Travna Gora

Na Trgu 25. maja v središču Sodražice, nasproti bara Majolka je parkirišče, ki ob koncih tedna pretežno sameva. Po obvezni jutranji kavi smo jo mahnili proti Loškem Potoku.

»Ogrevanje«

Za obratom Fragmata se od glavne ceste na levo odcepi kolovoz, ki z metra v meter postaja vse bolj strm. Na slabem kilometru vožnje, po od dežja povsem razriti podlagi smo se dvignili za 150 višincev in z olajšanjem zavili desno na gozdno cesto. Po neizprosnem ogrevanju so bili naslednji trije kilometri vzpona po lepi gozdni cesti bistveno prizanesljivejši. V hipu smo se znašli na glavni cesti proti Loškem Potoku. Prevozili smo označen cestni odcep za Travno goro in po štirih kilometrih vožnje po neprometni asfaltni cesti pripeljali do odcepa za Planinsko kočo Kamni grič. Na smerokazu nalepljena modro-bela gonilka nas opozori, da bomo od tu naprej dobršen del poti kolesarili po trasi 20. etape STKP, ki povezuje Loški Potok s kočo pri Jelenovem studencu nad Kočevjem. Po čudovitem kolovozu se natanko kilometer vzpenjamo (12%) do odcepa za Planinsko kočo na Kamnem griču (1016 mnv). Glede na to, da je bila sončna, zgodnje poletna sobota, koča pa zaprta, je verjetnost, da bi si kolesar tu dopolnil zaloge vode in hrane pičla. Kljub temu se je do koče vredno povzpeti. Nahaja se na razgledni vzpetini jugozahodno od Sodražice, s travnatega vrha za kočo pa je kar nekaj razgledov na okoliško hribovje.

Dom na Travni Gori

Spustimo se do odcepa in po idilični trasi STKP nadaljujemo z vožnjo. Po približno kilometru kolesarjenja pridemo do razcepa. Držimo se levo in smo previdni, saj so tu oznake pomankljive. Trasa STKP se namreč že po dobrih sto metrih odcepi na desno in zapusti markirano pot, ki vodi nazaj proti Kamnem griču. Dobra dva kilometra nadaljujemo po čudovitem, izjemno razgibanem kolovozu, ki nas pripelje do makadamske ceste. Držimo se levo in že po nekaj metrih zapustimo cesto ter do Doma na Travni Gori (906 mnv) nadaljujemo po vzporednem kolovozu. Dom je impresiven, taka je tudi ponudba. Strinjali smo se, da smo tako okusno in lepo pestreženo jabolčno pito nazadnje jedli v Riffugio Marinelli pod Monte Cogliansom. Le da smo za tisto plačali vsaj trikrat več. Da ne pozabim, pred domom je polnilnica za električna kolesa. In avtomobile.

Jelenov žleb

Od doma nadaljujemo po makadamski cesti in po približno šestih kilometrih precej lagodne vožnje pridemo do Jelenovega žleba, gozdne jase z nekaj počitniškimi hišami. Tu zapustimo traso STKP in zavijemo levo v smeri brezna, kjer je obeležje v čast partizanski bitki. Na poti do spomenika kolesarimo pod plezališčem Mala Bela stena, ki pa ga s ceste žal ni moč videti. Le malo naprej od plezališča so 26. marca 1943 partizanske enote Cankarjeve in Gubčeve brigade porazile Italijanski bataljon Macerata. Od leta 1958 do 2006 je tu stal dva metra visok bronast spomenik Stojana Batiča, ki so ga neznanci odstranili. Obstoječi spomenik je bil postavljen dve leti kasneje.

Turn

Po približno kilometru vožnje od spomenika, se na razcepu držimo desno. Po dobrih tristo metrih na levi opazimo izredno strm kamnit kolovz. Cesta se tu nadaljuje v smeri Velike Bele stene, mi pa smo se nameravali povzpeti na Turn, zato ni kazalo drugače, kot da »ugriznemo v kolena« in se spopademo s kolovozom. Del poti tudi ob kolesu, da ne bo pomote. Po poldrugi kilometer dolgem vzponu, na višini 1150 metrov pridemo do izravnave. Od tu naprej vodi gozdna cesta čez sedlo med Turnom in Rezinskim vrhom, mi pa nadaljujemo po desnem kolovozu navkreber. Po približno petsto metrih nas sprejemljivo strm kolovoz pripelje do točke, od koder na vrh Turna (1254 mnv) vodi strma markirana pešpot. Čeprav je bila prisotna neizmerna želja, da bi zavoljo fotografiranja na vrh spravili vsaj najlažje kolo, je bila pot do vrha enostavno prezahtevna. Ker s kolesi naprej ni šlo, smo se na najvišji vrh Velike gore, kjer se nahajata vpisna knjiga in žig, povzpeli peš. Vrnemo se do koles in nadaljujemo po slabo uvoženem kolovozu. Že po dobrih sto metrih se na desno odcepi označena pešpot. Ker je precej zaraščena, pozornost ne bo odveč. Po slabi stezi se spustimo do ceste, tik pod Rezinskim vrhom. Prečkamo cesto in nadaljujemo po vlaki, ki Rezinski vrh obvozi po levi strani. Prvotni načrt je bil sicer prečenje Rezinskega vrha, pa smo imeli že s Turnom preveč dela...

Okameneli svatje

Tudi kilometer dolg spust po omenjeni vlaki ni bil mačji kašelj. Pa ne toliko zaradi strmine, kot zaradi nemogoče podlage in ostankov od spravila lesa. Odnesli smo jo le s skrivljenim menjalnikom, kar konec koncev sploh ni tako slabo. Ko se končno spustimo do gozdne ceste, jo prečkamo in nadaljujemo po spodobnem kolovozu. Že po sto metrih se držimo levo in se povzpnemo tik pod neizraziti vrh Bele stene (1122 mnv). Če se malo sprehodimo, na levi strani pridemo do razgledne točke nad vasjo Zadolje. Z vrha Bele stene, se prepadno spuščajo do šestdeset metrov visoke skale, imenovane "Okameneli svatje". Pripoved pravi, da so čez goro šli svati z nevesto. Ker ji je postalo vroče, je preklela sonce, svati pa so okamneli.

Izvir Ribnice

Vrnemo se na kolovoz, po katerem v zelo strmem spustu nadaljujemo do obračališča gozdne ceste. Od tu do vasi Zadolje nas čaka osem kilometrov spusta, po kot v mestnem parku zglajeni gozdni cesti. Razen dveh ostrih zavojev, spust v vas Zadolje poteka v bolj kot ne ravni črti. V Zadolju se držimo glavne ceste, ki vodi proti Ribnici. Le malo za zadnjimi hišami se na levo odcepi gozdna cesta, ki nas pripelje do izvira Ribnice. Po nekaj sto metrih spusta že lahko začnemo občudovati nevsakdanji izvir reke, ki se po vlažni travnati ravnini vije v širokih vijugah. Med raziskovanjem se lahko preizkusimo v vožnji čez lesene brvi, občudujemo bujno rastje in ostanke mlinsko-žagarskega obrata. Nekaj sto metrov nadaljujemo vzporedno z reko, potem pa ta zavije desno, mi pa z vožnjo nadaljujemo naravnost in čez poldrugi kilometer pripeljemo do asfaltne ceste, kjer se držimo levo proti Danam. Prevozimo vas in po slikovitem travniškem kolovozu nadaljujemo proti vasi Kot pri Ribnici. Po dobrega pol kilometra zmerno strmega kolovoza pridemo na prevoj nad kamnolomom. Po sprva precej načetem, strmem kolovozu se spustimo proti vasi Kot.

Izver

Po prvotnem planu smo v Kotu nameravali poiskati levi odcep, ki bi nas pripeljal do frančiškanskega samostana v Novi Štifti, pa smo ga v valu navdušenja prevozili. Predno smo prišli do spoznanja, smo bili tristo metrov nižje. V izogib strmemu povratku smo s pomočjo domačinov našli precej zanimivo bližnjico in se spustili levo proti Malim Vinicam, od tu pa nadaljevali proti Lipovšici. Od tu so nas čakali le še trije kilometri ravninske vožnje. Do omenjenega samostana bi se sicer lahko povzpeli tudi z Lipovšice, pa smo sklenili obisk prihraniti za naslednjič. Tik predno smo se vrnili v Sodražico, smo na levi občudovali strmino smučišča Izver, začetek katerega sega v leto 1969 in obratuje še dandanes.  

Komentar

Nepričakovano pester izlet, ki dokazuje, da se za popoln kolesarski užitek ni potrebno vedno odpraviti v katero od preverjenih destinacij.