Kurešček in Turjak

Tako Kurešček (826 m) kot grad Turjak (542 m) sta od nekdaj priljubljeni cestno kolesarski destinaciji. Obe točki smo povezali v en izlet, mu dodali nekaj bolj ali manj posrečenih »dodatkov« in nastal je pričujoči gorskokolesarski podvig. Kot pri izletu na Mokrec, smo za izhodišče tudi tokrat izbrali parkirišče pred Centrom za usposabljanje, delo in varstvo v Dragi. In se kar takoj soočili s prvo zanimivostjo, za obstoj katere ne ve niti marsikateri prebivalec glavnega mesta, kaj šele tisti z oddaljenejših krajev. 

Ribniki v dolini Drage

Mimo centra kolesarimo po ozki asfaltni cesti do zadnjih hiš. Od tu nadaljujemo po makadamu in se že po tristo metrih vožnje znajdemo pri  Velikem ribniku. Če smo pozorni, pod njim na levi strani ceste opazimo Mali ribnik. Z vožnjo nadaljujemo mimo Srednjega, Rezanega in Zadnjega ribnika. Preostala  dva ribnika v dolini Drage sta zahodno od  centra.  Ribniki so tu že od 18. stoletja in so nastali kot posledica kopanja gline. Po poldrugem kilometru vožnje od Velikega ribnika pridemo do kmetije, kjer se cesta konča. Na kartah od tu naprej ni vrisano ničesar. Nadaljujemo po precej razmočeni traktorski vlaki, vseskozi ob strugi Draščice. Prej ko slej traktorske sledi izzvenijo in po zamočvirjenih, z lapuhom poraslih ostankih nekdanjega kolovoza se dvigujemo še nekaj sto metrov, prečkamo potok in pridemo do za odtenek boljšega kolovoza. Po slednjem se dvignemo do gozdne ceste. Ta na desno pelje proti glavni cesti za Golo, mi pa smo zavili levo in se dvignili proti Kladi.

Evropska pešpot E6

Pri prvi hiši v vasi se ostro desno odcepi kolovoz, po katerem smo krenili proti vasi Škrilje. Ne meneč se za opozorila domačinov, da spodoben kolovoz pelje le do travnika, naprej pa je že dolgo vrsto let zaraščen. In to navkljub dejstvu, da po trasi vodi markirana Ciglarjeva pot od Drave do Jadrana, del evropske pešpoti E-6. No, če pešačenju po močvirni strugi Draščice še nekako lahko pogledamo skozi prste, potem je ta del vsekakor največji nebodigatreba opisanega izleta. Po drugi strani pa smo se tolažili, da so robidnice s kože odstranile klope, ki smo jih najverjetneje pobrali ob prebijanju skozi goste »nasade« lapuha. Druga polovica poldrugi kilometer dolgega mučenja, pretežno ob kolesu, poteka po pešpoti, ki je vsekakor že videla boljše čase. Na mnogo mestih jo je voda odnesla, na mestih pa, kjer bi se vsaj za silo lahko vozili, so kot zakleto ležala podrta drevesa. Ko se končno le prebijemo iz gozda, po kolovozu vozimo do prvih hiš, kjer se začne asfalt.

Spominska pot Jožeta Voznyja

Kolesarimo naravnost skozi vas, prečkamo glavno cesto Ig – Golo in nadaljujemo proti Ledinam. Pri zadnjih hišah se asfaltna cesta konča, le malo pred tem zavjemo levo na makadamsko cesto. Ko pridemo do kamnoloma ne zavijemo desno, ampak z vožnjo nadaljujemo naravnost, po čudovitem kolovozu. Po dobrem kilometru dosežemo gozdno cesto, kjer se držimo levo. Z vožnjo nadaljujemo pod bujno poraslimi vzhodnimi pobočji Mokrca. Na naslednjem razcepu se, v izogib vožnji po glavni cesti, držimo ostro desno. Čez približno tristo metrov se na levo odcepi kolovoz proti Stari žagi, tu z vožnjo nadaljujemo naravnost. Cesta začne prehajati v kolovoz, predvem pa postaja vedno bolj strma. Končno kolovoza zmanjka in z vzponom nadaljujemo po izredno strmi spominski poti Jožeta Voznyja, ko na višini 760 metrov dosežemo cesto, ki se z Mokrca spušča proti Golem. Spominska pot, nebodigatreba številka tri, zavije na desno proti Mokrcu, mi pa se spustimo proti Visokem.

Kurešček

Po nepolnih dveh kilometrih spusta pridemo do glavne ceste. Držimo se desno, a cesto že po dvesto metrih zapustimo in krenemo po ozkem makadamu levo v gozd. Pri hišah se držimo levo in po pešpoti nadaljujemo proti cesti za Kurešček. Do planinskega doma na Kureščku (760m) nas čaka slab kilometer še kar znosnega vzpona. Pri domu pa smo bili priča precej žalostni sliki. Sončno sobotno dopoldne v drugi polovici maja, dom pa zaprt! In kot je videti, ne od včeraj. Popolno nasprotje pol stoletja starim spominom na čase, ko nam je, Titovim pionirjem, na travniku pred domom ob dnevu mladosti domoljubne pesmi recitirala Vladoša Simčič Tiranova. Na srečo nas je pod nadstreškom pozdravil  vsaja avtomat z napitki, kjer smo si pred nadaljevanjem za pest drobiža  dopolnili zaloge hladne vode. Dom smo torej hitro zapustili in se povzpeli do cerkve Marije kraljice miru, oziroma na vrh Kureščka (826m). Od 18. stoletja pa do duge svetovne vojne je bila cerkev priljubljen cilj romarjev. Po vojni je propadala, od prenove leta 1992 pa zopet privablja vse večje število vernikov.

Zapotoška učna pot

S parkirišča pod cerkvijo se proti Zapotoku odcepi kolovoz, ki nas po le stotih metrih pripelje do razcepa dveh pešpoti. Ne glede na to, po katerem kraku se odpravimo, v vsakem primeru pridemo do Zapotoka. Krenili smo po desni, označeni kot Zapotoška učna pot. Sledi kilometer uživaškega spusta po čudoviti gozdni stezi. Ko tik za »zeliščnim vrtom z energijskimi točkami«  pridemo do prvih hiš,  s spustom nadaljujemo do RTC Zapotok. Držimo se desno. Vozimo do prvega križišča, kjer zavijemo levo v smeri Brezja. Ko se naselje konča, nadaljujemo naravnost po gozdnem kolovozu. Na prvem razcepu si privoščimo naslednjega iz vrste manj posrečenih vložkov. Krenemo po slabšem, levem kolovozu proti vrhu Gričnice (711m). Če je kolovoz spočetka še kar »prebavljiv«, proti vrhu zaradi ostankov goloseka postaja bolj kot ne neprevozen. Ko se prebijemo okoli vrtače na vrhu Gričnice, kolovoz postane zopet za silo prevozen. Ko pridemo do razcepa se držimo levo in se po kombinaciji kolovoza in enoslednice, poldrugi kilometer navdihujoče spuščamo proti zaselkoma Gračevca in Laze.

Turjaški grad

V Gračevci bi lahko pot nadaljevali po gozdni cesti levo po dolini Želimeljščice, a smo se odločili za nadaljevanje proti zaselku Prazniki kar po asfaltni cesti preko Laz, Škamevca in Javorja. Ko pridemo v dolino in prečkamo Želimeljščico, takoj za mostom zavijemo na desno in se začnemo strmo vzpenjati proti Praznikom. Pri kapelici je znak za slepo ulico, saj od naslednje kmetije cesta proti Malemu Osolniku ni prevozna. Nasproti kapelice, tik za gospodarskim poslopjem zavijemo levo na slabo opazen kolovoz. Pred nami je še poslednja iz vrste »dodatnih psihofizičnih obremenitev«, saj nas čaka dobrih tristo metrov potiskanja kolesa po nehumano strmem kolovozu. Končno se prebijemo do gozdne ceste, ki na kartah ni vrisana. Držimo se levo in čez nekaj sto metrov se znajdemo na makadamski cesti, ki povezuje Turjak z Malim Osolnikom. Po makadamu, ki poteka vzporedno z glavno cesto Kočevje – Ljubljana, nadaljujemo do pizzerije Rozika, kjer je skrajni čas za osvežitev. Sledi obvezen spust do slikovitega Turjaškega gradu, ki je dobil ime po svojih gospodarjih Auerspergih, grofih Turjaških.

Bajdinški slapovi in spust z Rogatca

Od gradu se vrnemo do prvih hiš pod gradom, kjer nas smerokaz usmeri proti pokopališču in Bajdinškim slapovom. Od pokopališča nas čaka zanimiv, čisto prekratek spust po gozdni stezi do dna soteske Bajdinškega potoka. Prečkanje potoka nam omogoči lesen most. Na drugi strani pustimo kolo in se ob desnem bregu potoka po ozki stezici peš odpravimo do prvega slapa. Od tu naprej v kolesarski obutvi ne bo šlo, zato se vrnemo do kolesa in nadaljujemo s spustom v dolino. Do glavne ceste pridemo v bližini mesta, kjer se Bajdinški potok izliva v Želimeljščico. Tik nad strugo slednje nadaljujemo z vožnjo po ozki asfaltni cesti v smeri  Želimelj.  Po treh kilometrih in pol, tik za prvimi hišami, zapustimo asfalt in zavijemo levo na makadamsko cesto proti Rogatcu. Čaka nas nekaj manj kot tri kilometre precej strmega klanca, a kot se izkaže v nadaljevanju, se izplača potrpeti.

V Rogatcu ne nadaljujemo po cesti proti Visokem, ampak se držimo desno in poiščemo markirano pešpot, ki s Kureščka vodi proti Želimljam. In čaka nas težko prigarana nagrada, poltretji kilometer spusta po izjemno lepi, v celoti prevozni pešpoti. Ko pridemo v Želimlje kolesarimo mimo gimnazije. Dober kilometer od gimnazije se cesta razcepi. Cesta na levo se dviguje proti zaselku, kjer se tudi konča, mi pa zavijemo ostro desno na most preko Želimeljščice, v smeri proti Škofljici. Takoj za mostom zavijemo levo na lep travniški kolovoz, ki nas ob strugi Želimeljščice preko romantičnih obronkov Ljubljanskega barja, tik pred Kremenicami,  pripelje do ceste Pijava Gorica – Ig. Zapeljemo preko mosta, čaka nas le še kilometer vožnje do izhodišča.

Komentar

Izjemno pester celodnevni kolesarski izlet, ki pa ga tistim, ki se pri vsaki stvari najprej vprašajo o njeni smiselnosti, toplo odsvetujemo. Izlet je prežet z lokalnimi znamenitostmi kot so ribniki v dolini Drage, cerkev na Kureščku pa Turjaški grad in Bajdinški slapovi. Najde se tudi nekaj lepih razgledov, predvsem na cerkev sv. Ruperta, Turjaški grad in Ljubljansko barje, glavni pečat pa pustijo štirje enkratni spusti po samotnih gozdnih stezah. Dolgočasju na turi vsekakor ni mesta