Travnik in Komen

Prvi del poti do vrha Velikega Travnika je enak kot pri različici  Travnik in Smrekovec, zato je opis identičen. Skratka, avtocesto Ljubljana - Maribor zapustimo na izvozu Šentrupert, nato pa z vožnjo nadaljujemo proti Mozirju, Ljubnemu ob Savinji ter Logarski dolini. V samem Ljubnem so parkirišča bolj znanstvena fantastika, zato se po glavni cesti peljemo kak kilometer naprej proti Lučam. Na levi strani ceste je prostorno parkirišče pred gostilno in kegljiščem Jakop.

Vzpon na Veliki Travnik

Pot nas vodi nekaj časa navzgor ob Savinji, nato pa zavijemo desno proti Primožu (1). Vzpon se začne takoj in ne popušča. Ko je asfalta konec, se cesta malo zravna. Primož ni strnjeno naselje, pač pa le razmetane domačije nekaj kilometrov vzdolž ceste. Cesta vodi čez travnike in pašnike ter kmalu pripelje v gozd. Pot nadaljujemo mimo odcepa za kmetijo Kumprej (2). Kaka dva do tri kilometre od odcepa cesta zavije ostro na levo (3). Cesta naravnost gre verjetno proti partizanski bolnišnici Mrzle vode, kjer se tudi konča. Mi zavijemo levo, v smeri Travnika in Komna (označeno). Cesta vseskozi vodi po gozdu. Ko pridemo do Kolarice in smerokaza levo za Travnik (4) peljemo naravnost naprej. Čez dober kilometer pridemo do parkirišča in naslednje oznake za Travnik (5). Tu cesto zapustimo in peljemo po strmem kolovozu v smeri kažipota. Kolovoz bi bil v suhem vremenu lepo prevozen, v vlažnem pa zdrsava. Kolovoz čez približno petsto metrov zapustimo in zavijemo levo, na bolj kot ne neprevozno pešpot. Kakih 10-15 minut je potrebno kolo nesti. Ko prispemo na jaso, ugledamo Kočo na Travniku (6), do koder se v suhem vremenu precej enostavno pripeljemo po travniški poti, v mokrem pa je tu precej zamočvirjeno zaradi nepropustne podlage. Od koče nadaljujemo po zložni a lepo prevozni poti, ki se vzpenja po razglednem travnatem pobočju planine Široka trata. Ko se vzpon konča, moramo še preko močvirnatega gozdička, kjer se po deževju zna vdirati tako zelo, da ni prevozno. Kaj kmalu pridemo na travnato pobočje, kjer je vrh in leseni “Joškov” razgledni stolp. V jasnem vremenu se od tu ponujajo čudoviti razgledi, proti severu na Raduho, in na vse strani po okoliških hribih in dolinah.

Nadaljevanje na Komen

Od stolpa do koče (6) se vračamo po isti poti, nadaljujemo mimo koče po travniškem kolovozu. Pod kočo so luže za napajanje živali, tu se držimo levo, potrebno je odpreti leso. Lepo prevozen kolovoz nas pripelje do ceste na mestu (4), ki smo ga gor grede prevozili (prvi kažipot za Travnik). Zavijemo levo, po enkrat že prevoženi poti, mimo mesta, kjer smo se predhodno odcepili za Travnik (5). Čez približno kilometer pridemo do parkirišča za vzpon na Komen (7), kjer se na levo odcepi gozdna cesta. Čez slab kilometer vzpona se cesta konča (8). S tega mesta so na karti vrisane tri pešpoti oz. kolovozi. Skrajni levi več kot očitno ni pravi, saj gre navzdol in se čez slab kilometer nadaljuje s cesto, ki gre proti severovzhodu in je lepo vidna. Na vsak način gre precej stran od vrha Komna. Po njej lahko pridemo do Črne na Koroški ali do Belih vod. Desna je po karti sodeč le “slepa ulica”, ki se konča nekje sredi gozda. Kasneje se je izkazalo, da bi bila to verjetno najboljša izbira. Srednja pot je izgledala najslabše, ampak pripeljati bi morala do vrha, zato sva se odločila zanjo. Sprva je bil to zelo strm kolovoz, mehak zaradi vleke debel iz gozda in je bilo treba kolo dobršen del riniti. Kmalu se je kolovoz prelevil v pešpot, ta pa v brezpotje. Končno sva prišla do prepadnega roba, s katerega sva zagledala skalnat vrh Komna. Bil je tako rekoč “na dosegu roke”, težava je bila le ta, da ga je od najine razgledne točke ločil  prepad. Edino možno nadaljevanje je bilo sprva ob robu, potem pa navkreber. Po občutku pač. Tu se je kalvarija šele začela. Vse povsod je bilo polno polomljenih vej, podrasti in ogromnih mravljišč. Največje težave so predstavljale prepletene veje posušenih smrek, ki so naju dodobra opraskale. Le počasi sva se prebijala više. Ko sva z malo sreče prišla do nečesa podobnega pešpoti, sva dobila prepotrebni odmerek optimizma. Po pešpoti sva kot po čudežu prišla do čistine, na kateri stoji mala lesena kočica (9). Od te pa do vrha Komna je bil le še dober streljaj. Od konca ceste pa do tu sva kolesi izmenično nosila in porivala. Od kočice do tik pod vrhom se je možno peljati, zadnjih nekaj metrov pa je treba kolo spet zavihteti na rame. A tokrat z obilico veselja. Občutki, ko stojiš na prepadni skali, ki predstavlja vrh Komna so namreč božanski.

S Komna proti Smrekovcu

Tik pod vrhom se ozka pešpot nadaljuje po grebenu v smeri proti Smrekovcu, in sicer približno štiri do pet kilometrov. Malo navzgor, malo navzdol, malo po gozdu in malo po golih grebenih. Na trenutke gre po koreninah, na trenutke spominja na kolovoz, največji del pa gre za izredno ozko, vdrto stezico, obraščeno z borovničevjem. Pot je vodila mimo Krnesa, proti koncu bi lahko pot nadaljevala na vrh Smrekovca, a sva se, že malo izčrpana spustila navzdol, proti domu. Ta zadnji spust je precej strm, s precej zoprno podlago. Oznake na delu od Komna do Smrekovca so spodobne, in se praktično nimaš kje izgubiti. V Ljubno se vračamo po isti poti kot pri omenjeni različici Travnik in Smrekovec, mimo odcepov za Stare Stane in Golte (10), mimo križišča kjer zaviješ proti kmetiji Kugovnik in Mačkinem kotu (11), pa do glavne asfaltne ceste za Ljubno (12).

Komentar

Čudovita celodnevna tura z ne pretirano napornim vzponom. Zaznamovalo jo je prečenje slikovitega grebena med Komnom in Smrekovcem. Nošeneje kolesa in plazenje med polomljenimi vejami na poti proti vrhu Komna je bilo hitro pozabljeno.