Nanos čez Gradišče

Avto pustimo v središču Podnanosa (169 m), na prostornem parkirišču pred Kulturnim domom. V isti stavbi je tudi manjši Mercator, knjižnica, pošta, bife...

Po glavni cesti peljemo v smeri Razdrtega.

Čez poldrugi kilometer pridemo do odcepa za Nanos, kolesarimo nad avtocestnim tunelom Rebrnice, in malo naprej mimo objektov bivše skupne vojske.

Po petih kilometrih, na ostrem ovinku na nadmorski višini 500 metrov (vodnjak) zapustimo asfaltno cesto in krenemo po makadamu v smeri Vipave. Sledi poltretji kilometer blagega spusta do cerkve Sv. Nikolaja (445m), kjer se cesta konča. Nadaljujemo po pešpoti, za odtenek bolj strmo proti dolini. Naslednja dva kilometra se spuščamo po bolj kot ne v celoti prevozni pešpoti, pod jugozahodno steno Gradiške Ture (486m). V prepadnih stenah Gradiške Ture je znano plezališče za plezalce v prostem plezanju . Spustimo se vse do kampa Tura. Nasproti vhoda v kamp se navkreber vzpenja pešpot v smeri Plaz in Škavnica.

Prvih sto metrov poti je podlaga taka, kot si je človek lahko le želi. Tudi naklon ni pretiran. Na lepem pa se kolovoz spremeni v kamnito, skalnato in precej strmo pešpot. Na spletu sem našel opis "...vse je večinoma vozno, vendar je potrebna konjska kondicija..." Zaradi številnih višincev, premaganih to sezono, sem se avtomatsko prištel v to kategorijo. Napaka! Pri planiranju ture nisem pozorneje pogledal karte, to je bila napaka številka dve. Na poldrugi kilometer dolgemu vzponu s povprečnim naklonom preko 16% je potrebno premagati čez tristo višincev. Če temu dodamo še nemogočo podlago, nam hitro postane jasno, da je bil avtor komentarja optimist. Da ne uporabim izrazov, ki sem mu jih namenil med izmeničnim potiskanjem in prenašanjem kolesa. Kakorkoli, ko sem se končno prebil na Plaz (529m) sem bil vsaj delno polplačan z lepimi razgledi na Vipavsko dolino in naprej proti Golakom in Čavnu.

Na Plazu je razpotje. Ena pot gre nekoliko levo in precej naravnost, druga pa bolj desno in rahlo navzgor.

Krenemo po desni in sledimo markacijam. Pot se ves čas vzpenja. Sicer ne tako "divje” kot do Plaza, pa vendar. Sem in tja se da kak odsek celo odpeljati. Po 1,2 km pridemo do manjše kapelice, kjer je tudi žig in vpisna knjiga. Pot od kapelice nadaljujemo v smeri Abrama po čudovitem kolovozu. Že čez nekaj sto metrov pridemo do makadamske ceste, kjer se držimo desno. Vsa razpotja so več kot dostojno označena. Malo pred Šembijsko bajto pridemo na cesto, ki iz Abrama vodi do Strmeca in od tu v dolino proti Podnanosu. Zgolj v informacijo, od kapelice do prihoda na cesto pri Strmecu je dobrih 7 km vožnje, bolj ali manj po ravnem. Nadaljevanje poti od Strmeca, oziroma od Podraške bajte proti Vojkovi koči, je vsem obiskovalcem Nanosa dobro znana in praktično neizogibna.

Od Vojkove koče se je bilo potrebno nekako prebiti do ceste v bližini Sovražnega struga. Odločil sem se za različico pod Laniškim vrhom, kot je opisana v smeri Nanos po Jakobovi poti. Ta je namreč veliko lažja od tiste po pešpoti, kot jo opisuje Paternu v Strmih kolesnicah. Ko pridemo do ceste zavijemo levo in po zahodni strani obvozimo Boljunov vrh. Pot nadaljujemo mimo odcepa za Suhi vrh in tako vse do ceste, ki povezuje Bukovje s Stranami. Na tem križišču (železna ograja) se držimo desno, sprva blago navzgor, potem pa se začne cesta spuščati proti Stranam. Od Sovražnega struga do Stran smo deležni 13,5 km spusta po lepi makadamski cesti.

Pred cerkvijo Svetega Križa v Stranah je vodnjak in v obzidju nad njim vzidana spominska plošča. Ta nas razsvetli, da je do Santiago de Compstele še 2840 km. Po tem, ko sem se dodobra odžejal, sem se po Jakobovi poti, tako kot je opisano v smeri Nanos – Jakobova pot spustil do razpotja Brižniki, od tu pa preostanek poti kar po smeri vzpona.

Izlet z lepotno napako. Razen za tiste, ki jim potiskanje in nošenje kolesa med Gradiščem in Plazom ne bo v preveliko breme. Seveda ima opisana tura tudi precej dobrih strani. Dve dolgi, povsem nenaporni makadamski "križarjenji", strm vzpon do Vojkove koče in uživaški spust po Jakobovi poti proti Podnanosu. In še bi lahko našteval.