Krim - Ustje

Ta turo bi zlahka imenovali »narodnoosvobodilna«. Ob poti se srečamo kar z devetimi spominskimi obeležji NOB, kar priča o tem, kako odločilne stvari so se tu dogajele med drugo svetovno vojno. Pri omembi vsakega je povezava na prispevek, kjer so razlogi za postavitev spomenikov podrobneje opisani.

Iška vas – Gornji Ig

Najpogostejše izhodišče za vzpon na Krim je Iška vas. Večina kolesarjev in pohodnikov avto pusti na parkirišču v Mali vasi, med Iško vasjo in Iško. Tik za parkiriščem (337m) se ostro desno  začne položno vzpenjati asfaltna cesta proti Rakitni oziroma vrhu Krima. No, jaz avto ponavadi pustim pred gasilskim domom v Iški vasi, da se do vzpona vsaj za silo ogrejem. Če se dober kilometer vrtenja pedal sploh lahko imenuje ogrevanje. Sledi pet kilometrov in pol vzpona po glavni cesti do Gornjega Iga (636m). Že takoj na začetku vzpona, na levi strani uzremo spominsko obeležje padlemu aktivistu Antonu Župcu iz Iške vasi (2). Po poltretjem kilometru vožnje na levi strani opazimo tablo »Obeležje NOB«. Če zapustimo cesto in nadaljujemo po slabo shojeni pešpoti, že čez dobrih sto metrov prispemo do spominske plošče žrtvam NOB  iz Želimelj (3). Dobrih petsto metrov višje, po približno treh kilometrih vzpona,  je nad ostrim desnim ovinkom spomenik padlim talcem v Lapušni dolini (4).

Gornji Ig - Ustje

Iz gozda nas cesta pripelje tik  pred Gornjim Igom. Namesto da bi pot nadaljevali  proti Rakitni oziroma vrhu Krima mimo obzidja, izza katerega stoji spomenik padlim borcem XIV. in XVII. divizije (9), zavijemo na levo v vas. Precej strmo se vzpenjamo.  Še pred  zadnjimi hišami je asfalta konec in nadaljujemo po lepi makadamski cesti, ki nas ves čas vodi nad dolino Iške. Od Gornjega Iga se najprej poldrugi kilometer vzpenjamo, potem pa bolj kot ne po ravnem nadaljujemo vse do zapuščene kmetije Benko. Na približno dveh tretjinah poti do kmetije Benko, se na levo v dolino odcepi pešpot proti partizanski bolnici Krvavica (5). Kdor si želi ogledati bolnico, se bo moral spustiti po pešpoti malo nižje, kjer se od pešpoti proti Iškem Vintgarju odcepi precej težavna, označena pešpot do bolnice. Roko na srce, s kolesom do bolnice bo zelo, zelo neugodno, zato ga je bolje pustiti na odcepu. Nočem vedeti kako so trpeli partizani, ko so tod prenašali ranjence.

Od kmetije Benko je le še nekaj sto metrov ceste, ki nas pripelje do gozdne jase. Ta del poti je bil vse do letos precej zaraščen, temačen in kar nekako strašljiv. Po zadnjem čiščenju posledic vremenskih ujm  je tu precej bolj zračno. Predvsem pa razrito od gozdne mehanizacije. Iz jase vodita dva kolovoza. Levi gre proti Trenku, od tu naprej pa vodi pešpot proti Vrbici. Mi krenemo po desnem, markiranem kolovozu, proti Ustju. Desni kolovoz je precej strm  in v zadnjih, precej deževnih poletjih je bil le redko kdaj prevozen. Večji del leta je namreč tako razmočen, da zdrsava, na precej mestih se tudi udira. No, v celoti mi ga še ni uspelo zvoziti, čeprav ne trdim da je nemogoče. Po približno kilometru precej strmega vzpona pridemo do prostranega travnika, na vrhu katerega stoji osamljena domačija. Ustje!

Takoj ko prispemo iz gozda, se na levo odcepi označena pešpot proti Vrbici. Po lepo prevozni pešpoti se zapeljemo nekaj sto metrov do vrha Trenka. Desno pod vrhom je razgledna hiška, od koder se ponuja čudovit razgled na Iški Vintgar. Le lučaj od vrha, v smeri Vrbice stoji spomenik med NOB pobitim domačinom (8).

Ustje –  Brancljeva senožet

Če nameravamo proti Rakitni, se za domačijo Ustje držimo levega, glavnega kolovoza. Že po nekaj deset metrih se kolovoz postavi pokonci in ta del je le s težavo prevozen. Na srečo ne traja prav dolgo. Ko pridemo do prve izravnave je vzpona bolj kot ne konec.  Vsaj za nekaj časa. Od tu se kolovoz nadaljuje z dobro makadamsko cesto, ki pelje vse do Rakitne. Po približno kilometru vožnje po makadamski cesti pridemo do poseke in daljnovodov. Za daljnovodi se ostro desno odcepi grob kolovoz, ki se že kaj hitro razcepi. Na razcepu se držimo levo in nadaljujemo po precej slabem kolovozu, ki je le pogojno prevozen. Pozor – kolovozov je tu kar nekaj, sreča je, da vsi peljejo proti glavni cesti Gornji Ig – Rakitna. Velja pa, da če se držimo bolj levo, nižje pod vrhom Kamenice bomo šli in s tem prihranili nekaj porivanja kolesa v hrib. V naši verziji smo šli precej nizko, mimo krmišča za divjad in na cesto prišli slab kilometer pod Brancljevo senožetjo. Če bi se držali bolj desno, bi lahko prišli neposredno do spomenika padlim borcem Ljubljanske in Levstikove divizije na Brancljevi senožeti (7).

Kolovoz – povezava med rakitniško in tomišeljsko cesto

Nasproti spomenika se na levo navzdol odcepi kolovoz. Sprva poteka po izredno gosto zaraščenem gozdu, zato je precej temačen. V srednjem delu je precej zgaran, je pa vožnja ob robovih pravi užitek.  Ko pridemo do izravnave, kjer se kolovoz na desno nadaljuje z gozdno cesto, se lahko držimo levo in nadaljujemo po slabo zvoženem kolovozu.  Oba kraka, tako cesta kot kolovoz nas v hipu pripeljeta do tomišeljske ceste.  Ker smo pot nadaljevali v smeri  Gorenje Brezovice, pod zavetiščem na Kavcu, smo se držali levega, malenkost zahtevnejšega kolovoza, saj le ta neposredno prečka Tomišeljsko cesto in se nadaljuje proti dolini. Če bi kljub temu izbrali desno, boljšo pot, nas ta do ceste pripelje kakih sto metrov niže v smeri proti Tomišlju.

Nadaljevanje kolovoza proti spodnji cesti proti Gorenji Brezovici

Prečkamo cesto in nadaljujemo po kolovozu. Ta nas  tik pod zavetiščem na Kavcu in spominski plošči padlim borcem NOB (6) pripelje do  ceste, ki na desno vodi proti Gorenjii Brezovici. Blago se spuščamo po grobi makadamski cesti, na nekaj mestih se nam odpre pogled v dolino na Gorenjo Brezovico,  osamelec s cerkvijo Svete Ane in Ljubljansko Barje v ozadju. Po dveh kilometrih in pol, na široko speljanem levem ovinku zapustimo cesto in krenemo po slabem kolovozu desno in navkreber. Tudi  tu je kolovozov in pešpoti kar nekaj. O prevoznosti ne bi, se mi pa zdi, da bi se moral še tak junak zelo potruditi. Ne glede na to, po kateri poti krenemo, bomo po vsej verjetnosti prišli do kolovoza proti Planinci. Načeloma velja, bolj desno – bolj strmo. Pa še više bomo prišli na kolovoza proti Planinci.

Planinca

Kolovoz, ki povezuje Strmec in Planinco ni bil vedno v tako dobrem stanju, kot je po zadnji zimi. Za razliko od večine ostalih kolovozov in vlak, je tu gozdna mehanizacija delovala precej blagodejno. Po lepo zglajenem kolovozu se spustimo nekaj sto metrov do razcepa. Na razcepu se držimo markirane pešpoti levo. Najprej sto metrov blago navzgor čez poseko, sledi  kratek, a zelo zanimiv spust po skalnati pešpoti, ki se z lepim kolovozom nadaljuje proti Planinci. Tu si velja za trenutek spočiti pri slikoviti cerkvici Svetega Tomaža. Pri hišah zavijemo desno, tudi na naslednjem križišču se držimo desno. Cesta levo namreč pelje v dolino proti Jezeru.

Do ceste, ki povezuje Tomišelj z Gorenjo Brezovico nas čakata  slaba dva kilometra lepe, precej široke makadamske ceste, bolj kot ne ves čas na dol. Ko pridemo do omenjene ceste, zavijemo levo proti Tomišlju, a jo že po približno dvesto metrih zapustimo na desno. Slabe tri kilometre peljemo bolj kot ne po ravnem. Od sicer slepe ceste se ostro levo odcepi čudovit kolovoz, ki nas v dolino pripelje tik pred levim bregom Iške, v neposredni bližini spomenika Ljubu Šercerju (1).

Tomišelj – Vrbljene - Strahomer – Iška vas

Krenemo desno, prečkamo Iško, prevozimo vasi Vrbljene in Strahomer. Na koncu vasi Strahomer pridemo do križišča. Tu imamo možnost nadaljevati po glavni cesti proti Iški vasi, bolj zanimivo pa bo, če zavijete desno, proti bajerju. To pa ima smisel le ob bolj sušnem vremenu, v nasprotnem primeru imate lahko zaradi visoke vode težave. Skratka, čez dobrih sto metrov se lahko držite desno in si ogledate bajer,  potem pa svetujem, da se vrnete do tega razpotja in krenete desno, ob Iški v nasprotni smeri njenega toka. Kolovoz nas kmalu vodi prek potoka, tu zna biti ob visokem vodostaju precej težavno, potem pa nadaljujemo vožnjo vseskozi po levem bregu. Ko se povsem približamo Iški vasi, nas pot pelje preko manjšega mosta in od tu do avta ni več daleč.

Komentar

Obisk vrha Krima smo tokrat izpustili. Kljub temu gre po mojem mnenju za eno bolj zanimivih tur na tem koncu.  Zgodovinsko, lahko bi jo krstili narodnoosvobodilno! Srečamo se s kar devetimi različnimi obeležji NOB. Enkratni razgledi na Iški Vintgar, pomirjajoča Planinca, obilica tehnično zahtevnih kolovozov in pešpoti,  čudovite in povsem neobljudene makadamske ceste... In nekaj manj višincev kot po navadi.