Nanos iz Predjame

Vzpon na Nanos je bil vsa leta bolj kot ne rezerviran za zimski del sezone. Za dni torej, ko je edino v tem delu Slovenije dovolj toplo za kolesarske podvige. Vzpon s postojnske strani praktično vse do Podraške bajte poteka po gozdu, zato je primeren tudi za bolj vroče poletne dni. Da bi sicer monotonemu vzponu dodal nekaj barvitosti, sem si za izhodišče izbral parkirišče pod slikovitim Predjamskim gradom (486m). Spiti kavo na terasi ene od treh okrepčevalnic in vsaj nekaj minut uživati v pogledu na mojstrovino iz 13. stoletja, je neizogibno.

Od Predjamskega gradu se po asfaltirani cesti v blagem vzponu peljemo proti Bukovju. Na prvem omembe vrednem križišču, še pred središčem Bukovja, zavijemo ostro levo v smeri Hrušice. Čez dober kilometer asfaltirana cesta proti Hrušici zavije ostro desno, mi pa krenemo po makadamu naravnost (razpotje Hrastje). Glede na »labirint« makadamskih cest na karti sem pričakoval orientacijsko precej bolj zapleten vzpon. V resnici je pot povsem neproblematična, saj praktično na vsakem razcepu stoji kažipot. Po desetih kilometrih in pol blagega in enakomernega vzpona pridemo do križišča (železna ograja) s cesto, ki na levo vodi v Strane, desno pa se vzpenja proti Suhemu vrhu. Krenemo desno. Čez približno en kilometer glavna cesta zavije ostro levo, slabše vožena cesta naravnost je slepa. Približno osemsto metrov od omenjenega zavoja cesto zapustimo in zavijemo na kolovoz. Glavna cesta se namreč nadaljuje proti Suhemu vrhu oziroma razpotju Sovražni strug, kjer se konča.

Kolovoz preko Jakcovega hriba je zgodba zase, saj je bil pred leti v precej boljšem stanju. Vzpon je praktično v celoti nevozen. Poleg tega, da je izredno strm, je tudi podlaga nemogoča in gruščasta. Obstajajo sicer »obvozi«, ki pa so se v letih neuporabe povsem zarastli. Druga polovica približno kilometer dolgega prečenja gre bolj kot ne po ravnem in je za silo prevozna. Ko pridemo do makadamske ceste zavijemo desno. Cesta na levo obvozi Ledeniški hrib in se malo više konča. Spustimo se približno pol kilometra do križišča. Ne glede na to, ali se odločimo za levo ali za desno stran, nas bo pot pripeljala do Podraške bajte. Če se odločimo za levo različico, bo pot nekaj krajša. Pri tej verziji bi si lahko prihranili tudi »zlajnani« vzpon do Sv. Hieronima po strmi asfaltno-betonski cesti, če bi kolo potiskali po označeni pešpoti preko Ječmenovca.

Kakorkoli, jaz sem se odločil za bolj tekočo in nekaj daljšo različico na desno, do Abrama in od tu naprej do Podraške bajte. Od tu sledi že omenjeni, klasični vzpon mimo Sv. Hieronima do Vojkove koče in vrhu Pleše (1262m).

Tokrat sem sklenil, da se tudi v prvem delu spusta držim smeri, kot je opisana v Strmih kolesnicah. Prečkamo torej jaso s klopcami in krenemo po označeni pešpoti proti Suhemu vrhu in Stranam. Odsek do razpotja Sovražni strug je dolg nekaj manj kot dva kilometra in je prava nočna mora. Čeprav je bilo podnevi. Na nekaj kratkih odsekih, v glavnem tistih čez travnike je vozen, vse ostalo pa je čista muka. Sprva sem se še trudil, ob vsakem udarcu pedal ali zobnika ob skale, s katerimi je posejana pešpot na glas preklinjal, potem pa sem obupal in večji del poti do Sovražnega struga kolo enostavno prerinil, mestoma tudi prenesel. Za odsek med razpotjima Sovražni strug in Suhi vrh lahko rečem le, da je prekratek, saj je nedvomno najlepši na celem spustu do Stran.

Od razpotja Suhi vrh pa do kolovoza, ki povezuje cerkev Svetega Brica s Stranami je slab kilometer sicer strmega, a v veliki meri dobro prevoznega spusta. V zgornjem (daljšem) delu je podlaga zelo kompaktna z lepo zaobljenih skal, le niže proti Sv. Bricu je na nekaj delih zaradi večjih skal treba sestopiti s kolesa. Na levo, dobrih sto metrov više od mesta, kjer smo se priključili kolovozu, je cerkev Sv. Brica. Vredno se je povzpeti do nje, če ne drugega zato, da si malo spočijemo od vse prej kot lagodnega spusta. Od cerkve do Stran nas čakata približno dva kilometra prijetnega spusta. Če je podlaga suha, seveda. V nasprotnem primeru je treba biti tudi tu precej pazljiv.

Ko se v Stranah spustimo do asfaltirane glavne ceste, ne zavijemo desno proti Razdrtem ampak na levo, proti cerkvi Svetega Križa. Še predno pridemo do cerkve, čez približno petdeset metrov, se na desno v dolino odcepi asfaltirana cesta. Krenemo po njej. Kmalu za vasjo je asfalta konec in med pravljično lepimi travniki in polji nadaljujemo po makadamu v smeri proti Hruševju. Čez poldrugi kilometer cesto zapustimo in zavijemo levo proti Šmihelu. Malo za tem, ko na desni obvozimo cerkev Svetega Jurija, pridemo na asfalt. V vasi se držimo desno, v smeri proti Landolu. Še predno pridemo v omenjeno vas zavijemo levo, na slabo zvožen kolovoz, ki nas čez travnik vodi proti pokopališču. Pred pokopališčem se priklopimo na lep makadam, kjer se držimo desno. Na karti je ta cesta vrisana kot kolovoz, vsekakor pa gre za sicer ozko, a zelo lepo vzdrževano makadamsko cesto, ki nas pripelje natančno do parkirišča, kjer smo pustili avto.

Kot že večkrat rečeno, če vztrajate pri vzponu na Nanos kljub poletni vročini, je opisana pot prava izbira. Razmisliti velja le o prečenju od Vojkove koče do razpotja Sovražni strug. Osebno se nagibam k različici, kot je opisana v turi Nanos – Jakobova pot. Izhodišče izpred Predjamskega gradu je vsekakor dodana vrednost.