Durmitor

»Žabljak. Mesto, ki se nahaja na severozahodu Črne gore, v osrčju Narodnega parka Durmitor. Leži na nadmorski višini 1456 metrov, in je najvišje urbano naselje na Balkanu. Razprostira se na planoti Jezerska površ ob vznožju gorskega masiva Durmitor, obdan je s triindvajsetimi gorskimi vrhovi, višjimi od 2200 metrov, z osemnajstimi čudovitimi gorskimi jezeri in impresivnim kanjonom reke Tare, najglobljim kanjonom v Evropi. V Žabljaku in okolici danes živi približno 4500 prebivalcev«. S temi besedami je Žabljak predstavil v Mariboru rojeni Vlado Vujisić v svoji monografiji Durmitor, izdani v Beogradu leta 2021.

Durmitorski prsten

Iskanje alternativnega izhodišča za kolesarski izlet po slovitem »Durmitorskem prstenu« bi bila torej popolna izguba časa. Morda se sprašujete, zakaj smo se odločili prevoziti Durmitorski prsten, kljub temu da v celoti poteka po asfaltiranih cestah? Enostavno zato, ker smo v enem samem izletu obkrožili celoten masiv Durmitorja, spoznali njegove lepote z vseh strani, kolesarili pod najvišjimi planinskimi vrhovi, mimo številnih jezer, nad kanjoni Tare, Pive in Sušice ter preko nebroj slikovitih gorskih dolin. V enem samem dnevu smo bili priča dolgi vrsti dih jemajočih prizorov, zato se bomo opisov lastnih občutij ob tem vzdržali. Na nekaj deset kilometrih smo se srečali z Alpami, Skalnatim gorovjem, kanjonom Kolorada in kuliso neskončnih mongolskih prostranstev. Na poti smo se na smerokazih pogosto srečali z besedo »katun«, gre za začasna poletna prebivališča pastirjev na planinah, po naše bi rekli planšarija.  Glede na dejstvo, da je vožnja po panoramski cesti okoli narodnega parka ena glavnih tukajšnjih atrakcij, bi v Žabljaku človek upravičeno pričakoval kakšno oznako več. Še sreča da jih ni! Cesta je, kot se je izkazalo, tudi brez tega dovolj (pre)obremenjena. Kakorkoli, pri hotelu Žabljak v središču mesta zavijemo na ulico Narodnih Herojev, to pa že po dvesto metrih zapustimo in zavijemo levo. Na razpotju čez tristo metrov se držimo desno in ostanemo na glavni cesti, na naslednjem križišču se pa že srečamo s prvimi smerokazi. Držimo se levo v smeri vasi Pitomine oziroma Sušičkega jezera.

Štuoc

Po treh kilometrih in pol vožnje pridemo do razpotja, kjer gre desna cesta proti Nadgori in razglednem vrhu Ćurevac, mi pa se držimo levo v smeri Sušičkega jezera in smučišča Štuoc. Dober kilometer od razpotja, tik za odcepom proti vasici Bosača, se peljemo pod dvosedežnico, ki se od restavracije Momčilov Grad pod vrhom Mali Štuoc (1953 mnv) spušča proti Bosači. Še prej pa cesto preseka edina urejena DH proga na Durmitorju, imenovana Štuoc DH. Počasi se vzpenjamo, in ko se na območju imenovanem Dikiča strana drugič peljemo pod sedežnico, se nam za trenutek odpre pogled na Crno jezero, predvsem pa na verigo najvišjih vrhov Durmitorja. Skrajni vzhodni je Savin kuk (2313 mnv), sledita mu Vrh Šljemena (2455 mnv) in Veliki Međed (2287 mnv), pa cela vrsta dvotisočakov ter skrajno zahodno najvišji vrh Durmitorja Bobotov kuk (2523 mnv) ter Bezimeni vrh (2487 mnv). V nadaljevanju z leve strani pozornost pritegne Crvena Greda (2175 mnv), z impozantno skoraj navpično prirezano steno. Obsijane z jutranjim soncem, stene Crvene Grede dobijo rdečkast pridih. Ko za edino omembe vredno serpentino na višini okoli 1900 metrov obvozimo vrh Vodice (1952 mnv), se od razgledov na osrednji masiv Durmitorja za nekaj časa poslovimo. V zameno se nam odpre pogled na vrhnji del kanjona reke Tare. Da poldrugi kilometer nižje teče reka, lahko le slutimo. Nekaj časa se komaj opazno vzpenjamo po robu kanjona, ko končno prispemo do odcepa proti najsevernejšem vrhu Durmitorja. Na Veliki Štuoc (2104 mnv) smo se sklenili povzpeti z dveh razlogov. Prvi je bil močna želja povzpeti se na vsaj enega od petdesetih tukajšnjih dvatisočakov, drugi pa ta, da je edino na Veliki Štuoc speljana dostojna cesta. Po nepolnih dveh kilometrih precej kamnite in mestoma gruščaste ceste pridemo do zapuščene karavle. Razgledi z vrha na kanjon Tare so imenitni, a kljub temu, da stojimo na najvišji točki nad kanjonom, bomo reko s pogledom zaman iskali. Kot v posmeh pod seboj na severozahodni strani ugledamo precej nižji vrh Ćurevac (1625 mnv), od koder so pogledi na sotesko, vključno z rekoTaro najlepši.

Sušica

Po isti poti se vrnemo do ceste. Čaka nas sedem kilometrov dolg spust proti vasi Mala Crna Gora. Cesta je zelo ozka in nepregledna, ker so nasproti vozeči avtomobili vse prej kot redkost, prstov z zavornih ročic ne gre umikati. Po dobrem kilometru spusta se peljemo mimo lesenega bivaka Štuoc (PD Durmitor). Na višini 1530 metrov pridemo do planote in vasi Mala Crna Gora. Na razpotju se držimo glavne ceste in zavijemo ostro levo proti Sušičkem jezeru, medtem ko se cesta naravnost nadaljuje proti osrednjem delu vasi. Vas je zaradi naravne lege med kanjonoma Sušice in Tare, neposredno pod visokim gorskim prelazom Štuoc pozimi skoraj nedostopna. Od približno stotih prebivalcev jih pozimi v vasi ostane le trideset, pretežno se ukvarjajo z ovčerejo in govedorejo. Mala Crna gora je ena redkih vasi na tem območju, kjer so hiše in koče zgrajene iz lesa v avtentičnem durmitorskem slogu. Dobra dva kilometra bolj kot ne po ravnem kolesarimo nad kanjonom reke Sušice. Kanjon Sušice je najizrazitejši kraški pojav na območju celotnega Durmitorja. Reko Sušico napajajo vode, ki poniknejo iz Škrčkih jezer in na plano pridejo kot slap Skakala. Večino leta Sušica teče le nekaj sto metrov dolvodno od izvira in se izgublja v morenskem gradivu in blokih, ki zapolnjujejo njeno strugo. Po dveh kilometrih in nekaj razglednih točkah se začnemo strmo spuščati. Do Sušičkega jezera nas čaka nepolnih pet kilometrov spusta z zavidljivim naklonom. Sušičko jezero se nahaja v razširjenem delu doline Sušice, na višini 1140 metrov nad morjem. Je edino presihajoče jezero na Durmitorju. Med našim obiskom v začetku septembra je bilo popolnoma suho. Jezersko dno je spominjalo na prostran pašnik ali travnik za košnjo. Kadar je jezero polno vode, je dolgo do 450 in široko okoli 200 metrov, globina ne preseže petih metrov. Ob jezeru stoji eden od dveh durmitorskih planinskih domov (drugi je v dolini Škrka), ki pa zaprt že nekaj let sameva. Okrepčilo ali žig boste tu zaman iskali, je pa ob domu na srečo vsaj izvir pitne vode. Ker malo višje, nad levim bregom Sušice poteka meja med Narodnim parkom Durmitor in Naravnim parkom Piva, so nam tik za mostom čez Sušico zaračunali vstopnino za oba parka. Za prvega tri, za drugega pa en sam evro.

Pivska planina

Pivska planina je poleg osrednjega gorskega masiva in planote Jezerska površ, ena od treh osnovnih reliefnih enot na območju Durmitorja. Razteza se na obeh straneh rek Komarnice in Pive. Vzpon na njen najvišji del v okolici vasi Pišče (1450 mnv) je bil naša naslednja naloga. Prvi in najtežji korak je bil vzpon na vrh levega brega soteske Sušice. Najprej nas čakajo štirje kilometri napornega vzpona na katerem moramo premagati skoraj petsto višincev, temu pa na srečo sledita dva kilometra blagega spusta do vasice Nedajno (1463 mnv). Podobno kot Mala Crna gora tudi Nedajno deluje precej avtentično, predvsem pa si po petintridestih kilometrih vožnje tu lahko privoščimo kavo, čaj ali prigrizek. Iz Nedajna se dobre štiri kilometre blago vzpenjamo in na višini 1520 metrov pridemo do razpotja pod Jablan vrhom (1675 mnv). Na desno se cesta spušča proti samostanu Zagrađe oziroma vasi Šćepan polje, kjer se združita reki Tara in Piva ter družno nadaljujeta svojo pot kot Drina. Na razpotju se držimo ostro levo. Do vasi Trsa nas čakajo dobri trije kilometri vožnje, pretežno navzdol. Trsa, vas z okoli šestdeset prebivalci (popis z leta 2003) poleg spomenika padlim borcem premore kar dve restavraciji. Eno v sklopu turističnega centra  Eko selo Durmitor, druga pa je del Etno sela Milogora v neposredni bližini. Ker je življenje, kakršnega omogoča planinsko pašništvo skromno, se prebivalstvo vse bolj usmerja v turizem. Govedo in ovce na paši postajajo redkost, turistični objekti pa rastejo kot gobe po dežju. In pogosto kazijo podobo naravne in kulturne krajine. V Trsi pridemo do znamenite panoramske ceste, ki povezuje Žabljak in Plužine ter predstavlja južni del Durmitorskega prstana. Petkilometrski odsek do vasi Pišće poteka pretežno po ravnem, v sklepnem delu celo blago navzdol. Med vožnjo lahko, tako kot že nekajkrat poprej, uživamo v čudoviti kulisi gorskega grebena skupine Bioč-Maglić-Volujak na nasprotnem bregu Pive, z vrhovi Vrsta 2301 mnv, Veliki Bioč 2321 mnv, Nož 2299 mnv in Zmajeva Greda  2252 mnv ter Veliki Vitao 2388 mnv in Bubreg 2339 mnv v ozadju. Vas Pišče (1453 mnv) leži na golem, valovitem planinskem polju, s hišami, raztresenimi po prostranih dolinah. Nekoč je bilo to znano živinorejsko območje, o čemer pričajo ostanki nekdanje kmetijske zadruge "Bajo Pivljanin". Preko neskončnih pašnikov se komaj opazno vzpenjamo, ko poldrugi kilometer od vaškega pokopališča pridemo do ostrega levega ovinka.

Prutaš

Sredi ovinka se na desno odcepi makadamska cesta, ki se spušča proti vasi Boričje, od tam pa naprej proti Pivskemu jezeru. Nas pa čaka deset kilometrov vzpona proti sedlu Prijespa (1884 mnv). Po nepolnih treh kilometrih pridemo do zaselka Lokvice, kjer prodajajo domač sir. Od tu naprej pokrajina postaja vse bolj kamnita. Kilometer naprej, na višini 1673 metrov ob cesti stoji čisto pravi koš za košarko. V nadaljevanju nas cesta preko dveh izredno slikovitih serpentin, speljanih pod vrhom Mužice (1838 mnv) popelje nazaj v osrčje Nacionalnega parka. Na nasprotni strani ceste, pod vrhom Posto (1897 mnv) se nahaja jama Grotna pećina. Ko oba vrhova pustimo za seboj, z leve strani v kotlini pod cesto ugledamo manjšo planšarijo. Iza kotline pa opazimo vrh po našem mnenju najimpozantnejše gore na celotni poti, 2393 metrov visoki Prutaš. To, kar ga dela edinstvenega so sedimentne proge, ki se z vrha navpično spuščajo proti podnožju gore. V vsem sjaju ga vidimo šele, ko dva kilometra pred sedlom Prijespa prikolesarimo do slikovite gorske doline Tododrov do (1816 mnv). Z doline proti vrhu Prutaša vodi markirana planinska steza. Z doline Todorov do do sedla nas čaka le še dober kilomerter vzpona.

Dobri do

Po dveh kilometrih spusta s sedla Prijespa se peljemo skozi dolino Vodeni do. Tik nad edino serpentino pridemo do razgledne točke. Čeprav bo v nadaljevanju dobršen del poti stalno na očeh, si je več kot vredno spočiti oči na nenavadnem vrhu Sedlena Greda (2227 mnv), ki se veličastno vzpenja nad dolino Dobri do. Pod omenjeno serpentino se najprej spustimo v dolino Duboki do, štiri kilometre od sedla pa končno prikolesarimo v Dobri do. Z doline Dobri do vodi ena od številnih markiranih stez proti vrhu Bobotov kuk (2523 mnv), najvišjemu vrhu Durmitorja. Dolina je dobila ime po dobri paši in zadostnih količinah vode v poletnih mesecih. Ni čudno, da je bilo tu od nekdaj največje število planšarij. Včasih so dolino imenovali Komarski kraj, ker so sem živino gnali predvsem prebivalci vasi Komarnica. V dolini Dobri do je moč tudi kampirati, in sicer v kampu Šarban. Na južni strani se nad dolino vzpenja vrh Lojanik (2091 mnv), proti jugovzhodu pa se nadaljuje greben Boljske grede, z najvišjim vrhom Izmećaj (2031 mnv). Boljske grede predstavljajo najjužnejši del Narodnega parka Durmitor, obenem pa najsurovejše in najteže prehodne vrhove celotnega pogorja. Proti koritu Komarnice se spuščajo  z navpičnimi, več sto metrov visokimi stenami. Približno pol kilometra od doline Dobri do, se cesta z leve strani zgolj dotakne južnega roba naslednje doline, imenovane Urdeni do. Ime je dolina dobila po trdem siru »urdi«. Razgledi na neskončne pašnike, omenjene in vse ostale vrhove, ki se iznad njih dvigujejo, so nezemeljski. Od kampa Šarban do gorskega prelaza Sedlo (1901 mnv) nas čakajo še štirje kilometri vzpona, na katerem se bomo povzpeli za dvestopetdeset višincev. Mala malica v primerjavi z dobrih tva tisoč, ki smo jih premagali do tu.

Pošćenska dolina

Prelaz Sedlo (1907 mnv) je najbolj priljubljeno izhodišče za vzpone na najvišji vrh Durmitorja Bobotov kuk (2523 mnv). Kot prvo, gre za relativno kratek vzpon (3 ure), krajša je le predhodno omenjena steza z doline Dobri do (2,5 ure). Še bolj prikladno pa je, ker je s Sedla do vrha najmanjša višinska razlika. Ker je na Sedlu relativno prostorno parkirišče, je izhodišče primerno tudi za večje skupine. Žal s Sedla vrh Bobotov kuk ni viden, saj pogled na najvišje vrhove osrednjega masiva zapira gora Uvita Greda (2199 mnv). Na nasprotni strani se je s Sedla v pičli uri in pol možno povzpeti na ostri greben Sedlene Grede (2227 mnv). S Sedla se pričnemo spuščati proti Pošćenski dolini. Gre za največjo durmitorsko dolino, dolgo dobrih sedem in široko dva kilometra. Takoj ko prevozimo levo serpentino, po nepolnem kilometru vožnje, z desne strani pod cesto zagledamo Valovito jezero (1695 mnv), eno najmanjših jezer na Durmitorju. Bolj kot jezero poglede pritegneta nenavadni koničasti vrh Stožina (1908 mnv) na levi, in mogočna Ranisava (2984 mnv) na desni strani. Pod goro Ranisava se nahajata Modro in Srablje jezero, obe še manjši od Valovitega jezera, ki pa s ceste žal ostajata očem skriti. Malo naprej, ko smo vrh Stožina že pustili za seboj, pod cesto z desne strani opazimo jezero Suva lokva, v katerem pa boste vodo večino leta zamanj iskali. Včasih je bilo jezero pod vodo devet do dvanajst mesecev, v zadnjih letih pa le dva do tri mesece. Po šestih kilometrih spusta kolesarimo mimo turistične kmetije in kampa Eco Village v Pošćenskem katunu. Malo naprej, ko se že povsem približamo cesti Šavnik – Žabljak, na nasprotni strani ceste opazimo še zadnje od od petih jezer Pošćenske doline - Pošćensko jezero. Da se proti Žabljaku ne bi vračali po glavni cesti, v križišču pol kilometra od turistične kmetije nadaljujemo po ožji asfaltni cesti naravnost v smeri vasi Virak oziroma smučišča Savin Kuk. To se nahaja pod istoimenskim, 2313 metrov visokim vrhom. Od križišča do središča Žabljaka nas čaka sedem kilometrov kolesarjenja, tik ob meji narodnega parka, ves čas bolj kot ne po ravnem. Ena za drugo si sledijo vasi Virak, Motnički gaj in Razvršje, meja med njimi je vse bolj zabrisana, saj je dolina praktično v celoti pozidana s počitniškimi »kapacitetami«. Ampak to je že druga zgodba.

Komentar

Celovita kolesarska ekskurzija po slikovitem gorskem masivu v severozahodni Črni gori. Pomanjkanje gorskokolesarskih užitkov sta nadomestili hrana za dušo in paša za oči. Izjemno!