Lepenatka iz Luč

Ko se pred Lučami po izjemno ozkem vozišču, tik nad Savinjo prebijemo do mosta in prečkamo reko, nas takoj na drugi strani čaka nagrada. Brezplačno parkirišče nasproti pošte in gasilskega doma. Če je na voljo še kakšno prosto mesto, seveda.

Julius Kugy Alpine Trail

Povsem po naključju, se že na samem izhodišču znajdemo na trasi 5. etape Julius Kugy Alpine Traila. Kolesarimo v smeri Solčave in pri cerkvi svetega Lovrenca, na označenem križišču zavijemo levo proti Podvolovjeku. Že po dobrem kilometru vožnje, tik pred oznako, ki naznanja, da smo prevozili zaselek Podveža, zavijemo ostro desno in navkreber. Ozka asfaltna cesta nas na treh serpentinah pretežno skozi gozd dvigne za stopetdest metrov. Po štirih kilometrih vožnje se na levo proti dolini odcepi cesta, mi pa z vožnjo nadaljujemo naravnost. Približno kilometer od odcepa je asfalta konec. Med vožnjo po široki makadamski cesti že lahko občudujemo travnati vrh Lepenatke in nad njo Veliki Rogatec. Po kilometru makadama pridemo do razcepa. Trasa  Julius Kugy Alpine Traila gre desno in navkreber v smeri planine Podvežak, mi pa se prav tako po asfaltu spustimo levo proti Podvolovjeku.

Repov slap

Po glavni cesti nadaljujemo dobra dva kilometra, ko ob cesti na levi strani ugledamo Žagerski mlin, do katerega se spustimo po ozkih lesenih stopnicah. Za mlinom zopet preplezamo nekaj stopnic in nadaljujemo po čudoviti, mestoma precej koreninasti stezi, ki nas pripelje do Petkove mlake. Od tu se po ozkem kolovozu spustimo proti Repovem grabnu, kjer je lesen mostiček. Prečkamo potok, in se peš odpravimo proti Repovem slapu. Po približno sto metrih uzremo prečudovit, petindvajset metrov visok slap, ki se v treh stopnjah spušča čez navpično steno. Okoli slapa je urejena krožna razgledna pot. Navdušena sva se vrnila do koles in nadaljevala po sprva solidnem kolovozu ob strugi hudourniškega potoka. Na Open Street Maps je kakih sto metrov od mosta, kjer sva pustila kolesi vrisan kolovoz, ki naj bi se strmo vzpenjal proti cesti, ki vodi v smeri Kunšperskega vrha. Ker o desnem odcepu ni bilo ne duha ne sluha, sva nadaljevala po kolovozu ob potoku. Kolovoz je postajal vse bolj sramežljiv, zaraščen is strm, vse dokler od njega ni ostala le blatna vlaka, po kateri sva se bila prisiljena prebijati do omenjene ceste. Kljub temu, da je bilo vožnje od slapa do ceste le za vzorec, naju ni načelo malodušje. Sva pa vseskozi razmišljala, kako hudiča sva lahko spregledala odcep. Šele po tem, ko sem si doma ogledal karto planinskih poti maPZS na straneh Planinske Zveze, mi je postalo jasno. Tega odcepa tam najverjetneje sploh ni.

Cesta, ki je ni...

Na višini 800 mnv sva se končno povzpela do strme makadamske ceste in po dolgem času spet začela kolesariti. Na treh kilometrih in pol, ki sledijo, se povzpnemo za več kot petsto višincev! Med potjo, na višini 1100 mnv se cesti z desne strani priključi kolovoz, po katerem smo se spustili pred letom dni, ko smo se na Lepenatko vzpenjali s Kašne planine. Nadaljevanje do vrha poteka po isti poti. Po tem, ko obvozimo Kunšperski vrh, nadaljujemo bolj kot ne po ravnem, vseskozi po čudoviti, senčni gozdni cesti. Na trenutke se nam odpre pogled na prepadni vrh Velikega Rogatca (1557m). Če nas je pri lanskoletnem vzponu na višini 1200 mnv čakalo prvovrstno presenečenje, sva bila tokrat na »drobno nedoslednost« v Open Street Maps kartografiji pripravljena. Na manjši izravnavi se cesta namreč konča. Še kakih dvesto metrov naprej se peljemo po zaraščenem kolovozu in pridemo do struge večjega hudournika. Od tu naprej ni več ničesar, kar bi bilo prevozno. Prečkamo graben in na drugi strani nadaljujemo po komaj opazni, neoznačeni stezici. Steza je izredno strma, ob straneh so napete jeklenice. Na srečo nošenje kolesa ni trajalo prav dolgo in zopet sva se znašla na cesti, praktično neposredno pod prepadnimi stenami Velikega Rogatca.

Proti vrhu

Po cesti sva nadaljevala le kakih sto metrov in prišla do mesta, kjer cesto prečka pešpot iz Podvolovljeka (razpotje Riher) proti Lepenatki. Tu velja biti pozoren, saj zaradi preraščenosti oznake niso dobro vidne in se po cesti lahko spustite predaleč navzdol v smeri Luč. Krenila sva po strmi pešpoti. Kolo je treba del poti  prenesti, v nadaljevanju pa ga lahko do sedla Kal (1285m) potiskamo. Na sedlu, med vrhovoma Veliki Rogatec in Lepenatka (1426m), stoji manjši bivak. Ker ta dan na celi planini, razen črede krav ni bilo žive duše, sva si na »terasi« pred bivakom privoščila krajši počitek pred zaključnim vzponom. S sedla na Kalu sva se po shojeni stezi odpravila desno, proti vrhu travnatega gorskega vrha. Pot je precej strma, zato sva ob kolesu večino čas prepešačila. Z nekaj dobre volje bi lahko tu in tam kakšen krajši odsek tudi odpeljala, ampak... Na vrhu grebena pridemo do smerokaza od koder nas čaka do vrha le še nekaj deset metrov, bolj kot ne po ravnem. Na vrhu naju je čakala vpisna knjiga in žig. V razgledih sva uživala že malo prej, s klopce pred bivakom, ampak z vrha so ti še precej bolj veličastni. In to na čisto vse strani. Poleg  Velikega Rogatca v neposredni bližini, nam pogled seže na Golte, Menino planino, Kašno in Veliko planino, v smeri proti osrednjim Kamniško-Savinjskim Alpam pa najlepše vidimo vrhove Korošice, Ojstrice in Planjave.

V dolino

Do sedla se nisva spustila po povsem enaki poti, tako da sva se spustu po razbrazdani poti v spodnjem delu izognila. Na sedlu Kal je razpotje planinskih poti. Poleg tiste, po kateri sva pred kratkim potiskala kolo od razpotja Riher,  gre ena ostro desno proti Ugovškemu vrhu, blago desno pa gre zahtevna pešpot proti vrhu Rogatca. Med obema se še ena markirana pešpot po slabšem kolovozu spušča proti kmetiji  Zgornji Špeh (1165m). Preplezala sva žičnato ogrado in se spustila po kamnitem kolovozu. Čez približno štiristo metrov sva se znašla na makadamski cesti, po kateri sva s spustom nadaljevala pod leseno kapelo na Špehovem vrhu, posvečeno Mariji kraljici miru. Pot naju je vodila mimo kmetije Zgornji Klinar, kjer se začne asfalt. Na višini 900 mnv pridemo do struge potoka Rogačnik, ob katerem čez zaselek Krnice nadaljujemo vse do glavne ceste Ljubno -  Luče. Prečkamo Savinjo in do izhodišča nas čaka še dober kilometer vožnje po glavni cesti.

Komentar

Izlet, ki mu ni manjkala prav nobena prvina, ki dobro gorskokolesarsko turo spremeni v odlično. Ogled znamenitosti ob poti, strmi vzponi, epsko potiskanje kolesa, tehnično zahtevni odseki, čudoviti razgledi. Pa dobra družba, po sedmih letih spet ena tura s Srnco.