravnost se nadaljuje proti zaselkoma Drentus in Virgulins. Že po dobrih sto metrih pridemo do naslednjega razcepa, kjer se ponovno držimo ostro desno v smeri naravnega parka Val Alba. Leva cesta vodi proti plezalni steni Masso Masereit. Na ostrem levem ovinku (Stavolo del Zet) prestopimo mejo naravnega parka in z vzpenjanjem  nadaljujemo po vzhodnem pobočju gore Masereit. Ker strmina ne le da ne popušča, ravno nasprotno, naklon postaja vse večji, si privoščimo malce oddiha in si med potjo ogledamo ostanke vasi  Riulade. Ta je bila med katastrofalnim potresom leta 1976 praktično popolnoma uničena. Vrnemo se na cesto in nadaljujemo proti parkirišču na Riu da la Smesse (1060 mnv). Do tja nas čakata nekaj manj kot dva kilometra skoraj 14 odstotnega klanca. Na tem odseku nam proti zahodu in vrhu Creta Grauzaria pogled zapira greben gore Masereit, zato pa lahko na vzhodni strani občudujemo Zuc dal Bor (2195 mnv). Tudi vzpon na Zuc dal Bor spada med zahtevnejše. Nad parkiriščem je zapornica, promet je od tod naprej prepovedan. Na več mestih se od ceste odcepi pešpot proti vrhu Monte Masereit (1459 mnv).

Ospedale Militare Vuâlt

 Le še kratek čas se vzpenjamo po ozki asfaltni cesti, ko jo po nekaj več kot dvanajstih prevoženih kilometrih zamenja makadam. Po nekaj sto metrih makadama pridemo do prevoja in naj se sliši še tako neverjetno, sledi kratek spust. Res kratek, saj se le malo naprej, pod zavetiščem Rifugio Vuâlt ponovno vzpenjamo. Na razcepu pod zavetiščem je križišče dveh pešpoti, in sicer Sentiero 425, ki se iz vasice Dordolla vzpenja proti že omenjenemu vrhu Zuc dal Bor in Sentiero 428, ki se od Rifugia Vuâlt  vzpenja proti planini Chiavals, od koder se spusti proti dolini potoka Ponte di Muro. Od Rifugia Vuâlt do razcepa Clap dal Pauli (1565 mnv), se bomo držali trase Sentiero 425. Le nekaj sto metrov od razcepa, na desni strani pod cesto zaslišimo žuborenje vode – nahajamo se nad izvirom potoka Val Alba, imenovanim »Il Fontanon«. Od tu do ostankov vojaške bolnišnice (Ospedale Militare) iz prve svetovne vojne,  nas čaka še slab kilometer ozke asfaltirane ceste. Naklon? Več kot 15%, seveda. V zgornjem porečju hudourniškega potoka Alba in reke Simon so bili tik pred prvo svetovno vojno zgrajeni številni vojaški objekti. Grebeni gora Russei-Glèris, Cjavâlz, Çuc dal Bôr del Cozarèl,  so več let gostili drugo linijo fronte, vendar jih boji nikoli niso neposredno prizadeli. Za izgradnjo vojnih objektov kot so zaklonišča, vojašnice in opazovalnice na visokih nadmorskih višinah, so bila potrebna številna pripravljalna dela, predvsem gradnja še danes izjemno dobro ohranjenih in nepogrešljivih mulatjer. Tako je nastalo tudi vojaško zavetišče Vuâlt, ki se nahaja na nadmorski višini 1310 metrov. Pogosto ga imenujejo "bolnišnica", v resnici pa gre za vojašnico, namenjeno namestitvi čete vojakov alpske garnizije. Označevanje alpskih vojašnic kot »vojaških bolnišnic« je bil del italijanske vojaške strategije, saj niso hoteli vzbuditi suma avstrijsko-nemških ( takrat še) zaveznikov. Gradnja objekta je bila dokončana leta 1911, kar razkriva letnica, vklesana na portalu glavnega vhoda. Konservatorski posegi so bili na objektu opravljeni v osemdesetih letih prejšnjega stoletja.

Cjasut dal Scior

Asfaltirana cesta se od bolnišnice desno sicer nadaljuje, a se po nekaj sto metrih slepo konča.  Nadaljujemo po čudoviti mulatjeri ob bolnišnici, po kateri poteka tudi Sentiero 425. Mulatjera je, kot že rečeno res čudovita, a kaj ko se že zelo kmalu za tem, ko zavije v gozd, postavi dobesedno pokonci. Štiristo metrov s povprečnim naklonom nekaj več kot 28% zmorejo samo najboljši, teh pa tega dne na žalost ni bilo z nami. Naslednjega pol kilometra poskrbi za nekaj prepotrebnega optimizma, saj se do ostankov planšarije Cassera Forchiettis (1440 mnv)zopet lagodno vozimo, na trenutke celo po gladki travnati mulatjeri. Kakorkoli je od tu naprej, pa do vse do vrha, s kolesarjenjem nepreklicno konec. Tudi za najboljše! Po dobrega pol kilometra potiskanja prispemo do že omenjenega  razcepa Clap dal Pauli (1565 mnv), kjer se poslovimo od trase Sentiero 425. Ta zavije desno v smeri zatočišča Bivacco G. Bianchi, mi pa nadaljujemo levo po Sentiero 422 proti vrhu Monte Vuâlt. Nekaj časa steza poteka bolj kot ne po ravnem, a si ne gre delati prevelikih utvar. Po dvesto metrih, oziroma na prvem ovinku pešpot zopet pokaže svoj pravi, strmejši obraz. Med potiskanjem kolesa se lahko povzpnemo do razgledne točke, od koder globoko pod sabo uzremo dolino reke Aupa, nad njo pa vrhove Karnijskih Alp. Končno, približno kilometer od razcepa Clap dal Pauli, na višini 1742 metrov pridemo do zatočišča Ricovero Cjasut dal Scior, predelanega z manjše vojašnice iz prve svetovne vojne. Za zavetiščem se peš povzpnemo na bližnji vrh z razglediščem (Belvedere) na višini 1760 metrov. Vzpon nam ne bo vzel več kot dve minuti, v zameno pa se nam odprejo božanski razgledi dobesedno na vse strani. Proti zahodu vidimo malce nižja Monticello in Cimadors Alto, pa vrhove Creta Grauzaria, Monte Sernio, Creta di Mezzodi in Monte Flop. V daljavi lahko opazimo najvišji vrh Karnijcev Monte Coglians. Če se ozremo bolj proti severu, vidimo vrhove Monte Dimon, Monte Zermulo, Veliki Koritnik (Creta di Aip), Konjski špik (Monte Cavallo) in Krniške skale (Gartenkofel). Proti vzhodu pa lahko uživamo v pogledih na Glerijske špice (Crete di Gleris), Monte Chiavals, Zuc dal Bor in Monte Crostis. Pogled na jug se ustavi na Lopiču (Monte Plauris) in Javorju (Monte Lavara) ter Mužcih (Monte Musi)  in ostalih vrhovih nad Rezijo. S podobnimi razgledi postreže tudi nekaj metrov nižji Monte Vualt (1737 mnv), do katerega prav tako pridemo v le nekaj minutah.

Dordolla

 Za zgornji del spusta velja podobno kot za tistega z Monte Grappe. Ščitniki za kolena ne bodo odveč, bolj zaradi občutka, saj se resnici na ljubo v primeru padca v zgornjem delu, najverjetneje ne bi izkazali kot prav posebej koristni. Na nekaterih delih je steza Sentiero 422 namreč močno izpostavljena, in ravno s tega razloga je na portalu Trailforks označena z rdečo barvo. V pretežni meri spust tehnično ni preveč zahteven, bi se pa morebiten padec vsekakor kaj klavrno končal. Tako naklon kot podlaga ne predstavljata težav, jih pa toliko bolj številni ostri zavoji in izpostavljen teren. Približno poldrugi kilometer, nekako do odcepa pešpoti proti Monte Forchiadice, spust poteka izmenično po neporaščenih predelih in skozi manjše zaplate gozda. Na nekaterih krajših odsekih se je potrebno tudi vzpenjati. Ko na višini nekaj nad 1400 metrov Sentiero 422 dokončno »izgine« v gozdu, tudi zavorne ročke lahko dobijo kak trenutek oddiha. Sploh na predelih, kjer si ostri zavoji ne sledijo s preveliko frekvenco. Na višini malo pod tisoč metrov, se steza dokončno obrne proti jugu. Tik pred prečkanjem hudourniške grape na višini okoli sedemsto metrov, tu se moramo nekaj metrov vzpenjati, v dolini pod seboj že ugledamo cesto, ki povezuje Moggio Udinese s Tabljo (Pontebba). Steza nas  mimo ruševin stare hiše pripelje do ozkih ulic zaselka Dordolla, le za malenkost širših od krmil naših koles. Po ozkih ulicah vasice z vsega 36 prebivalci, se spustimo do glavnega trga nad cerkvijo Chiesa di San Floriano. Tu stoji tudi spomenik padlim v prvi svetovni vojni, vodnjak s pitno vodo, daleč najbolj pa smo se razveselili simpatičnega bifeja »Bar Alimentari Da Fabio«. Po uspešni sanaciji skorajšnje dehidracije, vso pot smo bili odvisni izključno od tekočine, ki smo jo imeli s  seboj, smo se spustili v dolino, prečkali reko Aupa in s spustom nadaljevali po glavni cesti. Po šestih kilometrih, tik za tem, ko se zapeljemo pod mostom železniške proge, zapustimo cesto in se po krajši pešpoti povzpnemo do ulice Borgo Aupa, ki nas pripelje do občinskega urada » Comune di Moggio Udinese« na trgu Piazza Uffici. Na trgu Uffici se držimo desno in krenemo po ulici Via Abazia, ki nas že po nekaj sto metrih »dostavi« do parkirišča, kjer smo zjutraj pustili avtomobil.

Komentar

Vsekakor ena najlepših gorsko kolesarskih tur, ki smo jih kadarkoli prevozili. No, ne le prevozili, saj smo zajeten del vzpona ob kolesu prepešačili. Sta pa izjemno strm vzpon in vsak meter, prehojen ob kolesu, dvakratno poplačana. Najprej s prečudovitimi razgledi, ki jim sledi še z izjemen adrenalinski spust po pešpoti Sentiero 422. Računajte s tem, da je večji del poti izpostavljen soncu, na poti pa praktično ni možnosti za obnovitev zaloge vode.