Slavnik

Hrvaški del Čičarije smo v preteklih letih dodobra obdelali, tako je bil torej za obisk domačega predstavnika res že skrajni čas. Na Slavnik, poleg Nanosa gotovo najbolj priljubljen primorski vrh, vodijo številne poti. Različica, ki jo Paternu opisuje v Strmih kolesnicah, se nam je s pičlimi 23 kilometri zdela nevredna vožnje na Primorsko, zato smo se odločili prevoziti traso petdeset kilometrskega maratona, ki ga vsako leto organizira Kolesarsko društvo Raketa iz Kopra. Kdo bo poznal najatraktivnejšo pot, če ne domačini.

Nasvete za parkiranje avtomobila bom tokrat preskočil. Sicer sem v Hrpeljah našel prostorno, brezplačno in predvsem čisto prazno parkirišče za gostiščem Žigante, a me je ob povratku za brisalci čakalo neprijetno obvestilo...

...navzgor...

Kakorkoli, najenostavneje se bo zapeljati po Reški cesti, to je glavni cesti proti mejnemu prehodu Starod, poiskati smerokaz za Slavnik in se po Slavniški cesti mimo obrtne cone odpraviti proti primorskemu Triglavu. Uradno startno mesto mtb maratona je sicer ob Vaškem domu, kar pa stvari prav bistveno ne spremeni. Ko prekolesarimo industrijsko cono je asfalta konec in začnemo z blagim vzponom proti Lovskemu domu na Glavici (610m). Zapustimo glavno cesto in zavijemo desno proti domu. Pred domom zavijemo levo, v dolino proti Prešnici. Po krajšem spustu cesta v Prešnico zavije ostro desno, mi pa nadaljujemo naravnost in navkreber po protipožarni preseki. Bolj kot strmina nam vzpon otežuje mestoma res nemogoča, gruščasta podlaga. Na bolj strmih delih je meteorna voda naredila svoje in ostale so le grobe skale. Tam pa, kjer so kolesnice bolj zvožene, nas trnaste veje robid "nežno" preženejo na sredino poti, kjer so kamni največji. Od odcepa za Prešnico do glavne ceste, ki vodi proti vrhu Slavnika, se na poltretjem kilometru dvignemo za 230m. Po mojem mnenju je ta del ture najzahtevnejši. Po glavni cesti nadaljujemo približno kilometer v smeri proti vrhu Slavnika. Ko že opazimo protipožarno opazovalnico na vrhu Grmade, se od ceste na levo odcepi precej slabo viden travnat kolovoz. Zavijemo na kolovoz, od katerega je zaradi neuporabe na posameznih delih ostala le še steza. Romantično zanko zaključimo na glavni cesti, nasproti protipožarne preseke kjer smo se malo prej mukoma vzpenjali.

Zavijemo na glavno cesto, tudi tokrat na desno, le da se sedaj spuščamo v smeri proti Lovskemu domu. Na dveh kilometrih in pol se spustimo za dobrih sto višincev. Na križišču pod Hrpeljsko goro (Mišjo Šogo) zavijemo ostro desno, po lepi gozdni cesti. Vozimo mimo odcepov dveh pešpoti, prvi je za Hrpeljsko goro,  drugi pa za Hrpelje, tik pred kočo Lovske družine Videž. Ko pridemo iz gozda do pašnikov Planine Jegno, se cesta konča. Krenemo po travnatem, mestoma kamnitem in precej strmem kolovozu na desno. Na razpotju, kjer se markirana pot nadaljuje po kolovozu levo, nadaljujemo naravnost proti glavni cesti. Do Tumove koče na Slavniku (1018m) nas čaka le še dobra dva kilometra in pol ne pretirano strmega vzpona po glavni cesti. Koča je odprta le ob sobotah, nedeljah in praznikih, zato med tednom ne odhajajte na turo brez zadostnih količin vode! Mimogrede, Tumova koča je tudi stičišče 17. in 18. etape STKP.

...navzdol...

Čeprav trasa maratona v zgornjem delu, do ceste proti Podgorju poteka po smeri vzpona, sem si drznil privoščiti spust kar po pešpoti. Ko pridete do ceste se držite levo in čez dvesto metrov pridete do razcepa STKP. Desni krak gozdne ceste (17. etapa) se spušča v smeri proti Podbrdu in naprej proti Hrastovljam (13,8km), levi krak (18. etapa) pa proti Markovščini (8,7km) ter naprej proti Sviščakom. Seveda zavijemo levo, proti Markovščini. Pretežno po gozdu, se v precej ostrem loku spustimo dobra dva kilometra in pol, do mesta kjer cesto preseka markirana pešpot. Lahko se spustimo po pešpoti, ali pa nadaljujemo še sto metrov po cesti do razcepa. Tu zavijemo desno na kolovoz proti dolini. Tako trasa maratona kot STKP potekata po slednji različici. Spust proti Skadanščini v zgornjem delu poteka po lepo tekočem kolovozu, niže proti vasi pa podlaga postane precej kamnita in gruščasta. Vseskozi sledimo modrim oznakam STKP. Ko v vasi pridemo do asfalta, se v prvem križišču držimo desno. Da se izognemo asfaltu, takoj za vasjo naredimo krajši makadamski obvoz. Vrnemo se na glavno cesto in čez približno sto metrov zavijemo desno na široko makadamsko cesto proti Markovščini (trasa STKP). Ko tik pred vasjo pridemo do razpotja, se trasi STKP in maratona razcepita. Transverzala gre naravnost, mi pa krenemo levo po makadamu, ki nas pripelje do odrešilnega bara Dimnice ob glavni cesti Kozina - Starod. Odrešilnega zato, ker so mi zaloge vode že zdavnaj pošle. Tumova koča je med tednom zaprta, na poti do Markovščine pa prav veliko možnosti za oskrbo s tekočino ni bilo.

...povratek...

S parkirišča nadaljujemo po kolovozu v smeri proti Povžanam. Na razcepu, čez približno petdeset metrov gremo naravnost. Malo naprej prečkamo asfaltno cesto Markovščina - Skadanščina in se čez sto metrov držimo levo. Tik preden se vrnemo nazaj do asfalta, zavijemo desno in se držimo čudovitega travnatega kolovoza. Na naslednjem razcepu nadaljujemo po desnem, slabšem kolovozu. Ta se zaradi očitno ne prav pogoste uporabe, kmalu spremeni v stezo. Ko se steza začne bolj strmo vzpenjati, nam jo poleg vzpona zagode še podlaga. Krš brez primere! No ja, če za mano ne bi bilo že skoraj 35 kilometrov poti, bi ga mogoče še zvozil, tako pa... Končno se prebijemo do izravnave in se spustimo do ozke asfaltne ceste, kjer zavijemo desno in navkreber. Pri koči lovske družine Slavnik Materija, čez približno tristo metrov je asfalta konec. Nadaljujemo po gozdni cesti do jase, kjer se cesta razcepi. Leva gre navzgor proti Slavniku, desna pa v dolino proti Povžanam. Po slednji se spustimo do vasi, pri prvi hiši pa vožnjo nadaljujemo po travnatem kolovozu na levo. Čez travnike kolesarimo vse do Materije, kjer po le nekaj metrih asfalta poiščemo drugi levi odcep in nadaljujemo po kolovozu. Na razcepu ki sledi, zavijemo ostro desno in po dobro zvoženi stezi peljemo do počivališča ob glavni cesti Kozina - Starod. Po kolovozu, bolj kot ne vzporednem z glavno cesto, nadaljujemo v smeri proti Hrpeljam. Sledi idilično prečenje travnikov in manjših gozdičkov po kombinaciji kolovozov in stez, vse dokler ne pridemo do točke, kjer se pod kotom skoraj 180^o ostro levo odcepi markiran kolovoz proti Slavniku in Mišji Šogi. Tu nas čaka še zadnji vzpon, precej strm a na srečo ne pretirano dolg. Ko skoraj že dosežemo cesto, po kateri smo se vzpenjali proti Lovskemu domu na Glavici, se na desno v dolino odcepi steza. Nagrada v obliki sproščujočega spusta proti Hrpeljam je več kot zaslužena.

Komentar

Pestra in predvsem zelo razgibana tura. Precej naporna in ni mi jasno, kako jo nekdo lahko prevozi v le nekaj več kot dveh urah. Povratek od Markovščine proti Hrpeljam je orientacijsko precej zahteven in brez gps sledi bi trasi maratona le s težavo sledil. Če se na turo odpravite med tednom, ne pozabite večjih količin vode.