Skozno

Tokrat smo se odločili raziskati južne obronke Trnovskega gozda med Čavnom in Škabrijelom. Svež pomladni dan je bil za obisk Primorske kot naročen. Za izhodišče smo si izbrali Šempas (96 mnv). Avtomobil je v Šempasu mogoče parkirati na urejenem parkirišču ob stari cesti Gorica – Ajdovščina, v neposredni bližini vinarstva Batič.

Vitovski hrib

V središču Šempasa  si ogledamo cerkev svetega Silvestra, potem pa skozi vas kolesarimo do glavne ceste proti Ajdovščini. Da se izognemo delu glavne ceste, poiščemo stopnice po katerih se povzpnemo do kolovoza in po njem nadaljujemo proti Dolenjem. Pred cerkvijo svete Lucije se držimo levo v smeri Vitovelj.  Po dveh kilometrih nas precej strma asfaltna cesta pripelje do središča Vitovelj. Pri kapelici »Marija podari nam mir« se držimo desno, oziroma sledimo oznakam za Vitovsko krožno pot. Ko malo višje pridemo do vrtnarije, se asfalt konča in nadaljujemo po dobro utrjenem kolovozu. Vsake toliko ob poti zagledamo večji ali manjši križ, kar priča o tem, da vozimo po »križevem potu«. Sto metrov pred slikovito romarsko cerkvijo se na desno odcepi markirana pešpot, ki nas pripelje do skalnate pečine, na kateri je v času turških in benečanskih vpadov stal tabor. Na tem delu je kolo potrebno potiskati,  seveda pa bi z vožnjo lahko nadaljevali po kolovozu in se do cerkve sv. Marije na Vitovskem hribu (604 mnv) v celoti pripeljali. Cerkev na Vitovskem hribu je uvrščena v register najpomembnejših kulturnih spomenikov Goriške. Zanesljivih virov o tem, kdaj je bila sezidana ni, je pa bila prvič omenjena v notarskih listinah leta 1361. Z Vitovskega hriba se odpirajo lepi razgledi po večjem delu Vipavske doline. Ob lepi vidljivosti od tu lahko poleg Tržaškega zaliva vidimo tudi velik del Dolomitov.

Napoleonova cesta

Po kolovozu se spustimo približno sto metrov do razpotja »Za Taborom« , kjer se držimo markirane steze v smeri Kopitnika oziroma Čavna. Kaj kmalu se zopet znajdemo na kolovozu, po katerem se nadaljuje markirana pot. Po le s težavo prevoznem kolovozu se vzpenjamo proti kapelici Sv. Lucije, ta se nahaja na visoki skali blizu stare ceste proti Krnici. Na skalo se lahko povzpnemo po kamnitih stopnicah in pridemo do naravne vdolbine z zdravilno vodo. Voda v vdolbinici niti ob najhujši suši ne presahne, saj se nahaja neposredno nad podzemnim vodnim izvirom.

Na manjši  izravnavi pripeljemo do razcepa »Vitovski hrib«. Pešpot levo gre proti Trnovem, mi pa nadaljujemo po stari cesti proti Krnici. Že po nekaj sto metrih pridemo do mesta, imenovanega Visoki zid, s tam stoječe informativne table sem si sposodil naslednji zapis: »Z večanjem števila prebivalcev v Vipavski dolini so se dostopni gozdni sestoji hitro krčili. Ob vsakdanjih potrebah v kmetijstvu in za ogrevanje, je tehnološki napredek je zahteval vedno večje količine kakovostnega lesa. Neizkoriščene lesne zaloge so ležale zelo blizu, takoj za Velikim robom na Čavnu. Strateško pomembnost Trnovskega gozda so zaslutili tudi Francozi za časa Ilirskih provinc in se odločili za gradnjo kratke, a zahtevne prometnice. Cestno povezavo z znosnim naklonom so zasnovali iz doline po pobočju čez zatrep za vitovsko cerkvijo, tu pa so kmalu naleteli ob mogočno prepadno steno. Vojaki Napoleonove vojske so iz žive skale klesali velike kamnite bloke, ki so jih ob vznožju stene zlagali v podporni zid. Gradnja je bila pravi podvig in še danes vzbuja občudovanje. Ker je mogočni zid viden iz doline, se ga je prijelo ime »Visoki zid«, celotno cesto pa so ljudje poimenovali za Napoleonovo. Od Visokega zidu se cesta za robom vije vse do Krnice.«

Na dobrih dveh kilometrih od razcepa pa vse do Kopitnika, od koder se cesta na desno nadaljuje proti Krnici, se dvignemo »le« za dobrih tristo višincev. Kaj prida vožnje pa na tem, razmeroma položnem delu kljub vsemu na pričakujte. Podlaga je tako težavna, kamnita in gruščasta, da bo večji del poti potrebno ob kolesu prepešačiti. Na višini okoli 950 metrov, v bližini vzletišča jadralnih padalcev Kobilnik, končno pridemo do ceste. Na izravnavi nad vzletiščem stoji  spomenik padlim borcem IX. Korpusa.

Trnovski gozd

Trasa »Stare ceste«, od tu naprej širok makadam, zavije ostro desno proti Krnici, mi pa zavijemo levo na asfaltno cesto proti Trnovem. Ker smo sklenili narediti še manjši krog po Trnovskem gozdu, smo že čez dobrega pol kilometra zavili desno, na gozdno cesto proti Kolovratu in Kopici.

Skozi čudovit bukov gozd se enakomerno vzpenjamo. Peljemo mimo Kolovrata (1060 mnv) in po treh kilometrih in pol, v neposredni  bližini Kopice (1122 mnv) dosežemo najvišjo točko izleta. Pod Kopico se cesta razcepi. Cesta na desno vodi proti Golakom, mi pa se držimo levo. Po malo manj kot treh kilometrih blagega spusta zapustimo gozdno cesto in zavijemo levo na kolovoz proti zaselku Rijavci. Par sto metrov pred prvimi hišami zavijemo na stezo in se spustimo do asfaltne ceste, ki povezuje Trnovo s Predmejo. Zavijemo desno in kolesarimo skozi Trnovo.

Skozno

Slab kilometer od zadnjih hiš, tik za ostrim desnim ovinkom zapustimo glavno cesto in zapeljemo levo na parkirišče pod cesto. Prevozimo parkirišče, z vožnjo po kolovozu nadaljujemo mimo zapornice v smeri vzletišča Lijak. Ime je dobilo po kraškem izviru pod strmo skalno steno, tik pod vzletiščem. Območje izvira je zavarovano kot naravni spomenik. Najlepše ga je obiskati po večjem deževju, ko vodostaj močno naraste. Slabih tristo metrov od zapornic zapustimo kolovoz in nadaljujemo po lepo prevozni markirani pešpoti. Po stezi, tik nad vzletiščem nadaljujemo proti  naslednji znamenitosti na poti, približno petnajst metrov dolgem in deset metrov visokem naravnem mostu, imenovanem Skozno (656 mnv). Od tu naj bi med prvo svetovno vojno sam general Borojevič opazoval boje na goriškem delu soške fronte. Tik pod kamnitim obokom se nahaja vpisna knjiga. Steza do Skozna je praktično v celoti prevozna...

Križev pot

...za razliko od spusta proti Šmihelu! Po isti poti smo se vrnili dobrih sto metrov do razcepa, kjer smo zavili levo in se mimo klopce pričeli spuščati po markirani stezi v smeri Šmihela. Kar se je izkazalo za velikansko napako. Od Klopce nad Skoznim pa vse do razgledne točke nad Lijakom, približno 1600 metrov, je pot v celoti neprevozna!!! Strmina sicer ni prehuda, je pa bolj kot ne na celotni trasi pot prečno precej nagnjena, podlaga pa povsem nemogoča. Vsekakor primerna za pohodniško obutev in dovolj težavna tudi brez kolesa na ramenih. Mestoma je steza posejana s skalami, vsakih nekaj deset metrov prečkamo melišča. Po približno štiristo metrih (dobrih sto višincev) se pešpot razcepi. Markirana pešpot gre naravnost proti Šmihelu, ostro desno pa zavije steza proti Lokam. Krenili smo po slednji, ki naj bi bila po karti sodeč položnejša. A kot se je kasneje izkazalo, ta del že dlje časa ni bil vzdrževan. Redke markacije so popolnoma zbledele, na nekaterih delih trasa sploh ni več vidna. Kakorkoli, sledil je mukotrpen kilometer nošenja kolesa preko melišč in skal, vse do naslednjega razcepa. Od razcepa naravnost se steza nadaljuje proti Lokam, mi pa smo zavili ostro levo proti Šmihelu. Sledilo je še dobrih dvesto metrov izmeničnega nošenja in potiskanja do razgledne točke tik nad izvirom Lijak. Od tu naprej je bilo po dolgem času zopet mogoče sesti na kolo in se po kolovozu spustiti do doline.

Po ozki asfaltni cesti smo z olajšanjem nadaljevali proti Šmihelu, kjer smo pri slikoviti cerkvi sv. Mihaela zavili desno proti Ozeljanu. V središču Ozeljana stoji baročni dvorec (Vila Zuccato), čudovita obnovljena zgradba v značilnem beneškem stilu. Bolj kot arhitektura, zgodovina in čudovit grajski vrt pod dvorcem, nas je po mučnem spustu zanimala temperatura piva, ki ga točijo v gostišču Grad.

Komentar

Slikovit izlet, na katerega pa mučno nošenje kolesa v dolino žal meče temne sence. Čeprav s težavo, a moramo priznati, da bi bilo veliko smotrneje, če bi se v dolino spustili po cesti. Po ogledu Skozna se torej raje vrnemo na glavno cesto, po kateri se spustimo približno kilometer do Sedovca. V Sedovcu zavijemo levo na kolovoz proti Ravnici, od koder se po asfaltni cesti spuščamo proti Kromberku. Po tisti cesti torej, po kateri smo se pred leti vzpenjali na Škabrijel in Banjško planoto. Tik nad gradom Kromberk se držimo levo v smeri Lok in Ozeljana...