Štiri jezera

Dan poprej, ko smo prevozili znameniti Durmitorski prsten, asfaltne ceste praktično nismo zapustili. Tokrat smo sklenili pogledati, kako so videti malce bolj skriti kotički največjega gorskega masiva Črne gore. Od uradno osemnajstih gorskih jezer, kolikor jih premore Durmitor, smo se s šestimi srečali na omenjenem panoramskem izletu. Vražje in Ribno jezero, sredi idilične travnate planote Jezerska Površ smo si ogledali ločeno, v pričujočem opisu pa na seznam dodajamo še štiri visokogorska jezera, vključno z najvišje ležečim Jablan jezerom (1788 mnv). Verjetno najlepši, z najvišjimi vrhovi Durmitorja obkrožerni Škrčki jezeri, sta kolesarjem (na razumen način) žal nedostopni.

Ćurevac

Pri Hotelu Žabljak v središču mesta zavijemo na ulico Narodnih Herojev, po kateri mimo Ski Hotela nadaljujemo do športne dvorane, kjer zavijemo na levi odcep proti vasi Podgora. Če odcep zgrešimo in čez tristo metrov pridemo do glavne ceste Nikšić – Plevlja, se pač vrnemo do športne dvorane. Na razcepu čez slab kilometer se držimo levo, prav tako se na naslednjem razcepu čez tri kilometre držimo ene od obeh levih cest. Ko nepoln kilometer od razcepa pripeljemo iz gozda, se pred nami odpre idilična gorska dolina, z redko posejanimi domačijami in pastirskimi kočami. V primerjavi z gosto pozidano okolico Žabljaka je Podgora pravi mali biser. V Podgori se začnemo konkretneje vzpenjati, tik za pokopališčem se držimo levo. Kilometer od pokopališča se boljša cesta nadaljuje desno proti Majčini glavi (1517 mnv), mi pa pot nadaljujemo naravnost po solidnem kolovozu. Kolovoz vodi skozi gozd, med potjo prečka nekaj manjših, mestoma  zamočvirjenih jas, končno nas po dveh kilometrih vožnje pripelje do obsežnega travnika. Prečkamo travnik in tik preden pridemo do ceste, ki se z Nadgore spušča proti slikoviti vasi Tepca v kanjonu Tare, zavijemo ostro desno. Dobrega pol kilometra naprej, na obronkih travnika poiščemo markirano stezo proti vrhu Ćurevac (1625 mnv). Do vrha nas čaka dobrih sedemsto metrov in skoraj sto višincev. Od tega je prevozno bore malo. Steza je kljub temu, da je Ćurevac  ena izmed najbolj obiskanih znamenitosti Durmitorja, mestoma izredno ozka in preraščena z grmi brina, kar potiskanje kolesa dodatno otežuje. Proti vrhu je kolo potrebno na nekaj mestih tudi prenesti. A je na vrhu trud vsekakor poplačan, saj Ćurevac velja za enega najbolj cenjenih durmitorskih razgledišč na kanjon reke Tare. Njegove stene se strmo spuščajo več kot tisoč sto metrov globoko proti strugi reke. Če se ozremo v nasprotni smeri, visoko nad vasjo Tepca kraljuje Veliki Štuoc (2104 mnv), ki smo ga osvojili prejšnji dan.

Jablan jezero

Po isti poti se vrnemo do vznožja gore, prečkamo travnik in pridemo do ceste, kjer se držimo levo. Na desno se cesta spušča v kanjon Tare proti vasi Tepca. Pol kilometra naprej, se na razpotju držimo desno v smeri zaselka Nadgora. Asfalta je kmalu konec in z vožnjo nadaljujemo po idiličnem kolovozu. Ko prevozimo zaselek Nadgora ponovno pridemo do ozke asfaltne ceste. Po poldrugem kilometru asfalta pridemo do ceste Durmitorski prsten, kjer zavijemo desno proti Bosači. Sledijo trije kilometri vzpona proti zgornji postaji smučišča Štuoc. Dober kilometer od razpotja, tik za odcepom proti vasici Bosača, se peljemo pod dvosedežnico, ki se od restavracije Momčilov Grad pod vrhom Mali Štuoc (1953 mnv) spušča proti Bosači. Še prej pa cesto preseka edina urejena DH proga na Durmitorju, imenovana Štuoc DH. Počasi se vzpenjamo, in ko se na območju imenovanem Dikiča strana drugič peljemo pod sedežnico, se nam za trenutek odpre pogled na Crno jezero, predvsem pa na verigo najvišjih vrhov Durmitorja. Skrajni vzhodni je Savin kuk (2313 mnv), sledita mu Vrh Šljemena (2455 mnv) in Veliki Međed (2287 mnv), pa cela vrsta dvotisočakov ter skrajno zahodno najvišji vrh Durmitorja Bobotov kuk (2523 mnv) ter Bezimeni vrh (2487 mnv). V nadaljevanju z leve strani pozornost pritegne Crvena Greda (2175 mnv), z impozantno skoraj navpično prirezano steno. In pod to steno se nahaja naš naslednji cilj. Dvesto metrov pred odcepom proti restavraciji Momčilov Grad, se na levo ocepi steza proti vrhu  Crvena Greda. Ime je vrh dobil zato, ker njegove stene, obsijane z jutranjim soncem dobijo rdečkast pridih. Dober kilometer pravljično lepega kolovoza po obronkih planote Dolovi nas pripelje do pastirskih stanov, od koder nadaljujemo po dobro shojeni stezi proti višje ležeči planoti Jablan bara (1840 mnv), kjer dosežemo najvišjo točko izleta. Mestoma bo potrebno sestopiti s kolesa. Sredi planote naletimo na označeno pešpot, ki se z Bosače vzpenja proti Crveni gredi. Krenemo po stezi na desno. Že čez približno dvesto metrov, se od steze na levo odcepi pešpot, po kateri se spustimo do amfiteatra pod navpičnimi stenami Crvene Grede na jugovzhodu in Male Grede na severozahodu. Sredi amfiteatra na višini 1788 metrov leži Jablan jezero, imenovano tudi Malo jezero.

Zminje jezero

Nadaljujemo ob jezeru in se po shojeni stezi povzpnemo nazaj proti planoti Jablan bara. Pot ni dolga, je pa precej naporna saj je kolo potrebno pretežno potiskati. Ko pridemo do markirane steze, se držimo desno. Sledi dvokilometrski spust. Krajši, začetni del poteka po kolovozu, ki mu sledi lepa in precej položna steza pod vrhom Ražana glava (1862 mnv). Od tu se za trenutek odpre čudovit pogled na Crno jezero. Ko pridemo do gozda, nas čaka »grša« polovica spusta, saj je steza na tem delu precej strma, kamnita  in gruščasta. Z vidnim olajšanjem smo pripeljali do jugozahodnega dela planote, po kateri so razmetane hiše vasi Bosača. Slednja velja za najvišje stalno naseljeno vas na Balkanu in je od Žabljaka oddaljena vsega skupaj štiri kilometre. Pozimi ima komaj kaj več kot ducat prebivalcev, ki se ukvarjajo pretežno z živinorejo. Ko pridemo do asfalta, se držimo desno in že po nekaj sto metrih zagledamo smerokaz, ki nas usmeri še enkrat desno, na makadamsko cesto v smeri Zminjega jezera. Po poldrugem kilometru sproščujoče vožnje pridemo do jezera, skritega v objemu gostega iglastega gozda, katerega površina je deloma porasla z raznovrstno vodno floro. Ob lepem vremenu, se na gladini jezera zrcali vzhodna stena Crvene Grede. Jezero obkrožimo po vzhodni strani in po markirani stezi nadaljujemo v smeri proti Crnem jezeru.

Crno Jezero

In tu se začne najbolj klavrn del poti. Do Jakšića mlina ob Mlinskem potoku sta nas čakala dva kilometra in pol odisejade po temačnih, sicer dobro označenih gozdnih poteh, kjer nas je vsakih nekaj metrov »razveselilo« čez stezo ležeče podrto drevo. Na koncu se nam sploh ni več ljubilo splezati nazaj na kolo. Po Zakonu o varstvu narave (Uradni list Črne gore, št. 51/08), ki ureja ohranjanje biotske raznovrstnosti, je iglasti gozd v okolici Mlinskega potoka dobil status pragozda. Ko bi to vedeli prej, bi proti Crnem jezeru gotovo izbrali alternativno pot. Čez Vučjo baro in Pištaline končno prispemo do Mlinskega potoka, ki je glavni vir vode zaCrno jezero. Držimo se desno in se ob potoku spustimo do Jakšića mlina, kjer je brv preko katere prečkamo potok. Še malo vožnje po kolovozu in znajdemo se na obali Crnega jezera. Natančneje Velikega jezera. Crno jezero je namreč sestavljeno z dveh jezer, Velikega in Malega, ki se združita v ožini, imenovani Osredak.  Jezero leži na nadmorski višini 1418 metrov. Malo jezero je globoko 49 metrov, Veliko pa le 24 metrov. Temperatura vode poleti preseže 22 stopinj, zato je v vročih poletnih mesecih pravi raj za kopalce. Crno jezero je zaščitni znak Narodnega parka Durmitor. Ledeniško jezero smaragdno zelene barve je z vseh strani obdano z gostim iglastim gozdom, z južne in jugozahodne strani pa se nad njim dvigujeta mogočna vrhova Međed (2287 mnv ) in Savin kuk (2313 mnv). Pogorje Međeda je sestavljeno z vrhov Veliki Međed, Sjeverni vrh, Žuta Greda in Mali Međed. Vzpon na vse vrhove je moč povezati v takozvano grebensko turo, z izhodiščem pri Crnem jezeru. Tura velja za najnevarnejšo in najbolj izpostavljeno planinsko turo na Durmitorju.  

Ker je okoli jezera speljana pešpot, smo se najprej namenili obkrožiti jezero in šele potem nadaljevati proti zadnjemu od štirih jezer, Barnemu jezeru. Da gre za skoraj tri kilometre dolgo pešpot smo vedeli, si pa niti v sanjah nismo predstavljali, da bo tako naporna. Na južnem delu Malega jezera se nahajajo slapovi Čeline, sistem občasnih izvirov vode izpod severnih pobočij Međeda, ki zlasti v spomladanskem času predstavljajo pomemben vir vode za Crno jezero. Malo naprej od Čelin moramo premagati precej visoke stopnice. Tu ni druge, kot da si kolo zavihtimo na rame. Tudi v nadaljevanju je pot zahtevna in prevozna le mestoma. Na srečo je bil med našim obiskom dan precej oblačen in na stezi ni bilo veliko obiskovalcev. Da zna biti tu precej obljudeno, smo se prepričali naslednji dan, ko smo na Crno jezero prišli zgolj na pivo. Med obema jezeroma steza vodi pod Titovo pećino, skrivališčem kjer se je maja 1943 mudil Josip Broz Tito in koval načrte za legendarni prehod reke Sutjeske. Ko smo prišli do brvi čez enega številnih pritokov Crnega jezera, do okrepčila v luksuznem »Nacionalni restoran Crno jezero« ni bilo več daleč.

Barno jezero

Od restavracije nadaljujemo do info točke, od tu pa po gozdnem kolovozu še dobrih dvesto metrov. Pri spomeniku borcem NOB zavijemo desno, na markirano stezo proti naselju Ivan do. Po pol kilometra blagega vzpona pridemo do čudovite gorske doline, precej gosto posejane s počitniškimi hišicami. Nad dolino se dviguje mogočni Savin Kuk (2313 mnv). Sredi naselja pridemo do makadamske ceste, držimo se levo v smeri Barnega jezera. Čez približno tristo metrov nadaljujemo po kolovozu naravnost, še dvesto metrov naprej pa se po markirani stezi povzpnemo zgolj nekaj metrov in znajdemo se  na zamočvirjenem travniku, sredi katerega leži precej zaraščeno in ne več kot meter globoko Barno jezero. Trava okoli jezera je precej varljiva. Ko smo se želeli jezeru približati, smo imeli kaj hitro polne čevlje vode. Jezero obvozimo po zahodni strani in če se le da, ne zapuščamo markirane steze. Tudi na tem odseku čez stezo leži precej podrtih debel, ki onemogočajo lagodno vožnjo do skrajnih zahodnih domačij vasi Pitomine, kjer pridemo do kolovoza in malo naprej do makadamske ceste. Držimo se levo in čez štiristo metrov skrenemo na kamnit kolovoz, po katerem se spustimo do avtokampa Mlinski potok. Ko prevozimo kamp, nadaljujemo po ozki asfaltni cesti. Čez približno sedemsto metrov je asfalta konec in prične se čudovit kolovoz, ki nas pod vlečnico zapuščenega smučišča Pitomine in športnih igrišč pripelje do Žabljaka.

Komentar

Od glavnih prometnic odmaknjen kolesarski izlet, poln zanimivosti in lepih razgledov. Malce depresivno je bilo le prečenje pragozda ob Mlinskem potoku.