Kum iz Hrastnika

Kar nekaj časa sem tuhtal o alternativni različici vzpona na Kum. V prispevku iz leta 2013 smo »klasični« verziji vzpona čez Dobovec brez pretiravanja dodali pridevnik »duhamoren«. Ko sem spomladi odkril draži spusta po pešpoti »čez Matco« v Podkraj pri Hrastniku, sem dobil dodaten zagon in nastala je v nadaljevanju opisana tura. Res huda, za vroč poletni dan morda celo preveč...

»Knapovski« začetek

Da po spustu ne bo več kaj prida energije, mi je bilo jasno že v naprej. Zato sem se odločil začeti kar v Hrastniku. Avto sem pustil na prostornem parkirišču supermarketa Spar ob Cesti 1. maja. Prečkamo cesto in se neposredno nasproti parkirišča povzpnemo skozi naselje Novi Log. Na razcepu nad nogometnim igriščem se držimo levo, glavna desna cesta, po kateri na tem delu poteka tudi kolesarska povezava D2, gre proti središču Trbovelj. Kot rečeno, zavijemo levo in kolesarimo proti Prapretnem, kjer tik pred gasilskim domom zavijemo levo, čez sto metrov pa zapustimo asfalt in zapeljemo desno na ozko makadamsko cesto. Na tem delu pred seboj prvič uzremo svoj cilj. Tako blizu, a kot se je izkazalo v nadaljevanju, tako prekleto daleč. Po simpatični gozdni cesti se peljemo nad sončno elektrarno Prapretno in mimo kamnoloma trboveljskega Lafarga, v katerem so izkopavali apnenec in lapor, surovini za proizvodnjo cementa. Malo naprej nas rumena prometna tabla obvesti, da smo v Retjah nad Trbovljami. Nekaj metrov naprej pridemo do asfalta, tu se držimo desno. Na razcepu, ki sledi čez nekaj deset metrov, se zopet držimo desno. Vzpnemo se čez dva ovinka nakar sledi dolg spust proti Trbovljam. Na spustu kolesarimo mimo deponije premoga Lakonca, od koder so po transportnem sistemu dostavljali premog v trboveljsko termoelektrarno.  Tik predno dosežemo Vodensko, oziroma v nadaljevanju Kolodvorsko cesto, na levi strani ugledamo še vhod v zapuščeni rudnik »Frančiška rov«,  ki od časa osamosvojitvene vojne naprej služi kot zaklonišče.

Ob Savi

Po Kolodvorski cesti se lagodno spuščamo proti Savi. Tik pred mostom zavijemo levo proti železniški postaji, oziroma cementarni Lafarge. Pred Savo se držimo desno. Čaka nas precej strm vzpon po ozki asfaltni cesti, ki poteka vzporedno z reko in železniško progo. Asfalta je kmalu konec in nadaljujemo po ozki, a lepo prevozni makadamski cesti. Ta se vseskozi dviga in spušča nad Savo ter mestoma ponuja zanimive poglede v dolino. Po dobrih dveh kilometrih od železniške postaje pridemo do kmetije Frankovič, kjer se cesta konča. Nad hišo nadaljujemo po kolovozu, ki postaja vse ožji in ožji. Približno petsto metrov od kmetije pridemo do razgledne točke na višini 285 metrov, od koder lahko občudujemo savske brzice pri Prusniku.

Od razgledne točke do prvih hiš na zagorski strani nas čaka slab kilometer čudovitega tekočega spusta po široki gozdni stezi. Ko pripeljemo do prvih hiš, se steza razširi v dostojen kolovoz, po katerem nadaljujemo vse do Kolodvorske ceste in mosta čez Savo. Z mosta sem malo niže v smeri toka zagledal še en, star kovinski most, ki ga z glavne ceste Litija – Hrastnik ni moč opaziti. V upanju, da bom lahko Savo prečkal preko starega mosta, sem se vrnil do kolovoza, zapeljal pod železniškim nadvozom in vzporedno z reko nadaljeval do starega mosta. Most je v zelo klavrnem stanju in dostop do njega je več kot upravičeno zaprt. Savo sem bil torej primoran prečkati preko novega mosta. Na drugi strani sem zavil proti Trbovljam in po glavni cesti peljal slab kilometer do odcepa proti Malemu Kumu in Šklendrovcu. Za menoj je bilo že 13 kilometrov vožnje in slabih 600 višincev. Bil sem pa na praktično najnižji točki in nespodobno daleč od Kuma.

Gorenja vas

Dobre tri kilometre se vzpenjamo po široki asfaltni cesti ob potoku Šklendrovec. Tik za tablo, ki oznanja začetek istoimenske vasi, zavijemo levo, prečkamo potok in nadaljujemo proti Gorenji vasi. Sprva nas pot vodi skozi precej urban del, ki pa se vedno bolj umika travnikom in pašnikom. Na prvem resnem razcepu po poldrugem kilometru vožnje od Šklendrovca, se držimo desno v smeri Briš. Leva cesta pelje le do višje ležečih hiš. Še kilometer naprej, ko pripeljemo do zaselka Briše, cesta med hišami zavije ostro levo in se začne konkretno vzpenjati. Za povrhu od tu naprej ni več asfalta in kar pošteno se je treba spoprijeti s strmo in precej nesprijeto makadamsko cesto. Ko malo višje pridemo do naslednjih hiš strmina popusti. V nadaljevanju vozimo skozi gozd, ki ga izmenično prekinjajo travniki in pašniki. Ko makadamska cesta preide v travnat kolovoz, k idilični sliki svoj delež prispevajo dvojni kozolci, pa stare hruške in jablane, ki rastejo vzdolž kolovoza. Kot bi se ustavil čas. V »središču« Gorenje vasi pridemo ponovno do boljše ceste, ki zavije ostro desno in se nadaljuje v gozd.

Lontovž

Čez približno dvesto metrov od zadnjih hiš, se na levo odcepi izredno strm, in dodobra zdelan kolovoz. Cesta naravnost vodi proti Malemu Kumu, ker pa to ni naš cilj, se spopademo s strmino. Na srečo je podlaga vse boljša, pa tudi strmina postaja kolesarju vse bolj prijazna. Po približno šeststo metrih kolovoza pridemo do jase in gozdne ceste v Čebulovi dolini. Cesta na levo drži v dolino proti Škofji Riži oziroma Trbovljam, desna cesta, po njej poteka markirana pešpot, pa gre proti Lontovžu. Že po približno petdestih metrih se markirana pešpot proti Kumu odcepi na desno, mi pa nadaljujemo po izredno strmi cesti. Ko pridemo do izravnave, zavijemo desno na kolovoz. Cesta naravnost  se okoli Vodene peči spušča proti vznožju smučišča, mi pa se po lepem kolovozu dvignemo do vrha smučišča Lontovž. Prečkamo smučišče in se po čudoviti stezi spustimo do glavne asfaltne ceste. Po približno kilometru vožnje je na ostrem desnem ovinku asfalta konec. Na tem mestu se cesti iz leve strani pridruži kolovoz, po katerem poteka trasa 39. etape STKP od Planinskega doma v Gorah proti Planinskem domu na Kumu.  Do vrha nas čaka poldrugi kilometer lepo vzdrževane in ne prestrme makadamske ceste. Na vrhu Kuma (1220 mnv) je RTV oddajnik, že omenjeni Planinski dom in slikovita cerkev svete Neže.

Župa

Po Nežini poti se spustimo proti kapelici Sv. Jošta. V zgornjem delu je pot precej kamnita in ne bo pretirana sramota, če bomo kratek del poti ob kolesu prehodili. Pri kapelici pridemo do ceste, ki na desno vodi proti kmetiji Podlesnik, na levo pa proti Dobovcu oziroma Župi. Držimo se levo. Po slabem kilometru od kapelice, se na Vozlarjevem travniku priključimo na cesto, po kateri poteka trasa 40. etape STKP. Na levo, to je naša smer,  gre trasa proti Planinskem domu na Kumu, na desno pa proti Planinskem domu na Jančah. Po slabem kilometru blagega spusta cesto preseka kolovoz. Tu se združita 39. in 40. etapa STKP, ki se po omenjenem kolovozu na levo strmo povzpneta proti domu na Kumu. Po kolovozu se na desno spušča trasa 39. etape STKP proti Planinskemu domu v Gorah in po njej se spustimo v dolino. Morda je vredno omeniti, da je STKP na tem delu res izjemno dobro označena.

Po kratkem sproščujočem spustu pridemo do gozdne ceste. Če bi jo prečkali in nadaljevali po kolovozu, bi se v hipu znašli v Župi. Ker pa je na tem mestu tabla, ki kolesarje usmerja na desno, naredimo krajši obvoz, ki nas pri kmetiji Vozlar pripelje do asfaltne ceste. Držimo se glavne ceste, blago levo in čez približno dvesto metrov pridemo do razcepa. Tu zapustimo traso STKP, ki zavije desno v smeri Radeč in zavijemo levo proti Matici oziroma Dobovcu. Po nekaj sto metrih, ko prevozimo Župo, cesto zapustimo in zavijemo desno na markirano pešpot proti Hrastniku. Do kmetije Vrtačnik pešpot poteka po kolovozu, od tu se čez gozd in travnik spusti do naslednje kmetije. Mimo slednje nekaj deset metrov peljemo po asfaltu, nakar se spustimo preko travnika proti gozdu.

Čez Matco

Ko pridemo do gozda, za nekaj časa zapustimo »civilizacijo«. Čaka nas eden lepših spustov, spust po takozvani pešpoti »Čez Matco«. Da je pešpot precej strma pove podatek, da se na nekaj manj kot dveh kilometrih spustimo za 440 metrov. Pa zadeva še zdaleč ni tako grozna, kot bi človek pomislil. Podlaga je na celi dolžini praktično idealna. Na najstrmejših delih je steza speljana v ostrih serpentinah. Tu bo najbolje, da gremo peš ob kolesu, sicer lahko zaradi zaviranja po nepotrebnem poškodujemo pešpot. Na nekaterih delih je pešpot precej izpostavljena in ozka, zato previdnost ne bo odveč. V vsakem primeru se čisto prehitro znajdemo na pašniku nad Podkrajem, z enkratnim pogledom na poslovno enoto hrastniške steklarne. Po ozki stezi  nadaljujemo s spustom čez pašnik in naprej skozi gozd, vse do ceste po kateri se spustimo v Podkraj. Pri gasilskem domu pridemo do glavne ceste in zavijemo proti Hrastniku. Nasproti poznogotske cerkve sv. Miklavža zavijemo na most, prečkamo Savo in se po Cesti 1.maja vrnemo do izhodiščne točke.

Komentar

Naporna tura, ki pa je v primerjavi s tisto iz leta 2013 pravi biser. Vožnja nad strugo reke Save, idiličen vzpon preko Gorenje vasi in Lontovža na vrh Kuma, predvsem pa adrenalinski spust po spodnjem delu pešpoti Čez Matco do Podkraja so presežki, ki jim težko najdemo par. Kum »epic«!