Kraški rob

V Hrastovljah (165m), pod stenami Kraškega roba stoji za taborskim zidom skrita cerkev Sv. Trojice iz 15. stoletja.  V notranjosti se nahajajo srednjeveške poslikave, z znamenitim “Mrtvaškim plesom” na čelu. Hrastovlje pa niso znane le po omenjeni cerkvi. Gostilna Švab ji namreč dela hudo konkurenco. Pa še prostorno parkirišče ima...

Skozi vas se spustimo v dolino, poiščemo most in prečkamo Hrastovski potok. Na drugi strani se po gruščastem kolovozu precej strmo dvignemo. Ko pridemo do vinogradov, strmina za silo popusti. Med vožnjo občudujemo beneški obrambni stolp nad vasico Podpeč. Čez poldrugi kilometer pridemo do podvoza pod železniško progo Divača – Koper. Nadaljujemo po trasi 17. etape STKP, ki povezuje Marezige s Tumovo kočo na Slavniku. Prvih dvesto metrov za podvozom se po izjemno strmem kolovozu dvignemo do razpotja, kjer se držimo levo v smeri Socerba. V nadaljevanju se po solidnem kolovozu vzpenjamo do asfaltne ceste, ki jo dosežemo tik pred koncem vasi Podpeč.

Črni Kal

Na več kot trikilometerskem  spustu ki sledi, prevozimo vasi Bezovica, Loka in Predloka. Tik za slednjo pridemo do glavne ceste Sočerga – Črni Kal, po kateri se vzpenjamo proti Črnemu Kalu. Če ste pristaš strmih asfaltnih strmin, pri gostilni Kraški rob lahko uberete bližnjico in krenete desno po izjemno strmi povezovalni cesti. Na naslednji serpentini glavno cesto zapustimo in se po ozki asfaltni cesti dvigamo proti središču vasi. Sledimo oznakam za črnokalsko plezališče in mimo cerkve sv. Valentina nadaljujemo vse do parkirišča Breg nad Črnim Kalom (350m). Po izjemno strmem kolovozu se dvigujemo proti borovemu gozdu in (obnovljenim) ruševinam utrdbe San Sergio, eni od postojank utrdbenega sistema Beneške republike. Od trdnjave po čudovitem kolovozu (markirana pešpot), dobrih tristo metrov kolesarimo do nezavarovanega prehoda čez železniško progo Divača – Koper. Na drugi strani proge nas čaka naslednjih tristo metrov kolovoza. Ko  borov gozd pustimo za seboj in pridemo na plano (Marčev hrib, 425m), se nam odprejo prečudoviti razgledi. Na levi strani je vrh Slavnika, tik pred nami strme kraške stene, za njimi Žbevnica. Če se ozremo nazaj  proti zahodu,  zviška gledamo na črnokalski viadukt, Tinjan in Tržaški zaliv.

Vožnja po robu

Vožnja v nadaljevanju je zaradi nemogoče podlage na trenutke naporna. Kamnite špice, s katerimi je posejana steza, nas večkrat prisilijo, da sestopimo s kolesa.  Po dobrem kilometru vožnje po robu pridemo do oddajnika oz. točke, na karti označene kot Panorama. Tu se držimo levo in nadaljujemo po kolovozu, oziroma označeni pešpoti. Ko pridemo do gozda, kolovoz preseka makadamska cesta Črnotiče – Podpeč.  Prečkamo cesto, a ne nadaljujemo po kolovozu, marveč po vzporedni markirani pešpoti, ki nas pripelje do jame Ladrica. Na poti proti Ladrici kolesarimo mimo Volčarske jame, ves čas se srečujemo tudi s strelskimi jarki, s katerimi so v pričakovanju zavezniškega izkrcanja v Istri in Dalmaciji Nemci po kapitulaciji Italije utrjevali Kraški rob. Če si želite ogledati jamo Ladrica, je kolo najbolje pustiti pri kažipotu in se peš odpraviti do jame. Pot je kratka, v zgornjem strmejšem delu je zavarovana z jeklenicami.

Od kažipota po kolovozu nadaljujemo v smeri Praproč. Po približno petsto metrih pridemo do razcepa, kjer se držimo ostro desno in se spuščamo v dolino. Čez štiristo metrov se na razcepu držimo ostro levo. Po približno dveh kilometrih vožnje, pretežno skozi gozd, pridemo do gozdne ceste, ki se iz Podpeči vzpenja proti Slavniku in po njej poteka že omenjena 17. etapa STKP. Zavijemo levo in približno pol kilometra vozimo po trasi turnokolesarske poti.  Spotoma prečkamo istrsko železnico Kozina – Pula, ko pa pridemo do naslednjega razcepa, zapustimo STKP in nadaljujemo naravnost v smeri Kojnika.

Golič

Do mesta, kjer  se na levo odcepi markirana pot proti Kojniku, moramo premagati tri kilometre in pol zmernega, a precej duhamornega vzpona po gozdni cesti. Tik za tem, ko pridemo iz gozda, pred seboj uzremo travnata pobočja Goliča, za njimi Žbevnico, na levi strani pa vrh Slavnika. Izjemna in z optimizmom prežeta scena.  Do prvega vrha grebena, kjer  stojita križ in vpisna knjiga, nas čaka približno kilometer vožnje, delno po kolovozu, delno po pešpoti. Neznaten del poti poteka po hrvaški strani meje. Zadnji del vzpon na Golič je precej strm, tako da sestop s kolesa ne bo pretirano ponižujoč. Razgledi z vrha so še lepši od malo prej omenjenih, v pozno popoldanskem soncu še posebej mistično deluje vasica Jelovice, prvi zaselek na hrvaški strani Čičarije.

Preko cvetočih travnikov nadaljujemo z vožnjo proti najvišjemi vrhu Goliča (890m), ki mu po dobrem kilometru sledi še Nadglavinjak (888m). S slednjega se spuščamo proti nižje ležečemu kolovozu, kjer se držimo desno. Po petsto metrih zapustimo kolovoz in zavijemo na pešpot proti Lipniku. Čeprav je s poti, se povzpnemo do križa in vpisne knjige na vrhu ter se po vzporedni poti spustimo nazaj do pešpoti proti Zazidu. Zgornji del pešpoti je strm, kamnit in na delih izpostavljen. Te odseke je priporočeno »oddelati« kar peš, ob kolesu. Spodnji del je precej bolj tekoč in v trenutku se znajdemo v gozdu. Naslednje tri kilometre spusta do Istrske proge se prepustimo užitkom. Vožnja poteka po čudovito tekoči stezi, po širini trase je moč sklepati, da je tu nekoč vodil kolovoz.  Da zadeva ne bi bila kičasta, zadnjih nekaj sto metrov poteka ob spremljavi »rock'n rolla«. Pri železniških tirih pa »déjà vu«. V trenutku sem spoznal, da sem tu že prečil progo, in sicer pred skoraj desetimi leti, ko sem se z Žbevnice preko Brežca vračal proti Zazidu. Nekaj pa je le bilo drugače – odstranili so železniško postajo.

Pester povratek

Takoj na drugi strani proge ne nadaljujemo po cesti, ampak se spustimo po pešpoti desno. Kratka, a zabavna bližnjica, ki ji sledi spust po cesti do Zazida. Kolesarimo mimo hostla Xaxid, nasproti cerkve sv. Martina zavijemo desno na ozko makadamsko cesto, ki se že po nekaj sto metrih nadaljuje s travnatim kolovozom, le ta pa kaj kmalu »izzveni« v čudovito gozdno enoslednico. In tako vse do železniške proge Divača – Koper, tik pred zaselkom Zanigrad, kjer si ogledamo slikovito cerkev sv. Štefana. Tudi ta je znana po freskah iz 15. stoletja. Iz neposredne bližine cerkve se nam ponuja čudovit pogled v dolino na Hrastovlje. Od cerkve se po makadamski cesti spuščamo proti Hrastovljam. Po približno kilometru in pol, tik predno se cesta začne vzpenjati proti Dolu pri Hrastovljah, če smo dovolj pozorni na desni strani opazimo podhod pod progo Divača – Koper. Še zadnjič prečkamo progo in se po stezi spustimo do vinogradov. Med vinogradi se po kolovozu vrnemo v Hrastovlje.

Komentar

Izjemno lep in pester izlet, ki pa je resnici na ljubo primernejši za zimski del sezone. V nadpovprečno vroči majski soboti so nam zaloge vode čisto prekmalu pošle.