Monte Breda

Kot osrednji dogodek letošnjega dopustovanja ob jezeru Lago d'Idro je bil predviden vzpon na vrh Monte Stino in  spust po legendarni stezi »136 tornanti«. Nad turo smo bili navdušeni! Dokler se naslednji dan nismo po grebenu nad zahodno obalo jezera spustili z vrha Monte Breda. Tokrat nismo bili le navdušeni, bili smo očarani!

Anfo

Vzpon proti prelazu Baremone se prične v mestu Anfo. Ker gre za precej resen vzpon, na nekaj več kot enajstih kilometrih je potrebno premagati dobrih tisoč višincev, se je pred klancem pametno vsaj za silo ogreti. Ker smo imeli začasno bivališče v mestecu Ponte Caffaro, severno od Anfa, je šest kilometrska vožnja ob jezeru prišla kot naročena. Idilična kolesarska steza Pista ciclopedonale je zgodaj zjutraj samevala. Tik preden prikolesarimo v Anfo, lahko v bregu na desni strani poti občudujemo mogočno utrdbo Rocca d'Anfo. Prvotno so jo v 15. stoletju zgradili Benečani za varovanje prehoda ob jezeru Idro, v začetku 19. stoletja pa jo je dal Napoleon temeljito razširiti v eno največjih gorskih trdnjav v Alpah. Do najvišjega dela trdnjave, observatorija ki se nahaja tristo metrov nad gladino jezera, vodi čisto spodobna makadamska cesta. S kolesom bi jo bilo vsekakor mogoče prevoziti, a so žal uradno dovoljeni le vodeni ogledi. Slab kilometer od utrdbe, pri hotelu Albergo Al Lago zapustimo kolesarsko stezo in zavijemo proti središču mesta.

Passso del Baremone

Proti cesti Via Santa Petronilla, ki vodi proti prelazu Baremone (1406 mnv), smo se povzpeli po nehumano strmi ulici Via Garibaldi. Malo višje, pri cerkvi Chiesa di Santa Petronilla se na desno proti ostankon italijanske utrdbe na vrhu Cima Ora odcepi steza Sentiero 433. Na višini 906 mnv prikolesarimo do razgledne točke Roccolo Treboldi, kjer so bili med prvo vojno utrjeni topniški položaji.  Čeprav je na vzponu proti prelazu Passu Baremone treba premagati precejšnjo višinsko razliko, je cesta speljana tako enakomerno in premišljeno, da napora skoraj ne občutiš. Naklon je ves čas prijazen, tako da največjih zobnikov na kaseti človek tu ne potrebuje. V informacijo, težavnost vzpona na prelaz Baremone je na portalu Climbfinder ocenjena približno enako kot vzpon na Golte. Če se približno kilometer pred prelazom Baremone ozremo proti vzhodu, lahko občudujemo kako se  stara vojaška cesta na številnih serpentinah vzpenja proti vrhu Cima Valcaelli (160 mnv). In te serpentine smo ravnokar prevozili. Kljub temu, da smo do planinske koče Rifugio Rosa di Baremone prišli razmeroma sveži, smo si privoščili počitek in manjši prigrizek. Koča namreč slovi po odlični tradicionalni kuhinji.

Cima Ora

Mimo koče Rifugio Rosa di Baremone se cesta nadaljuje naprej proti prelazu Passo della Spina (1505 mnv), mi pa se vrnemo do razcepa, kjer se na levo odcepi gozdna cesta proti planšariji Le Palazzine in naprej proti utrdbi Forte di Cima Ora (1543 mnv). Po isti trasi potekata tudi steza Sentiero 432 in četrta etapa pohodne poti Alta Via dei Forti,  ki nam bosta delali družbo vse do povratka v dolino. Po poldrugem kilometru lagodne vožnje po za promet zaprti gozdni cesti pridemo do prve resnejše preizkušnje. Ostro desno se proti vrhu Cima Ora odcepi kolovoz. Bolj kot naklon nas je na pol kilometra dolgem vzponu zdelala kamnita, mestoma tudi precej gruščasta in nesprijeta podlaga. Ogled  delov trdnjave, ki se pojavljajo ob poti praktično ves čas, je bil odličen izgovor, da smo kar pogosto sestopili s koles. Ruševine utrdbe Forte di Cima Ora pričajo o času, ko je bil prelaz Baremone del pomembnega italijanskega obrambnega sistema. Danes je nekdanja utrdba predvsem razgledna točka, kjer vojaško zgodovino zasenči veličasten pogled na jezero Idro in okoliške gore. Proti severozahodu smo občudovali greben nad prelazom Maniva, ki spada v pogorje Brescijskih Predalp (Prealpi Bresciane). Vidni so vrhovi Monte Colombine (2217 mnv), Dosso dei Galli (2188 mnv), Punta Setteventi (2251 mnv) in Cornone di Blumone (2843 mnv). Čeprav slednji ni najvišji v masivu Adamello, je eden najbolj prepoznavnih vrhov nad dolino Valle Sabbia. Celotno pogorje Adamello je med prvo svetovno vojno predstavljalo eno najpomembnejših visokogorskih bojišč med Italijo in Avstro-Ogrsko, kjer so vojaki bojevali znamenito »belo vojno« na ledenikih in med alpskimi vrhovi. Nad obalo jezera Idro na vzhodni strani pa v prvem planu vidimo vrhove, kjer smo kolesarili prejšnji dan, Monte Calva (1193 mnv), Monte Cingla (1669 mnv) in Monte Stino (1467 mnv), pa tudi oddaljenejše vrhove, ki smo jih spoznali pred leti med kolesarjenjem ob Gardskem jezeru, med njimi Corno della Marogna (1953 mnv) in Monte Baldo (2218 mnv).

Sentiero 432

Z vrha Cima Ora se vrnemo do gozdne ceste in nadaljujemo po Alta Via dei Forti, oziroma po Breda Trailu, kot je poimenovan na portalu Trailforks. Sprva nas čaka približno 800 metrov zmernega spusta. Pri manjšem vikendu sledimo oznakam »Breda MTB« in zavijemo levo na precej strm kolovoz. Po približno stotih metrih se kolovoz nadaljuje naravnost, mi pa ga zapustimo in se po označeni pešpoti pričnemo vzpenjati proti vrhu Monte Breda (1504 mnv). Do vrha je le še kakšnih 300 metrov, vendar bo treba kolo večino časa potiskati, ponekod pa ga tudi prenesti. In že ob pogledu z razmeroma neizrazitga vrha, označenega le s skromnim križem, smo se znašli pred podobno dilemo, kot avtorji nemške revije Bike magazin, ko opisujejo spust po spektakularnem Breda trailu. Za nekatere je to enostavno »best trail in the world«, medtem ko bodo drugi tu kolo nosili in pri tem na vso moč preklinjali. Recimo, da smo bili mi nekaj vmes. Zgornji del spusta poteka po razglednem grebenu ali tik pod njim. Steza je lepo uhojena, a nikjer širša od dolžine čevlja in na večjem delu močno izpostavljena, zato bi bil vsak zdrs lahko usoden. Čeprav tehnično ne gre za posebej zahteven teren, je zaradi izpostavljenosti vsaka najmanjša napaka lahko kritična, zato smo kolo na nekaj odsekih raje prenesli. Ščitniki in druga varnostna oprema tu služijo predvsem psihološki varnosti, saj ob morebitnem padcu ne bi bistveno pomagali. A če je ena plat zgodbe občutek previdnosti in napetosti, je druga ravno nasprotna. Nezemeljsko lepi razgledi na jezero in okoliške vrhove, pa na ozko stezico, ki vijuga vzdolž grebena pod nami.

Monte Suello

V trenutku, ko steza zavije v gozd, popolnoma spremeni svoj značaj. Postane izredno strma, mestoma še vedno izpostavljena, podlaga je tu od padavinske vode povsem uničena, ali pa na debelo pokrita z listjem. Ta tehnično izjemno zahteven odsek na srečo ne traja prav dolgo. V nadaljevanju je strmina sprejemljivejša, steza je posejana s koreninami in manjšimi skalnimi pragovi (dropi) a kljub temu prevozna povsem brez težav. Po nepolnih treh kilometrih spusta pridemo do razpotja pod vrhom Monte Suello (1012 mnv), kjer  je leta 1866 Giuseppe Garibaldi s svojimi »rdečesrajčniki« premagal Avstrijce, in bil v bitki ranjen. Tu se pridružimo trasi pohodniške steze Sentiero 405, ki se na levo precej strmo spušča proti mestecu Bagolino, naravnost pa se nadaljuje v smeri Ponte Caffara. Nadaljevanje spusta poteka v precej bolj sproščenem vzdušju, saj je Sentiero 405 tehnično povsem nezahteven. Mestoma je steza še vedno izpostavljena, ker pa poteka skozi gozd je občutek tu povsem drugačen kot v zgornjem delu spusta. Ko ozka steza reže čez golo travnato pobočje, pod njo pa se teren skoraj navpično zlomi več sto metrov v globino, je vsak meter vožnje prežet z zavedanjem, da prostora za napake preprosto ni. Povsem drugače je v gozdu: tudi tu je pobočje lahko strmo, vendar drevesa in grmi pod potjo delujejo kot nekakšna psihološka varovalna mreža. Človek se zato sprosti, si upa nekoliko več in verjame, da bi se ob morebitnem zdrsu morda še lahko za kaj ujel. Na golem, odprtem pobočju pa takšne tolažbe ni, občutek tveganja je tam neprimerno bolj resničen.

Na višini 700 mnv Breda Trail zapusti traso steze Sentiero 405 in zavije ostro desno v smeri cerkve Chiesa di Sant'Antonio, oziroma istoimenskega zaselka nekje na pol poti med mestoma Anfo in Ponte Caffaro. Da se ne bi vračali po kolesarski stezi Pista ciclopedonale, smo se odločili nadaljevati kar po trasi Sentiero 405. Na tem kratkem odseku smo bili ponovno na preizkušnji, saj je izredno strm in kamnit. Tako ali drugače, sto metrov nižje smo pršli do izhodišča pohodniških poti imenovanega Portico di Monte Suello in hidroelektrarne Caffaro 1, še malo nižje pa do glavne ceste Bagolino - Anfo. Kar po glavni cesti se zapeljemo levo proti Bagolinu. Že čez pol kilometra se ostro desno proti dolini odcepi ozka asfaltna cesta. Po njej se nadaljuje četrta etapa pohodne poti Alta Via dei Forti,  ki se na tem delu imenuje tudi Sentiero dei Morti. Ko pridemo do ulice Via del Monte Suello, se držimo desno in se po lepi peščeni stezi spustimo do glavne ceste Ponte Caffaro – Anfo, jo prečkamo in s spustom nadaljujemo do jezera.

Komentar

Še ena gorskokolesarska pravljica, ki jo brez zadržkov postavljamo ob bok najlepšim turam, kar smo jih prevozili. Izjemen spust, dih jemajoči razgledi in bogata zgodovina ustvarijo doživetje, ki ga je težko pozabiti. Posebna vrednost ture pa je tudi razmeroma enostaven in lahkoten vzpon. To je ena redkih tur, kjer si sanjskega spusta ni treba prislužiti z več sto višinskimi metri potiskanja in nošenja, kot na primer na Monte Vualt ali Vrh Planje. Skoraj prelepo, da bi bilo res.