Žbevnica in Orljak

Ko sva z Jernejem pred kakim letom z avtomobilom odkrivala zaklade Čičarije, naju je pot iz Buzeta peljala mimo mejnega prehoda Rakitovec. Zdel se nama je tako posrečen, tako »sredi ničesar«, da sva si oba v isti sapi zaželela, da tu nekoč prečkava mejo. To je bil glavni razlog, da sem si za izhodišče opisane ture izbral slovensko stran meje. Primorsko avtocesto sem zapustil na izvozu Črni kal in na stari cesti zavil desno, proti Rižani. Takoj za vasjo Črni Kal sem zavil levo proti Buzetu. Čez dobrega pol kilometra je smerokaz za Loko, Bezovico, Podpeč, Zazid in Rakitovec, kjer zavijemo levo. Avto bi lahko pustili že kar v Predloki, saj se nadaljna pot izkaže za izjemno zanimivo. Ozka asfaltna cesta se bolj ali manj konstantno vzpenja in pelje skozi omenjene, na moč slikovite vasice. Ker pa je bil september že krepko v drugi polovici in nisem niti približno vedel kaj vse me čaka na drugi strani meje, sem sklenil turo začeti čim bliže meji. Zazid (390 m) se je kar sam ponujal za izhodišče. Avto sem pustil na označenem parkirišču, tik ob športnem igrišču.

Prvih nekaj kilometrov kolesarimo po ozki asfaltni cesti, sprva navkreber, kasneje pa bolj kot ne po ravnem. Na ostrem desnem ovinku se levo odcepi cesta za vas Rakitovec, desno pa se nadaljuje proti istoimenskemu mejnemu prehodu. Nekaj časa vozimo vzporedno z železniško progo, pri odcepu za Movraž pa cesta zavije levo in nas čez pretežno golo, s suho travo poraslo planjo pripelje do v uvodu omenjenega mejnega prehoda. Tu pa začne »dogajat«.

Policist je želel videti prepustnico, saj gre za vendarle za »malo obmejni« prehod. Prepustnice seveda nimam, zato mi je kar iz prve svetoval prečkanje meje bodisi na mednarodnih prehodih Sočerga ali Jelovica. Ko je že kazalo, da bo vse moje moledovanje v smislu nesumljivega in neškodljivega, pa podrtih planov in podobno naletelo na popolnoma gluha ušesa, mi je usmiljeno ponudil, da mi napiše dovolilnico za enkraten prehod meje, ob plačilu »celih« 83 centov! Kakšno olajšanje. »Velja le za gibanje v obmejnem pasu!«, me je še opozoril in pojasnil, da to pomeni najdlje do Buzeta. Povedal sem mu, da bom ves čas veliko bliže meji in prijazno sva se poslovila. Kakšen začetek!

Žbevnica

Takoj za mejnim prehodom zavijemo ostro levo. Desna cesta gre namreč v dolino proti Buzetu. Po lepi asfaltirani cesti se počasi se vzpenjamo proti Brestu. Peljemo mimo dveh desnih odcepov, prvi je za Slum, drugi pa za Kropinjak. Peljemo skozi slikovito vasico, čez dober kilometer pridemo do ostrega desnega ovinka, sredi katerega se na levo odcepi označen kolovoz proti Žbevnici. Sprva je kolovoz položen, a postaja vse bolj strm. Že čez kak kilometer pridemo do koče pod Žbevnico (851 m). Od koče naprej se kolovoz le še kratek čas vzpenja, po tem pa pelje kak kilometer bolj ali manj po ravnem. Končno prispemo do označene pešpoti za vrh Žbevnice. Kolovoz se sicer nadaljuje, mi pa zavijemo ostro desno v smeri markacij. Pešpot je le mestoma prevozna. Ko po kakih desetih minutah pririnemo kolo iz gozda na plano, že lahko ugledamo vrh. Pot proti vrhu sicer ni videti pretirano strma, vendar vožnjo otežuje gosta suha trava, s katero je pešpot dobesedno preraščena. Kolesa se enostavno pogreznejo vanjo tako, da je tudi tu kolo ne nekaterih mestih potrebno riniti. Na srečo je vrh blizu. Z vrha se ponujajo lepi razgledi proti Snežniku in bližnjemu Slavniku, pa proti vzhodu na Učko.

Spust poteka po kolovozu, ki pelje sprva proti severovzhodu, kasneje pa se obrne proti glavni cesti, na katero se priključimo kak kilometer naprej od točke, kjer smo jo zapustili. Ta spust je prečudovit, sproščujoč, le proti koncu postane podlaga gruščasta in zahteva nekaj koncentracije. Sledi kakih osem kilometrov vožnje po asfaltni cesti, ki nas najprej vodi mimo odcepa za mejni prehod Jelovica (Dane), pa skozi slikoviti vasici Trstenik in Rašpor, vse do Račje vasi, kjer cesto zapustimo.

Orljak

Sredi Račje vasi zavijemo na makadamsko cesto v smeri Veprinca. Sledi kake štiri kilometre in pol konstantnega, ne prehudega vzpona pod južnim pobočjem Orljaka. Ko pridmo pri Stražici za trenutek na plano, se nam odpre čudovit razgled navzdol, na strehe Lanišča. Malo za tem, pridemo do prve oznake, ki kaže levo za Orljak, vendar nadaljujemo še kak kilometer. Kmalu za to oznako pridemo do sedla, kjer se cesta prevesi v dolino, proti Podlomu, kjer cesto prečka kolovoz. Na desno in v dolino vodi proti Lanišču in spomeniku Podlomskim žrtvam, na levo pa pelje proti Orljaku. Sledi dober kilometer lepega, relativno strmega kolovoza, ki nas pripelje do jase. Na levo je oznaka za Orljak, naravnost naprej pa pelje kolovoz proti Munam. Zavijemo levo v smeri Orljaka in po slabem kilometru kolovoz zapustimo in nadaljujemo po markirani pešpoti proti vrhu. Nekaj časa kolo rinemo, a kaj kmalu se pešpot prevesi navzdol in sledi okrog petsto metrov blagega spusta, ko pridemo do kolovoza, kjer zavijemo desno in navzgor (ozačeno, Orljak 30 min). Kolovoz je izredno strm. Če sledimo markacijam, kolovoz kmalu zapustimo in nadaljujem po strmi, kamniti pešpoti. Tu kolo bolj ali manj nosimo. Kot se je kasneje izkazalo, bi pot lahko nadaljevali kar po kolovozu, saj se pešpot malo više zopet priključi nazaj nanj. Po relativno sveže posekanem grmovju sodeč, gre za povsem na novo izkrčen kolovoz, ki pa je gruščnat in strm ter navzgor bolj kot ne neprevozen. Gozd se proti vrhu razredči, kolovoz se izgubi v kamenju in grušču, na sam vrh je kolo treba pririniti. Na vrhu so pred kratkim postavili velik križ. Z vrha se proti severu lepo vidijo Vele in Male Mune, pa širok, na videz neprehoden gozd, ki ga bo treba prečiti.

Po isti poti se vračamo do križišča na že prej omenjeni jasi. Kolovoz navzdol deluje precej bolj prijazno kot pri vzponu in je razen nekaj desetih metrov na samem vrhu v popolnosti prevozen. Ko prispemo do jase krenemo po kolovozu levo (smer Šija). Vseskozi se držimo glavnega kolovoza, ki je precej lepo vzdrževan. Čez dobre tri kilometre pridemo do križišča, kjer zavijemo na slabši kolovoz ostro desno, proti Munam (označeno). Levi, glavni kolovoz gre proti Račji vasi. Sledi kakih pet kilometrov enkratnega spusta. Ker ni preveč strmo in ne zahteva veliko zaviranja, so hitrosti kar visoke. Še sploh glede na podlago, ki je večji del iz bolj ali manj lepo zaobljenih kamnov. Čisto prehitro pridemo na glavno asfaltno cesto, le malo naprej od vasi Male Mune, kjer zavijemo levo proti Vodicam. Spust iz Orljaka proti Munam je vsekakor vrhunec te ture.

Povratek v Zazid

Sledi dolgočasna vožnja po asfaltni cesti proti mejnemu prehodu Jelovica. Še bolj duhamorna se mi je zdela zato, ker sem bil že dodobra dehidriran. Vode mi je namreč zmanjkalo že na Orljaku. Prečil sem Vodice in peljal naprej proti Jelovici, kjer sem si v simpatični konobi Jelen privezal dušo. Poleg Lanišča je to verjetno edini kraj v Čičariji, kjer si lahko privoščiš pijačo in kaj za pod zob. Od Jelovice sledijo dobri trije kilometri do državne meje in še ravno toliko do prve vasi na slovenski strani, do Podgorja. Na začetku vasi, nasproti cerkve in pokopališča zavijemo na slab makadam proti Kojniku. Po slabem kilometru pridemo do razcepa. Kolovoz ostro levo gre proti Kojniku, levo gre naša smer proti Brežcu in Zazidu, naravnost vodi slab kolovoz mimo kurnikov, cesta desno pa gre nazaj proti Podgorju. Skratka, krenemo blago levo, oznak ni. Cesta postaja vedno slabša in čez slaba dva kilometra se znajdemo na novem razcepu, kjer se držimo desno, če nočemo proti Kojniku. Še dober kilometer in pridemo na jaso, kjer zapeljemo na kolovoz desno, proti Brežcu in Zazidu (označeno). Ko po dobrih petsto metrih pridemo do Brežca, se držimo kolovoza levo nad hišo. Čakata nas kaka dva kilometra kolovoza, ki je resnici na ljubo v bolj slabem stanju in pelje vseskozi nad železniško progo Divača – Pula. Kolovoz se končno spusti do proge, ravno na mestu kjer stoji železniška postaja Zazid. Oziroma, kjer stojijo ostanki te postaje. Prečkamo progo in se po strmem kolovozu spustimo v Zazid.

Komentar

Po redko kateri turi, če sploh po kateri, sem se počutil tako izpolnjenega. Težko natančno rečem zakaj. Vsekakor to ni pretirano naporna tura. Kot gorski kolesar se rad umaknem od prometa in gneče, vendar je opisana tura res skrajnost, kar se samote tiče. Tu človeka v družbi s samim seboj namreč prav nič ne zmoti. Svojevrsten pečat vtisne slikovita narava, pa otožne, od boga pozabljene vasice. Edina stvar, na katero bi opomnil je ta, da s seboj vzamete dovolj tekočine. Še sploh v poletnih mesecih.

Na kratko o Čičariji

Čičarija je kraška pokrajina v severovzhodnem delu Istre. Vleče se v jugovzhodni smeri od Kozine v Sloveniji do Reke na Hrvaškem. Dolga je okoli 45km, široka med 10 in 15km, povprečna nadmorska višina pa je med 700 in 800 metri.

Od preostale Istre se loči po višjih nadmorskih višinah in ostrejši klimi. Preko Čičarije se vlečeta dva vzporedna gorska grebena. Severni poteka od Slavnika (1028m) preko Razsušice(1083m) in Ribnika (1023m) do Jenčarije (881m), južni pa se razprostira od Žbevnice (1014m), preko Brajkovega vrha (1092m) in Orljaka (1106m), pa vse do najvišjega vrha Čičarije, Velikega Planika (1272m). Med obema grebenoma so vasi Žejane, Vele in Male Mune, Vodice, Dane in Jelovice. Vse ležijo precej visoko, na nadmorski vižini med 600 in 700m. Južni greben prehaja položno v planoto s povprečno višino 500 do 650 metrov, ta pa se strmo spusti proti niže ležečim mestom Buzet, Roč in Lupoglav. Najpomembnejša naselja na planoti so Brest, Trstenik, Slum, Praproče, Rašpor in Lanišče, ki je tudi sedež občine. V občino Lanišče spada 14 naselij z vsega skupaj 398 prebivalci. Brgudac je s 747 metri nadmorske višine najvišje naselje v Istri. Od Slavnika čez vrhove Čičarije do Učke je speljana Istrska planinska pot.

Čičarija je, kot rečeno, izredno slabo naseljena. Tu živi povprečno le 7 prebivalcev na kvadratni km. Starostna struktura kaže na zelo staro populacijo. Prebivalci pokrajine se imenujejo Čiči. Prve omembe Čičev v zgodovinskih dokumentih sežejo v konec 13. stoletja, zlasti pa v 16. in 17. Bili so begunci ali uskoki, ki so pred Turki pribežali iz zahodnih balkanskih, predvsem primorskih predelov. Največ so jih naselili v višjih krajih severovzhodne Istre. Njihov izvor še vedno ni docela pojasnjen. Med uskoki, ki so se naselili na hribovitem pasu med Slavnikom in Učko, je bilo namreč več skupin iz raznih krajev, saj njihovi potomci, ne govorijo istega jezika. Govorica druži štokavce, čakavce in celo aromunske Čiribirce, ki so se ohranili v hrvaških Žejanah, kjer je stari jezik še ohranjen.

Poletja so razmeroma hladna, zime pa ostre. Padavine so izdatne, ponekod tudi do 2000 mm letno, vendar zaradi kraške sestave tal voda hitro ponikne in se nato pojavlja v kraških izvirih. Kraška tla so za kmetijstvo preskromna. Prebivalci se ukvarjajo predvsem z ovčerejo in poljedelstvom za lastne potrebe. Čiči, so že od nekdaj iskali zaposlitev v večjih mestih od Trsta do Pule in Reke. Glavna vira preživetja na kamnitih tleh z malo zemlje v vrtačah, obdanih s komaj kaj vrednim gozdom in grmičevjem, sta bila les in drobnica. »Čičko oglje in drva, z leskovo mladiko v 'faše' povito dračje, cepanice, polena za škedenjske 'krušarce' je bilo blago, ki je na tržaškem in reškem tržišču našlo najbližjega in dobrega odjemalca. Manj premožni kajžarji so odhajali na sezonska dela v Loško goro, v snežniške in celo v slavonske gozdove,« piše dr. Fran Juriševič v prispevku Lik čičke žene v preteklosti. (Bistriški zapisi, Društvo za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica, 1980).