Lepenatka

Tako kot pri vzponu na Menino pred dvema letoma, smo avto tudi tokrat pustili za občinsko zgradbo na Attemsovem trgu. V tej isti stavbi se nahaja tudi gostilna Menina.  Pa še ena imenitna stvar je v neposredni bližini in sicer katedrala svetega Mohorja in Fortunata, po prostornini največja slovenska cerkev. Od parkirišča nadaljujemo kar naprej po slepi ulici. Le malo naprej se s kolesom namreč lahko priključimo na glavno cesto proti Kamniku. Iz Gornjega Grada (431m) do Črnivca se po glavni cesti na enajstih kilometrih dvignemo za  dobrih 450 metrov.

Kašna planina

Nasproti gostišča na prelazu Črnivec (902m) zavijemo desno, na označeno makadamsko cesto proti Kašni planini. Do izravnave, do katere pridemo po dveh kilometrih in pol, se dvignemo za približno 250 metrov. Ker vzpon na tem delu ceste poteka po pretežno neporaščenem terenu, zna biti v vročem poletnem dopoldnevu kar naporen. V nadaljevanju peljemo mimo levega odcepa, ki se po južnem pobočju Plešivca spušča proti asfaltni cesti proti Volovljeku. Od tega odcepa nadaljujemo tri kilometre bolj kot ne po ravnem, do razpotja pod Kašno planino. Cesta, ki zavije levo in v dolino gre proti Kranjskemu Raku, kolovoz ostro levo in navkreber pelje do pastirske koče na Kašni planini, markirana cesta desno pa vodi proti našemu cilju in Velikemu Rogatcu. A ne prav dolgo, saj se po približno sedemsto metrih blagega spusta na manjšem parkirišču pod Kašnim vrhom konča.

Kartam ne gre vedno zaupati

Od tu ostro levo in navzdol pelje kolovoz, mi pa se držimo markirane pešpoti naravnost proti Lepenatki in Rogatcu. Zgornji del je precej kamnit, tako da je treba del poti prepešačiti. Vmes se je treba s kolesom v rokah spustiti čez dva metra visoko skalnato prečnico, od tu naprej pa se kakih dvesto metrov po izredno strmem, gruščastem kolovozu spustimo do Sedla Kunšperk. V isti smeri nadaljujemo po markirani gozdni cesti, a le za kratek čas. Cesta se nadaljuje v desno smer, naravnost in hudo navkreber pa se nadaljuje kolovoz, po katerem teče tudi markirana pot. Po približno dvesto metrih izredno strmega vzpona pridemo do razpotja. Označena pešpot se nadaljuje blago desno, na levo proti dolini pa gre slab kolovoz, ki se navezuje na gozdno cesto iz Podvolovljeka. Med obema pa se naravnost nadaljuje boljši kolovoz, ki naj bi se po Open Street Map sodeč  prav tako navezal na omenjeno cesto, le da malce više. To vsekakor ne drži, saj kmalu zavije desno in se po štiristo metrih izredno strmega vzpona združi z markirano pešpotjo. Do ceste iz Podvolovljeka se torej spustimo po levem, izredno strmem in močno načetem  kolovozu.

Ko pridemo do ceste, se držimo desno. Sprva se vzpenjamo in obvozimo Kunšperski vrh, nadaljujemo bolj kot ne po ravnem, vseskozi po čudoviti, senčni gozdni cesti. Na trenutke se nam odpre pogled na prepadni vrh Velikega Rogatca (1557m). Po nepolnih dveh kilometrih vožnje po gozdni cesti bi nas, če bi slepo zaupali Opens Street Map karti, čakalo presenečenje dneva. Na manjši izravnavi se cesta namreč konča. Še kakih dvesto metrov naprej se peljemo po zaraščenem kolovozu in pridemo do struge večjega hudournika. Od tu naprej ni več ničesar, kar bi bilo prevozno. Prečkamo graben in na drugi strani nadaljujemo po komaj opazni, neoznačeni stezici. Steza je izredno strma, ob straneh so napete jeklenice. Na srečo ne traja prav dolgo in znajdemo se zopet na cesti, praktično neposredno pod prepadnimi stenami Velikega Rogatca.

Zaključni vzpon

Po cesti nadaljujemo le kakih sto metrov, do mesta kjer cesto prečka pešpot iz Podvolovljeka (razpotje Riher) proti Lepenatki. Tu je potrebno biti pozoren, saj zaradi preraščenosti oznake niso dobro vidne in se po cesti lahko spustite predaleč navzdol v smeri Luč. Krenemo torej desno po strmi pešpoti. Kolo je treba del poti  prenesti, v nadaljevanju pa ga lahko do sedla Kal (1285m) potiskamo. Na sedlu, med vrhovoma Veliki Rogatec in Lepenatka (1426m), stoji manjši bivak.

S sedla na Kalu se odpravimo desno proti vrhu travnatega gorskega vrha. Pot je precej strma, zato smo večino prepešačili ob kolesu. Z veliko dobre volje bi lahko kakšen odsek tudi odpeljali, ampak... Na vrhu grebena pridemo do smerokaza od koder nas čaka le še nekaj deset metrov po ravnem do vrha, kjer je vpisna knjiga in žig. Razgledi od tu so veličastni. In to na čisto vse strani. Poleg  Velikega Rogatca v neposredni bližini nam pogled seže na Golte, Menino planino, Kašno in Veliko planina, v smeri proti osrednjim Kamniško-Savinjskim Alpam pa najlepše vidimo Planjavo in Ojstrico.

Sveti Lenart

Do sedla se spustimo po isti poti. Spodnji del, tik nad Kalom, je precej razbrazdan in na gosto posejan s kamenjem, tako da velja biti zelo previden. Kot rečeno, na sedlu Kal je razpotje planinskih poti. Poleg tiste, ki smo jo v večji meri prepešačili gre ena ostro desno proti Ugovškemu vrhu, blago desno gre zahtevna pešpot proti vrhu Rogatca. Med obema se še ena markirana pešpot po slabšem kolovozu spušča proti kmetiji  Zgornji Špeh (1165m) in naprej proti Gornjemu Gradu. Po slednji se spustimo do žičnate ograde, jo preplezamo in nadaljujemo spust po precej neugodnem kolovzu. Čez štiristo metrov pridemo do ceste, po kateri se še naprej spuščamo, a le še kakih dvesto metrov, ko ostro desno zavijemo na neoznačen, a zelo širok kolovoz, po katerem se preko nekaj širokih serpentin elegantno spustimo do cerkve svetega Lenarta (929m). Ta cesta na karti (Geopedia) ni v popolnosti vrisana.

Obstaja še druga možnost spusta do omenjene cerkve. Lahko namreč nadaljujemo z vožnjo po glavni cesti do razpotja Zgornji Špeh (kapelica). Cesta se od tu nadaljuje proti  kmetiji Zgornji Klinar in naprej proti Lučam,  na desno, strmo v dolino pa se spušča označena pešpot (pastirska pot) proti  Svetemu Lenartu. Ta del zna biti precej strm, zato se je  kot opisano zgoraj, najbolje spustiti po omenjenih serpentinah. Med spuščanjem po serpentinah moramo dvakrat preplezati zapornice, a sta obe vidni že od daleč, tako da ni nevarnosti. Ob cerkvi, ki je bila zgrajena v 14. stoletju teče idiličen manjši potoček.

Kratek dodatek

Pod cerkvijo nadaljujemo po travnatem kolovozu in se dvesto metrov niže ponovno priključimo na cesto, ki smo jo nad cerkvijo zapustili. Držimo se levo in se spuščamo proti Lenartu pri Gornjem Gradu. Po štirih kilometrih spusta po makadamski cesti pridemo v Lenartu do asfalta, kjer se držimo desno. Po tej cesti bi lahko nadaljevali naravnost proti Gornjem Gradu, mi pa smo si sklenili izlet za malenkost podaljšati. Čez nekaj sto metrov smo asfalt zapustili in se po široki makadamski cesti dvigali proti Voduškemu vrhu. Po treh kilometrih se držimo spodnje, desne ceste v smeri kmetije Vodušek. Od kmetije se spuščamo približno sedemsto metrov, po izjemno strmem in neugodnem kolovozu do sprva makadamske, v nadaljevanju pa asfaltne ceste v dolini potoka Šokatnica. Do izhodišča sta nas čakala še dva kilometra sproščujoče ravninske vožnje.

Komentar

Zanimiva in predvsem pestra tura.  Potiskanje in nošenje kolesa, pa dodatni kilometri zaradi napak v kartografiji, niso nič v primerjavi z božanskimi razgledi z vrha Lepenatke.