Veli Badin

V trenutku, ko sem na sodelavčevem telefonu zagledal slikovite spodmole nad vasjo Sočerga, tik ob meji s Hrvaško, je bila odločitev sprejeta. Kraški rob je treba obiskati še enkrat, tokrat njegov skrajno južni del. Tako kot lani, sem tudi za izhodišče tokratnega izleta izbral Hrastovlje (165 mnv). Ker je bil delavnik, je bilo na parkirišču pod znamenito cerkvijo Sv. Trojice iz 15. stoletja prostora več kot dovolj.

Veliki Gradež

S parkirišča se spustimo do križišča pred gostilno Švab, kjer zavijemo levo proti Dolu pri Hrastovljah. Čez približno dvesto metrov zavijemo na ožjo asfaltno cesto in se povzpnemo do pokopališča. Mimo pokopališča se po kolovozu spustimo do protipožarne poseke, po kateri bomo nadaljevali v smeri Velikega Gradeža. Po lepo vzdrževani cesti se enakomerno vzpenjamo. Ko pridemo do druge od obeh serpentin, se nam odprejo lepi pogledi na del kraškega roba, po katerem smo kolesarili pred letom dni. Na nekaj več kot štiristo metrih nadmorske višine se držimo levo, v smeri Stražice. Od tu v daljavi lahko občudujemo vrh Slavnika. Na naslednjem križišču zapustimo cesto, ki se nadaljuje v smeri Zazida in zavijemo na izredno strm in nesprijet kolovoz proti Velikem Gradežu. Od tu bomo del poti vozili po trasi P4, oziroma »Poti čudovitih razgledov Istre«. Ko strmina popusti tudi kolovoz postane boljši in nadaljujemo do izravnave na vrhu Velikega Gradeža, s  507 metri nadmorske višine najvišje točke tokratnega izleta.

Movraška turnokolesarska pot

Sto metrov naprej prečkamo kolovoz, po katerem poteka Movraška turnokolesarska pot, prva dvonamenska planinska pot v Sloveniji. Na celotni dolžini izredno lepo urejena in označena z modro črto pod Knafeljčevo markacijo. Predhodno omenjena pot P4 tu zavije desno proti Gračišču. Od razpotja sledita dva kilometra spusta preko prostranega pašnika, vseskozi po grobem, kamnitem kolovozu. Med spustom lahko uživamo v pogledih na kraško polje imenovano »movraška vala«. Predno dosežemo asfaltno cesto proti Movražu, bo treba nekajkrat preplezati žično ogrado. Ko pridemo do ceste, se držimo levo. Cesto že po nekaj deset metrih zapustimo in nadaljujemo desno po travnatem kolovozu. Po nekaj sto metrih se čudovitemu kolovozu z leve strani priključi trasa Movraške turnokolesarske poti, ki ji bomo v nadaljevanju bolj kot ne zvesto sledili. Ko prikolesarimo ven iz gozda, na desni strani zviška občudujemo Movraž, potem pa pričnemo s precej strmim, poldrugi kilometer dolgim spustom proti Dvorom (Corte). Kolovoz proti Dvorom je kamnit, na delih »opremljen« z ozkimi betonskimi kolesnicami, ki pa so za kolesarje prej moteče kot koristne. Tik predno se spustimo do prvih hiš, lahko presekamo ovinek in uberemo krajšo bližnjico po (neprevozni) pešpoti, priporočeno pa je slediti oznakam za turnokolesarsko pot in se spustiti v vas. Takoj ko pridemo do asfalta, označena turnokolesarska pot ponovno zavije ostro levo in se vrne v gozd.

Ušesa Istre

Sledi krajši odsek po čudoviti stezi, po kateri se spustimo tik pod vznožje Velega Badina. Od tu se po pešpoti povzpnemo proti spodmolom, ogled katerih je bil osnovni cilj izleta. Med kratkotrajnim potiskanjem kolesa na levi pod seboj ugledamo glavno cesto Gračišče – Buzet, ta je mimogrede že na hrvaški strani meje. Spodmoli, domačini jih imenujejo »Ušesa Istre«,  so dolgi približno dva kilometra, visoki trideset metrov, v stene pa se zajedajo tudi do sedemnajst metrov globoko. Na stenah se bohotijo kapniki iz lehnjaka, ki spominjajo na jamske, a tu rastejo predvsem zaradi alg in lišajev. V previsih gnezdijo redke in zaščitene vrste ptic. Da jih ne bi ogrožali, si lahko od blizu ogledamo le prvo previsno steno, ostale pa je priporočljivo opazovati le bolj od daleč, na kar opominja tudi opozorilna tabla. Nadaljevanje poti, kot sem si ga zadal, se je izkazalo za povsem zgrešeno. Namesto, da bi se vrnil nazaj do trase Movraške turnokolesarske poti in po njej nadaljeval proti vrhu Velega Badina, sem pot nadaljeval po markirani pešpoti pod naravnim oknom in naprej proti severozahodu. Polovico poti do vrha Velega Badina, povedano drugače dobrega pol kilometra do točke, kjer se pešpoti pridruži trasa omenjene turnokolesarske poti, je kolo potrebno nositi. Mestoma se je treba povzpeti preko ostrih kamnitih odsekov, pri čemer mi kolo na ramenih ni bilo ravno v pomoč.

Sveti Kvirik

Ko se se na nadmorski višini okoli 280 metrov končno znajdemo na kolesarski stezi, si lahko vsaj za trenutek oddahnemo. Vsekakor pa še ni čas za evforijo, saj nas do cerkve svetega Kvirika (408 mnv) čaka poldrugi kilometer vožnje po precej strmi, mestoma kamniti stezi s povprečnim naklonom nekaj manj kot 10%. Z malo trme je prevozna v celoti. Med vzponom kolesarimo preko travnatega vrha Velega Badina, mimo RTV antene (359 mnv), malo nižje si pod potjo mimogrede  ogledamo naravni bunker. Zadnji del poti proti kapeli sv. Kvirika (Chiesa di San Quirico) poteka po kolovozu, po katerem se Movraška turnokolesarska pot nadaljuje v smeri proti Gračišču. Naslednje štiri kilometre vozimo po grebenu, vmes se povzpnemo na Malo Grižo (417 mnv) in končno, kak kilometer pred Gračiščem pripeljemo do asfaltne ceste. Prečkamo cesto in nekaj metrov nižje zapeljemo na  markirano stezo, ki nas dobrih sto metrov nižje pripelje do glavne ceste. Držimo se levo, a že po nekaj deset metrih na desni strani zavijemo na kolovoz, ki nas po dobrem kilometru vožnje pripelje do cerkve sv. Miklavža v Gračišču.

Kubed

Z vožnjo nadaljujemo naravnost po ozki asfaltni cesti, prevozimo vas in nadaljujemo po slabšem kolovozu. Vseskozi sledimo oznakam za turnokolesarsko pot, ki so vedno tam, kjer morajo biti. Na razcepu pri kamnitem napajalniku, tik pod kraško jamo Lisičji grad, se držimo zgornjega, desnega kolovoza. Približno na polovici poti med Gračiščem in Kubedom se poslovimo od movraške turnokolesarske poti. Ta zavije ostro desno proti Velikemu Gradežu, mi pa nadaljujemo s spustom proti Kubedu. Tik predno se spustimo v vas, na desni strani vrh skalne pečine opazimo obrambni stolp, ki so ga, leta 1833 dogradili in spremenili v zvonik župnijske cerkve sv. Florjana. Pod glavno cesto se zapeljemo skozi enega od štirih obokov kamnitega mosta, izdelanega davnega leta 1857. Na prvem križišču glavna cesta zavije desno proti cerkvi sv. Florajana, mi pa nadaljujemo naravnost v smeri izletniške kmetije Jakomin. Približno dvesto metrov od omenjenega križišča se znajdemo na trasi 17. etape STKP, ki iz Marezig vodi proti Tumovi koči na Slavniku. Od tu do Hrastovelj nas čakajo štirje kilometri bolj ali manj lagodne vožnje po solidnem gozdnem kolovozu. Po trasi STKP se pripeljemo praktično do avta.

Komentar

Lagoden in izjemno slikovit izlet po južnem delu Kraškega roba. Z lepotno napako, seveda. Naslednjič se bomo napornemu prenašanju kolesa nad spodmoli z veseljem izognili. Kot večina ostalih tur na tem delu Slovenije je tudi ta primernejša za hladnejši del leta.