Mokrec

Za uvod krajši citat iz knjige Željka Kozinca »Lepi izleti vabijo«, ki je izšla leta 2014 pri založbi Modrijan:

»Mokrec, poleg Krima in Tošca tretji nad tisoč metrov visok v bližnji ljubljanski okolici, tudi ni posebno radodaren do izletnikov in planincev. Nanj ne vodijo usmerjevalne table in na zemljevidih boste zaman iskali začrtane markirane poti, ki bi peljale na njegov vrh, čepravse dviga v soseščini izletniško in romarsko obleganega Kureščka. V Atlasu Slovenije pa boste odkrili, da je ovit z gozdnimi cestami in da ena, odcepljena že visoko v gori, pelje proti vrhu. Tu je za tistega, ki rad preizkusi kakšno novo pot, dišečo po avanturi, ključ za pohod na Mokrec, pri čemer pa vzpon nanj ni kaka posebna avantura. Le cest, začrtanih na zemljevidu, se je treba držati. Iskanje bližnjic po visokem kraškem gozdu na gori, ki je strma, ostra in skalnata, ni priporočljivo.«

Vzpon

Da bi si do (po novem semaforiziranega) odcepa za Kurešček vsaj malo ogrela noge, sva avto pustila na parkirišču pred CUDV Draga. Ker je bilo parkirišče tistega dne povsem prazno verjamem, da to prav nikogar ni posebej motilo. Po slabih dveh kilometrih ogrevanja se začne, predvsem cestnim kolesarjem zelo dobro poznan klanec proti Kureščku. Po približno kilometru asfaltnega vzpona, takoj za označenim levim odcepom za Dobravico, se na desno odcepi gozdna cesta, po kateri nadaljujemo vzpon.

Lepo zglajena gozdna cesta se enakomerno dviguje, vse dokler se ne priključi na širšo makadamsko cesto, ki povezuje Škrilje in Krvavo peč. Tu se držimo desno (srednja cesta), v smeri Krvave peči. Če boste pomotoma zavili na skrajno desno cesto ne boste prišli daleč, saj vodi le do bližnje jase. Na naslednjem križišču se držimo glavne ceste (oster desni ovinek). Še kakih petsto metrov naprej se držimo leve ceste. Čez poldrugi kilometer pridemo do večjega križišča. Desna cesta se spušča proti Krvavi peči, mi pa se zopet držimo levo. Pričakovati kakršne koli oznake tod naokoli bi bilo iluzorno, zato brez dobre karte ne bo šlo. Čez kake pol kilometra peljemo mimo ostrega levega odcepa – ta, leva cesta obkroži južni vrh Mokreca in se na sedlu Logarnica (889m) priključi na cesto, po kateri se kasneje spustimo proti Kureščku.

V naslednjem križišču zapustimo glavno cesto in zavijemo ostro levo ter blago navkreber. Čez dobrih sto metrov se držimo levo, na naslednjem križišču pa se že pojavijo prvi kažipoti in markacije, ki nas vodijo levo, proti vrhu Mokreca. Od tu naprej se nimamo kje več izgubiti, gozd postane bolj slikovit, k dramatičnosti prispevajo posamezni skalnati vrhovi. Namesto lastnih občutkov le še en citat iz omenjene knjige:

»Na zadnjem križišču cest se iznenada prijazno pojavi usmerjevalna tabla, ki vas usmeri na pravo cesto proti vrhu. Tudi markacije se od nekod vzamejo, da se pohodnik počuti bolj varnega v tihem, samotnem gozdu, ki sicer plašnim rad pošilja nejasna zlovešča znamenja. Na koncu je uleknjeno sedelce, s katerega pelje cesta blizu na južni vrh Mokreca, ki bi bil širno razgleden po Dolenjski in Notranjski, če mu ne bi razgleda onemogočalo mlado gozdno rastje. No, ta vrh je ravna, delno skalnata jasa, ki ni primerna samo za počitek v čisti samoti, ampak je idealna za piknik večje družbe, ki se potrudi do sem peš ...«

»Ravna, delno skalnata jasa«, ki jo avtor omenja je bila nekoč obrambna ploščad JLA in prav slednji se lahko zahvalimo, da je tako dobra cesta speljana do samega vrha (1059m).

Spust

Za razliko od vzpona, so v smeri spusta proti Kureščku vsa križišča zgledno označena. To pač priča o tem, s katere smeri je moč pričakovati pohodnike. Spustimo se torej do »glavne ceste«, zavijemo levo v smeri Kureščka. Na naslednjem križišču, na že omenjenem sedlu Logarnica peljemo naravnost. Po sedmih kilometrih (od vrha) sproščujočega spusta po urejeni makadamski cesti, se pri zaselku Stara Žaga priključimo na glavno cesto, ki povezuje Ig in Velike Lašče.

Zavijemo levo in po široki asfaltni cesti prevozimo Golo in Škrilje. Po približno treh kilometrih in pol, ko smo Škrilje že pošteno pustili za seboj, zavijemo desno na gozdno cesto. Oznak sicer ni, je pa to prva cesta, ki očitno ne vodi na nikogaršnje dvorišče. Sprva se cesta spušča, potem pa zopet dvigne. Po dobrih dveh kilometrih pridemo v zaselek Klada. Tu je makadama nepreklicno konec. Pot nadaljujemo skozi Sarsko do Kremenic, kjer prispemo do ceste, ki povezuje Ig in Pijavo Gorico. Tu sva zavila levo, proti Igu in že v naslednjem trenutku zagledala v senci krošenj čakajoč avto.

Komentar

Več kot prijetna popestritev med enoličnimi popoldanskimi obiski Krima. Tura sicer ne ponuja pretiranih razgledov, zato pa je z vidika orientacije vse prej kot dolgočasna.

Kar je pri celi zadevi najbolj moteče je, da kljub dejstvu, da je tu med NOB delovala Mokrška četa, kasneje prerasla v Krimski odred pod poveljstvom Ljuba Šercerja, da je na območju Mokreca delovala partizanska bolnišnica, ki jo je leta 1943 uničila nemška vojska, da so tu potekali hudi boji proti okupatorju, na celi poti ni moč najti niti enega samega obeležja, ki bi pričalo o teh, za obstoj naroda tako pomembnih časih. Le žalosten, od zoba časa močno načet kažipot, ki nas usmerja proti Petelinovim dolinam.