Nanos po Jakobovi

Avto pustimo v središču Podnanosa (169 m), na prostornem parkirišču pred Kulturnim domom. V isti stavbi je tudi manjši Mercator, knjižnica, pošta, bife...

Po glavni cesti peljemo v smeri Razdrtega. Čez poldrugi kilometer pridemo do odcepa za Nanos. Od tu do Lovske koče nas čaka približno osem kilometrov bolj kot ne konstantnega vzpona po lepi asfaltni cesti. Ker je ob koncih tedna Nanos zelo obljuden, zna biti precej prometna. Cesta je ves čas speljana po južnem pobočju planote in je večji del dneva osončena, zato je vzpon zelo primeren tudi v hladnejših zimskih dneh. Tudi ko v dolini piha, je vzpon do Lovske koče povsem neproblematičen. Se pa "zabava" konča še predno je konec asfalta.

Takoj ko cesta zavije desno, proti Abramu zna močno zahladiti. Peljemo mimo prvega odcepa proti Abramu in čez slab kilometer, v neposredni bližini Podraške bajte pripeljemo do odcepa za Vojkovo kočo. Krenemo torej desno in sprva precej razumno navkreber. Od prvega ovinka pa do cerkve Sv. Hieronima je najstrmejši del vzpona. Sprva je bil ta odsek utrjen z betonsko podlago le na najstrmejših delih, leta 2013 pa so asfaltirali še preostali del. Ta osrednji del, na katerem se na poltretjem kilometru dvignemo za dobrih 300 metrov, je sicer najkrajši, a vsekakor najtežji. Za odcepom za cerkev Sv. Hieronima se asfalt konča. Preostanek poti, tudi približno dva kilometra in pol, je cesta do Vojkove koče speljana po gozdu. Na vetrovni dan pravo olajšanje, saj je pretežno goli del od Lovske koče do cerkve Sv. Hieronima močno izpostavljen sunkom burje. Ko pridemo do Vojkove koče (1240m) se povzpnemo še na vrh Pleše (1262 m), od koder se odpre lep razgled na Postojnsko kotlino, Javornike, Snežnik, Vremščico, Slavnik, Tržaški zaliv, del Vipavske doline, Čaven in Golake.

Po isti cesti se spustimo približno en kilometer. Tu se na desno odcepi široka gozdna cesta, ki na kartah ni označena. Sprva se kakih petsto metrov blago vzpenjamo, dokler ne pridemo do jase. Jaso obvozimo po levi strani. Še približno toliko vozimo bolj kot ne po ravnem. Ko pridemo do poseke, se cesta konča. Od tu gre en kolovoz desno preko jase, drugi, slabši pa levo in navkreber. Krenemo po slednjemu, precej uničenemu od gozdne mehanizacije. Na naslednjem razcepu se držimo boljšega, desnega kolovoza. Od tu naprej je podlaga močno zdelana, gruščasta in polna vej. Skratka, ni vozna. Na srečo potiskanje kolesa ne traja dolgo, saj že po nekaj deset metrih pridemo do slemena, kjer se kolovoz konča. Tu smo na približno enaki nadmorski višini kot Vojkova koča (1240m). Držimo se iste smeri in se spustimo dobrih sto metrov kar po gozdu. Gozd je tu izredno lepo očiščen in v trenutku se znajdemo na kolovozu.

Po lepo prevoznem kolovozu krenemo na levo, in po severni strani obvozimo vrtačo. Ko je vrtača za nami, se držimo desno. Po približno sto metrih blagega vzpona se teren začne spuščati, vse do ceste v bližini razpotja Sovražni strug. Cesta na levo vodi mimo Boljunovega vrha v dolino proti Bukovju. Cesta na desno je slepa, saj se kak kilometer nižje konča. Do ceste bi lahko, vendar precej bolj mukotrpno prišli, če bi pri Vojkovi koči prečkali travnik s klopcami in krenili po označeni pešpoti proti Stranam oziroma Suhemu vrhu, kot je opisano v Strmih kolesnicah. Kakorkoli od mesta, kjer smo zapustili cesto proti Podnanosu, pa do omenjenega križišča pešpoti in ceste je približno 2,5 kilometra. Za orientacijo, če bi predolgo trajalo.

Krenemo po cesti desno. Po približno štiristo metrih pridemo do mesta, kjer cesto seka označena pešpot iz Stran proti Suhemu vrhu. Oznake so tu precej slabo vidne. Zavijemo desno na pešpot proti Stranam. Razen prvih nekaj metrov je pot čudovito prevozna in v hipu se znajdemo na razcepu pešpoti oziroma razpotju "Suhi vrh". Pot levo in navzdol gre proti Stranam, levo navzgor pa proti Vojkovi koči oziroma razpotju Sovražni strug. Seveda bi se lahko od razpotja Sovražni strug peljali po pešpoti, saj je ta del res lepo prevozen. Od razpotja Suhi vrh sledi dobrih šeststo metrov izredno težavnega spusta po strmi, kamniti in mestoma precej gruščasti pešpoti do točke, kjer se priključimo na kolovoz iz Stran do Svetega Brica. Prvič sem bil na tem delu zelo previden, z vsakim naslednjim poskusom pa je spust postajal sprejemljivejši. Na levo, dobrih sto metrov više od mesta, kjer smo se priključili kolovozu, je cerkev Sv. Brica, mi pa se držimo desno, proti dolini. Do Stran nas čakata približno dva kilometra prijetnega spusta.

Iz Stran se po cesti spustimo do Malega in naprej do Velikega Ubeljskega. V središču vasi Malo Ubeljsko zavijemo ostro desno, v nasprotnem primeru pridemo do glavne ceste med Hruševjem in Razdrtim. Pozornost ne bo odveč, saj oznake s te strani niso vidne. Čeprav je že omenjeni spust iz Stran v Veliko Ubeljsko po glavni cesti ena od različic Jakobove poti, pa se na pravo, tako imenovano "Primorsko vejo" priključimo šele, ko se peljemo mimo cerkve Svetega Urha v središču vasi Veliko Ubeljsko. Od tu naprej poteka pot po asfaltirani cesti proti Razdrtem. Ko pridemo do točke, kjer glavna cesta zavije levo in se preko nadvoza nad avtocesto mimo velikega parkirišča nadaljuje proti Razdrtem, pot nadaljujemo po širokem makadamu naravnost, v smeri Podnanosa. Makadamska cesta, ki poteka bolj kot ne vzporedno z avtocesto, se po približno kilometru konča. Jakobova pot se od tu nadaljuje po slabem kolovozu desno in navkreber. Kot povsod drugod, je Jakobova pot tudi tu označena z rumeno školjko in rumenimi smernimi puščicami. Po nekaj deset metrih nas rumene oznake usmerijo na ozko pešpot na levo. Na začetnem delu je pot kar strma, a z nekaj dobre volje bi jo bilo možno prevoziti. Ko je krajša strmina za nami se začne poezija.

Šest kilometrov blago navzdol nagnjene pešpoti, praktično brez vsakih ovir. No, na nekaj mestih je pot malenkostno zaraščena z robidovjem, ampak kljub temu je to.... In tako vse do ceste po kateri smo se vzpenjali proti iz Podnanosa proti Lovski koči. Dosežemo jo na serpentini na višini 422 metrov, to mesto je na karti označeno kot razpotje Brižniki. Tu se lahko spustimo po cesti v dolino v nasprotni smeri vzpona, mene pa je Jakobova pot tako prevzela, da sem sklenil nadaljevati po njej. Pa čeprav navzgor. Pot se namreč do naslednje serpentine, dober kilometer torej, nadaljuje kar po cesti. Ko pridemo do omenjene serpentine, kjer cesta za Nanos zavije ostro desno, mi nadaljujemo po makadamu naravnost.

Čez kakih petsto metrov se poslovimo od Jakobove poti, ki se nadaljuje po makadamski cesti v smeri Vipave. Zavijemo na pešpot levo proti dolini. Razen na par mestih, kjer je bolj skalnata in strma, je vožnja po tej poti čisti užitek in kot bi trenil se znajdemo na jasi (Tabor, 364m). Tu je pot najpametneje nadaljevati po makadamski cesti na desno, proti dolini. Lahko pa pot na drugi strani jase nadaljujete po vlaki in naprej čez poseko, ki se razprostira preko tunela Rebrnice. Že čez nekaj deset metrov se levo od vlake odcepi zvožen trail. Tu se začne spustaška proga, ki prvih nekaj sto metrov izgleda prav super, potem pa je tako zelo "na glavo", da sem jo v dobršni meri prehodil. Kakorkoli, trail nas pripelje tako rekoč v središče Podnanosa.

Tura, ki jo je vsekakor potrebno ponoviti. Zahtevnemu spustu proti Sv.Bricu se sicer ni mogoče izogniti, zato pa naslednjič z veseljem izpustim "pešačenje" po spustaški progi. Nič pa ne more pokvariti skupnega vtisa, ki je predvsem zaradi prečudovitega odseka Jakobove poti med Razdrtim in razpotjem Brižniki z eno besedo - sanjski.