Mežakla

Ob omembi imena Mežakla sem vedno pomislil le na hokej. Mogoče še na Jesenice. Da nisem edini, me potolaži zapis Lada Brišarja v uvodu Planinskega vestnika št. 4 iz leta 2009, v katerem napiše: »Ko sprašuješ planince, ali so že bili na Mežakli, ima večina odgovorov skupni imenovalec: »Saj to sploh ni gora, tudi hrib ni, a je to kakšen vrh, le po kaj bi hodil tja gor?« Tudi nobene gostilne ni tam zgoraj, zato gredo nekateri raje petkrat na teden na Šmarno goro, do Valvazorja ali na Kriško goro. Tudi žigov na Mežakli ni, vpisna knjiga je samo na najvišjem vrhu, na Jerebikovcu«.

Redko obiskana planota nad Jesenicami

Da bo okolica Bleda na višku turistične sezone nadpovprečno oblegana, ne bi smelo presenetiti nikogar. Zato o prometni gneči in izkušnjah s parkiranjem tod okoli ne bomo izgubljali besed.

Da bi bila trasa vsaj za silo drugačna od tiste, kot jo Paternu opisuje v Strmih kolesnicah, sem se odločil za vzpon preko Pernikov. V ta namen preko Rečice kolesarimo v smeri Poljšice pri Gorjah. Medtem, ko kolesarimo skozi Poljšico, se cesta med hišami kar nesramno dvigne. Ko vas praktično že prevozimo, pridemo do križišča, kjer se držimo levo v smeri Zaboršta in Krnice. Nekaj metrov naprej se na levo odcepi cesta proti arheološkemu najdišču Poglejska cerkev, mi pa nadaljujemo proti Zaborštu. Ko v Krnici pridemo do glavne ceste proti Pokljuki, jo prečkamo in se po ozkem kolovozu spustimo do mosta čez Radovno. Ko prečkamo reko in prestopimo mejo Triglavskega narodnega parka, se držimo desno v smeri Zgornjih Laz, oziroma Pernikov. Cesta na levo po dolini reke Radovne vodi proti Mojstrani.

Perniki in planina Strmole

Po kilometru vzpona pridemo v Spodnje Laze, spotoma pa uživamo v pogledih na Struško, Vajnež in Stol. Takoj za tablo, ki oznanja konec vasi, pripeljemo do križišča. Skrajna desna cesta gre proti Zgornjim Lazam, naslednja desna gre proti kmetiji Trbiči, makadamska cesta naravnost se dviguje proti Mežakli, asfaltna cesta naravnost pa vodi proti Pernikom. Sprva se strmo vzpenjamo po ozki asfaltni cesti, dokler na višini 800 metrov ne pridemo do izravnave. Malo naprej je asfalta konec in do začetka naselja Perniki kolesarimo po dobro vzdrževani makadamski cesti. Bolj ko se bližamo zadnjim hišam, slabša postaja cesta. Za zadnjimi hišami se cesta razcepi v dva kolovoza. Držimo se desnega, višje ležečega kolovoza. Ta nas še nekaj časa razvaja z vožnjo čez pašnik, bolj kot ne po ravnem. Na naslednjem razcepu  krenemo desno, po strmem in kamnitem kolovozu. Na tem delu bo treba nekaj minut ob kolesu, saj niti naklon, še manj pa podlaga vožnje ne dopuščata. V trenutku se znajdemo na najnižjih travnikih planine Strmole. Z nekaj domišljije najdemo slabo vidne kolesanice, a se že po nekaj metrih  dvignemo do resnejšega kolovoza, po katerem nadaljujemo z vožnjo po idilični planini. Ko prevozimo pašnike, se po grobem kolvozu spustimo do makadamske ceste, ki iz Zgornjih Laz vodi proti višje ležečim planinam Mežakle.

Planine Oblek, Ravne, Zgornji Kozjak...

Že čez nekaj sto metrov pridemo do odcepa za Zakop, razglednik Špica in partizansko bolnico. Ker si te nameravamo ogledati na povratku, nadaljujemo naravnost. Cesta nas približno dva kilometra, pretežno po ravnem vodi preko planin Oblek in Ravne.  Na koncu planine Ravne, tik za nekdanjim gozdarskim domom (danes Triglav Park House Hotel) in spomenikom NOB pridemo do razcepa, kjer se držimo desno. Cesta od tu naprej vodi skozi gozd, lagodne vožnje po ravnem je za nekaj časa konec.

Po dveh kilometrih in pol vzpona pridemo do križišča, kjer zavijemo levo proti planini Zgornji Kozjak. Po krajšem vzponu se nam na desni strani odpre pogled na prostrano planino in kamnite ostanke nekdanjih pastirskih stanov. Od planine nas čaka še približno kilometer precej strmega vzpona, da pridemo do izravnave in razcepa ceste na višini 1330 mnv. Odcep ostro desno obvozi planino Zgornji Kozjak po severni strani, po njem se bomo vračali.

Jerebikovec

Sledita dva kilometra in pol vožnje pretežno po ravnem, na nekaterih delih se celo spuščamo. Na tem delu poti se nam izmenično odpirajo pogledi zdaj na Triglav in Julijce na levi, zdaj na Karavanke na desni strani. Na nekaterih točkah lahko globoko v dolini občudujemo Jesenice. Poldrugi kilometer ki sledi, se po serpentinah blago vzpenjamo do točke, kjer se cesta začne spuščati proti Tičevem rovtu oziroma planini Mežakla. Tu zapustimo cesto in zavijemo na neoznačen kolovoz proti vrhu Jerebikovca. Kolovoz je praktično neprevozen, če pa bi se na kakšnem odseku dalo par metrov peljati, tam kot za stavo leži podrto deblo ali veja. Po nekaj sto metrih kolovoz izzveni v pešpot, po kateri pa tudi ne bomo kaj prida vozili. Na približno sedemsto metrih se vzpnemo za  slabih 120 metrov. To pomeni, da je strmina okoli 16%, kar pa niti na asfaltni podlagi ne bi bil mačji kašelj. Kakorkoli, ko dosežemo vrh Jerebikovca (1593 mnv) je ves trud več kot poplačan. Na vrhu je skrinjica z vpisno knjigo in žigom, nekoč  je tu stal tudi bivak. Tik pod vrhom so na prostem lesena miza, stol in omarica, verjetno oprema za novi bivak. Razgledi z vrha so enkratni. Pred nami je kraljestvo Triglava, tik pod nami pa doline Krma, Vrata in Kot. Nad Vrati je cela vrsta vrhov, od Kukove špice preko Škrlatice do Stenarja. Na severni strani so Karavanke, prva nasproti je Kepa, sledijo Dovška Baba, Golica, Struška in Stol.

Z vrha se spustimo po markirani pešpoti proti Mojstrani. Pešpot je izredno strma in v zgornjem delu povsem neprevozna. V spodnjem delu so posamezni odseki prevozni, vse skupaj pa ni vredno omembe. Povprečen naklon na tem delu je 28%! Kljub vsemu se kar hitro znajdemo na izravnavi na planini Mežakla, oziroma njenem zgornjem robu imenovanem Tilčev rovt. Tu se držimo desno in se po cesti en kilometer blago vzpenjamo, vse do prevoja, kjer smo cesto maloprej zapustili in se ob kolesu povzpeli na Jerebikovec.

Nad Jesenicami

Do omenjenega razcepa na višini 1330 mnv se vračamo po isti cesti kot smo se vzpenjali, tu pa se držimo levo in planino Zgornji Kozjak obvozimo še po zgornji strani. Ponovno sledi približno pol kilometra dolg odsek po isti cesti kot smo se vzpenjali, nakar zapustimo »glavno« cesto in zavijemo ostro levo proti Zakopu, partizanski bolnici in Škrbini. Oznak na tem odcepu ni! Po lepi makadamski cesti se najprej blago vzpenjamo, sledi ravno tak spust. Po slabih dveh kilometrih pridemo do razcepa, kjer se držimo levo, v smeri partizanske bolnice in Zakopa (označeno). Sledi še kilometer blagega vzpona, ko na višini 1122 mnv pridemo do spomenika padlim borcem v Zakopu. Od tu je proti Škrbini moč nadaljevati po gozdni cesti, če pa hočemo uživati v razgledih na Jesenice in spotoma obiskati partizansko bolnico, se raje odpravimo po markirani poti v smeri Planskega vrha. Na žalost je pešpot prevozna le v začetnem delu, v nadaljevanju bo treba dobršen del poti prepešačiti. Slab kilometer torej izmenično kolesarimo in hodimo ob kolesu, vseskozi  praktično po meji Triglavskega narodnega parka. Med potjo si ogledamo skromno partizansko bolnico, obiščemo razglednik Špica in se dodobra naužijemo razgledov, tako tistih v dolino na železarsko mesto, ko tistih na nasproti ležeče Karavanke. Pešpot se od razglednika nadaljuje proti Planskem vrhu, mi pa se spustimo do ceste in z vožnjo nadaljujemo proti planini Obranca.

Planina Obranca

Po nepolnem kilometru pridemo do razcepa, kjer se držimo levo v smeri planine Obranca. Desna cesta vodi proti »glavni« cesti iz Spodnjih Gorij proti planini Ravne. Tri kilometre in pol se spuščamo po lepo vzdrževani makadamski cesti, ki na moč spominja na »Paradana Strasse« v Trnovskem gozdu, ki smo jo pred leti prevozili na spustu z Iztokove koče pod Golaki. Ko cesta na široko zavije nazaj proti zahodu, se od nje na levo odcepi označena pešpot. Nekaj metrov nižje se spustimo do kolovoza in v trenutku se znajdemo na planini Obranca. Preplezamo leso in se po kolovozu spustimo preko idilične planine. Na planini stoji prijetna pastirska koča, spomenik padlim borcem, v sezoni se tu pase manjše število živine.

Na spodnjem delu planine, pri ostankih starega pastirskega stana, kolovoz zavije desno proti gozdu. Premagamo še drugo leso, jo seveda zapremo za seboj in se začnemo spuščati po strmem a izredno tekočem kolovozu. Mestoma je podlaga načeta od vode, mestoma od spravila lesa, a je spust kljub temu čisti užitek. Od planine Obranca do glavne ceste v Spodnjih Gorjah se na nepolnih treh kilometrih spustimo za 450 metrov. Ko se znajdemo v Gorjah, nam preostane le še to, da poiščemo avto in si privoščimo hladno pivo! S pogledom na jezero, če je le mogoče.

Komentar

Kar nekaj pešačenja je bilo na sporedu to lepo sončno nedeljo. Brez le tega pa bi bili prikrajšani praktično za vse vrhunce dneva. Ne bi bilo kolesarjenja čez spokojno planino Strmole, niti  norih razgledov z vrha Jerebikovca. Da ne govorim o pogledih zviška na Jesenice in okolico, medtem ko smo  pešačili med Zakopom in Škrbino. Skratka, brez pohodniških vložkov bi bila tura bolj kot ne le povprečen kondicijski trening. Tako pa.... Zakon!