Stari vrh

Ker v Praprotnem nisem našel primernega prostora, kjer bi za nekaj ur brezskrbno pustil avto, sem se zapeljal do Bukovice. Sicer sem bil zaradi tega prikrajšan za kilometer ogrevanja, je pa bilo parkirišče za podružnično Osnovno šolo Ivana Groharja, nasproti cerkve Sv. Florjana povsem neškodljiva izbira. Bil je čas poletnih počitnic, pa še nedelja za povrhu.

Ogrevanje

Po glavni cesti se vračamo v smeri Škofje Loke in že po približno petdeset metrih zavijemo desno, v smeri Stirpnika. In kar takoj nas namesto jutranje kave pozdravita dva kilometra 10% klanca. Ne daleč od prve izravnave prikolesarimo iz gozda, kjer nas čaka nagrada. S prostranega travnika se nam ponudi enkraten pogled na oba zastavljena cilja – Stari vrh in Lubnik. Vsekakor pa pogled še bolj kot omenjena vrhova pritegne simpatična cerkev Svetega Tomaža, nekako na sredi med obema. Pred prvimi hišami se držimo glavne, srednje ceste. Ko po štirih kilometrih vožnje pridemo do gozda, na razcepu zopet peljemo po glavni, srednji cesti. Čez nekaj sto metrov, tik za hišami gre glavna asfaltna cesta desno proti Selcam oziroma Sv. Lenartu, mi pa zavijemo levo na makadam proti Zgornji Luši. Tu bi bilo verjetno precej bolj smotrno nadaljevati proti Svetemu Lenartu in se preko Rovt v Selški dolini dvigniti do Zaprevala. V tem primeru bi naredili nekaj kilometrov več, bi se pa izognili precej nezanimivemu spustu proti Zgornji Luši. Predvsem pa ne bi izgubili tristo težko prigaranih višincev. Makadama je le za vzorec, slabe štiri kilometra spusta po asfaltni cesti mine kot bi trenil.

Vzpon

Po široki asfaltni cesti se vzpenjamo do spodnje postaje sedežnice Stari vrh. Tik pred smučiščem peljemo mimo vodnjaka, kjer si lahko dopolnemo zaloge vode. Slab kilometer naprej zavijemo ostro desno v smeri Zaprevala. Cesta naravnost vodi proti Rovtam v Selški dolini. Dvigujemo se po ozki asfaltni cesti. Po približno pol kilometra pridemo do večje kmetije. Takoj za njo kolesarimo pod sedežnico in nadaljujemo preko smučišča. Seveda je ta cesta med smučarsko sezono del smučišča in je zaprta. Ko tik pred Zaprevalom prispemo do križišča, zavijemo levo. Čez tristo metrov pridemo do odcepa, kjer zavijemo desno na boljši kolovoz. Tu se za kratek čas znajdemo na trasi 2. etape STKP od Mihelčičevega doma na Govejku do Koče na Blegošu. Če bi nadaljevali po cesti naravnost, bi se po omenjeni trasi vozili v smeri proti Škofji Loki. Kolovoz nas vodi preko smučišča in pod vlečnico Kopa. Po sedemsto metrih pridemo do glavne ceste v središču Zaprevala. Turnokolesarska pot gre naravnost proti Rovtam v Selški dolini, mi pa zavijemo levo in z vzponom nadaljujemo po glavni cesti. Čez osemsto metrov pridemo do sedla, kjer se na razcepu držimo ostro desno in navkreber. Glavna cesta se spušča proti Četeni Ravni, nas pa čaka slab kilometer precej strmega vzpona do Gostišča Stari vrh. Spotoma peljemo mimo manjšega adrenalinskega parka.

Kolesarimo mimo gostišča in zgornje postaje šestsedežnice ter nadaljujemo po precej načetem kolovozu. Kolovoz je v resnično klavrnem stanju le na nekaj kratkih odsekih in je z nekaj kljubovanja v celoti prevozen. Po njem poteka označena pešpot. Markacije so nam zaradi številnih odcepov v veliko pomoč. Ko po treh serpentinah pripeljemo do smučišča, ga prečkamo in proti vrhu nadaljujemo po levi strani. Zadnji del, ki poteka po smučišču je za vožnjo vsekakor prestrm. Po kilometru kolovoza in  premaganih 150 višincih, se znajdemo pri lični brunarici. Z okrepčilom ne bo nič, saj je v privatni lasti. Od brunarice se po ozki pešpoti  povzpnemo do neizrazitega, z gozdom poraslega vrha. Na poti gremo mimo napenjalne konstrucije vlečnice, pri kateri se ob povratku lahko spustimo po travniku do kolovoza, ter se po njem vrnemo do brunarice.

Raznovrsten spust

Za brunarico se v dolino proti Podvrhu spušča nepričakovano dobro vzdrževana gozdna cesta. Na drugi serpentini se cesta dotakne smučišča, od koder je precej lep razgled proti Dražgošam in Ratitovcu, v sončnem vremenu verjetno še precej dlje. Ko pridemo na izravnavo nad Podvrhom ne zavijemo proti vasi, ampak se držimo levo. Skozi naselje vikendov vozimo po markirani, izmenično asfaltno – makadamski cesti proti Četeni Ravni. Tik nad čudovito, s skodlami pokrito cerkvijo svetega Brikcija, kulturnim spomenikom lokalnega pomena, se spustimo do glavne ceste. Zavijemo desno, a že po nekaj deset metrih zapustimo glavno cesto in se po ostrem levem odcepu spustimo proti središču vasi. Za rojstno hišo jezikoslovca  Gregorja Kreka, kljub znaku za slepo ulico zavijemo levo in peljemo med turističnima kmetijama Pr' Ožbet in Davčen. Tu se asfalt konča in s spustom nadaljujemo po poldrugi kilometer dolgem, izjemno slikovitem kolovozu. V zadnjem delu kolovoz izzveni v stezo, po kateri se spustimo do »stare blegoške ceste«, tik pod Božičevem gričem. Zopet smo se znašli na trasi 2. etape STKP. Če bi zavili levo, bi se po njej vrnili na Zapreval, zato zavijemo desno v smeri proti Lubniku.

Lubnik

Čez približno petsto metrov pridemo do križišča, kjer se držimo levo. Asfalt na desno vodi proti Gabrški gori. Čakajo nas trije kilometri in pol rahlega vzpona, ki mu sledi še dober kilometer spusta do Suše, kjer zapustimo glavno cesto in po makadamski cesti krenemo proti vrhu Lubnika. Če nam je ostalo še kaj moči v nogah, seveda. Vzpon na Lubnik je identičen kot pri turi, ki sva jo s Figarom naredila pred tednom dni. Ko se povzpnemo do travnatega sedla, lahko na desni strani občudujemo Poljansko dolino, na levi pa Kamniško-Savinjske Alpe. S sedelca se držimo desno proti gozdu, levi kolovoz drži proti kmetiji Zalubnikar. Po nekaj sto metrih dokaj sprejemljivega vzpona, med katerim se peljemo pod tovorno žičnico, sledi krajši spust. V nadaljevanju pa gre zares. Vseskozi se držimo boljšega kolovoza, ki pa se sčasoma spremeni v vse bolj strmo, predvsem pa vse bolj kamnito stezo. Za zadnjih nekaj sto metrov pred domom na Lubniku lahko mirne vesti napišem, da niso prevozni. Kakorkoli, po dobrem kilometru in pol od sedla, od tega je zadnjih tristo metrov nevoznih, pridemo do doma na Lubniku (1025 mnv).

Sveti Tomaž

Z vrha se vračamo po smeri vzpona. Na sedelcu se držimo kolovoza naravnost, ki nas pripelje do ceste in malo nižje do kmetije Zalubnikar. Od kmetije nadaljujemo po idiličnem kolovozu, v smeri proti Svetem Tomažu. Po kolovozu poteka markirana pešpot. Odsek ki sledi, je gotovo najlepši del izleta, saj kolovoz pelje preko idiličnih travnikov, ob njem raste sadno drevje in kostanji, vse je kot iz nekega drugega časa. Ko markirana pešpot zapusti kolovoz, postaja vse bolj strma in tehnično zahtevna, a se na srečo s kolovozom kmalu ponovno združi. Ko pridemo iz gozda, pred seboj ugledamo nekaj hiš, za njimi pa na manjši vzpetini idilično cerkev  svetega Tomaža. Cvetje v jeseni! Manjkala sta le še Meta in Janez.

Zapeljemo mimo na videz zapuščene hiše, naprej vožnja ni dovoljena. Do cerkve nekaj deset metrov prepešačimo ob kolesu. Tudi ta cerkev je kulturni spomenik lokalnega pomena, najstarejše freske v njej so iz 14. stoletja. Od tod lahko občudujemo Lubnik, Stari vrh, Ratitovec, Jelovico ter Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe. Po isti poti se vrnemo do hiše in pod cerkvijo nadaljujemo z vožnjo po travniškem kolovozu. Ko pridemo do manjšega zaselka nad Praprotnim, s pustom nadaljujemo po ozki asfaltni cesti. Po dveh kilometrih prevozimo Praprotno in pridemo do glavne asfaltne ceste Škofja Loka – Železniki. Zavijemo desno proti Škofji Loki in takoj za tem, ko prečkamo Selško Soro, zavijemo levo na cesto proti Križni Gori. Po nekaj sto metrih zapustimo cesto in nadaljujemo po gozdni cesti ob Selški Sori. Po slabem kilometru preko kovinskega mosta prečkamo reko in se po glavni cesti vrnemo do Bukovice.

Komentar

Če odmislimo, da velik del poti poteka po asfaltnih cestah, lahko mirno rečemo da gre za izjemno pestro in slikovito turo. Če bi moral kaj posebej izpostaviti, bi bil to vsekakor spust is Suše preko Svetega Tomaža proti Praprotnem. Tudi spust iz Četene Ravni proti stari blegoški cesti ni bil od muh. Vmes pa vse polno razgledov, idiličnih gorskih vasic...