Obeležja NOB na Krimu

  03. april 2020

Andrej

Uvod

Krim z okolico sem v zadnjem desetletju prekolesaril po dolgem in počez. Več kot dvestokrat sem bil na vrhu.  Sprva bolj kot ne po isti poti, kasneje pa po novih in novih poteh. Toliko jih je, da vseh gotovo nikoli ne bom prevozil.  V vseh teh letih sem na Krimu odkril cel kup zanimivosti, po večini so vse bolj kot ne povezane z narodno osvobodilno vojno. Misel, da se je tu med drugo svetovno vojno dogajalo marsikaj, mi ni dala več miru. In res se je dogajalo!

Na območju Krima se je prva partizanska skupina pojavila konec julija 1941 in se kmalu priključila Molniški četi, katere poveljnik je bil Ljubo Šercer. Krimsko – Mokrško območje je imelo izreden pomen za OF, ža zaradi same zemljepisne lega in reliefne podobe, idealne za partizanski, gverilski način bojevanja.  Po zlomu Krimskega bataljona se je na to območje, predvsem iz Ljubljane, povečal dotok novih borcev. V prvih dneh leta 1942 je bil ustanovljen nov bataljon, ki je nosil ime po Ljubu Šercerju. V narodnoosvobodilni boj se je vključevalo tudi vedno več prebivalcev podkrimskih vasi. Po svoji privrženosti  NOB so prednjačili zlasti prebivalci Iške vasi.

V maju 1942 je prišlo do večje partizanske ofenzive, ki je imela za posledico osvoboditev zahodnega dela Ljubljanske pokrajine. Ig in podkrimske vasi so bile svobodne polnih šest dni. V tem času se je partizanom pridružilo veliko število domačinov. Sledili so boji za ohranitev osvobojenega ozemlja, vse dokler julija meseca številčno premočna in bistveno bolje oborožena italijanska vojska ni prešla v protiofenzivo. 19. Julija 1942 je bila zaključena prva faza velike italijanske ofenzive, ki jo je simbolično oznanjala italijanska zastava, vihrajoča na vrhu Krima, »osvojene partizanske trdnjave«. Med in po ofenzivi je okupator v podkrimskih vaseh izvajal strahovit teror. Poleg pobojev, so veliko število prebivalcev poslali v internacijo predvsem na Rab, pa tudi v Gonars, Padovo in Renicci. Po nekaterih podatkih naj bi jih bilo okoli 600.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016

1   Spomenik Ljubu Šercerju in soborcem, ubitim 22.decembra 1941

Sredi julija 1941 se je na ozemlju južno od Ljubljane oblikovala Molniška četa, pod poveljstvom Ljuba Šercerja. V naslednjih dneh se je četa močno povečala in se premaknila na Mokrec. Tu so postavili tabor, ki so ga kasneje (že zapuščenega)  uničile italijanske čete. Mokrška četa se je tako povečala, da  je bil konec septembra ustanovljen Krimski bataljon. Izvedli so več oboroženih akcij, kar je privedlo do italijanske ofenzive v oktobru 1941. V ofenzivi je bil Krimski bataljon razbit. Del bataljona pod poveljstvom Mirka Bračiča se je umaknil v Polhograjske Dolomite, Šercerja z nekaj soborci (Ivan Verbič, Valentin Kariž, Rado Kogoj, Karel Kranjc in Ignac Žagar) so Italijani izsledili v Ljubljani in jih na vojaškem sodišču (Tribunale militare di guerra) obsodili na smrt.

22. decembra 1941 so jih ustrelili v kamnolomu v Rantah med Vrbljenami in Tomišljem. Na tem mestu stoji spomenik, tik pred mostom čez reko Iško. Trupla umorjenih so Italijani iz strahu pred posledicami skrivaj pokopali v Tržiču (Monfalcone).

V začetku leta 1942 je na Krimsko-Mokrškem območju zrasla nova partizanska enota. Ustanovili so nov bataljon, ki je nosil ime po Ljubu Šercerju.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.94-99, p.119

 

2   Spominska plošča Antonu  Župcu - Štefanovu

V času marčne italijanske ofenzive proti Šercerjevemu bataljonu so se italijanski vojaki prvič pojavili v Iški vasi (20.3.1942), ki je bila že takrat znana kot vas, ki podpira partizane. Pred okupatorji, ki so prišli z dvema kamionoma, so se člani Narodne Zaščite (NZ) v naglici umaknili v gozd. V smeri proti Gornjemu Igu sta se napotila člana ROOF ( regijski odbor osvobodilne fronte) Janez Japelj in član iškovarskega  TOOF ( terenski odbor osvobodilne fronte) Tone Župec – Štefanov. Ko so Italijani streljali v gozdno pobočje, so smrtno zadeli Župca, ki je prva žrtev okupatorjevega terorja na območju podkrimskih vasi. Maja 1982 so mu na mestu kjer je padel, ob cesti na Krim tik nad vasjo postavili spominsko ploščo.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.125

 

3   Spomenik padlim talcem v Lapušni dolini, ubitim do 13. avgusta 1942

Ob glavni cesti iz Iške vasi proti Krimu, na dolgem ovinku pod Petelinovim gričem, stoji spomenik žrtvam, ustreljenim v Lapušni dolini, 13. avgusta 1942.

Ustrelitev 54 žrtev v Lapušni dolini blizu Gornjega Iga, moremo šteti med najbolj množične pokole italijanskih okupatorjev v Ljubljanski  pokrajini. Tu so do 13. avgusta streljali moške, ki jih je okupator zajel izven kraja bivanja, partizane, ki so se predali oblastem na Igu po veliki italijanski ofenzivi julija 1942 in aktiviste iz Želimelj, Črne vasi, Lip ter Iške vasi, Iga, Strahomera in Vrbljen.

v Lapušni dolini so ustrelili največ mož in fantov iz Želimelj, ki jih je k predaji nagovoril župnik Ciril Milavec in jih brez orožja peljal na Ig.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.162

 

4   Spomenik padlim talcem iz Želimelj, ubitim 10. avgusta 1942

Le nekaj nižje od spomenika pod Petelinovim gričem, posvečenega padlim 54 talcem, je Zveza Borcev Želimlje leta 1986 postavila spominsko ploščo 25 umorjenim domačinom iz Želimelj. Može in fante iz Želimelj,  je k predaji nagovoril župnik Ciril Milavec in jih brez orožja peljal na Ig.

Poleg njih so bili med umorjenimi še aktivisti iz Črne vasi, Lip ter Iške vasi, Iga, Strahomera in Vrbljen.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.162

 

5   Partizanska bolnišnica Krvavice

Septembra 1942 so v Šercerjevi brigadi izbrali 14 ljudi, ki naj bi postavili bolnišnico in v njej delali. Med njimi sta bili tudi dve borki, kuharica in bolničarka. Glavni bolničar je bil Franc Berce iz Iga, ki je opravljal skoraj vse zdravniške posle, tako da so zdravnika klicali le v izjemnih primerih.  Bolnišnica je delovala od 15.oktobra 1942 do 24. junija 1943, ko je bila verjetno izdana in so jo Italijani požgali. Vsi, tudi bolniki so se rešili. S hrano so jo oskrbovali večinoma domači aktivisti iz okoliških vasi. Zdravila in sanitetni material so dobivali iz Ljubljane.

 

Prvi ranjenec, ki se je zdravil v bolnišnici Krvavice je bil Franc Oven – Cibi, komandir prve čete 2. bataljona Dolomitskega odreda, doma iz Ljubljane. V njej sta se spomladi 1943 zdravila tudi Franc Leskovšek – Luka in Edvard Kocbek. V celoti so v bolnišnici ozdravili okoli 120 ranjencev, umrlo jih je le enajst.

V bojih junija 1943 so imeli partizani Šercerjeve in Cankarjeve brigade velike izgube. Ranjence sta brigadi z veliko težavo spravili deloma v bolnice na Rogu, deloma so ranjene iz teh bojev izročili tudi v bolnišnico Krvavice.  Toda žrtev okupatorjeve ofenzive je kmalu postala tudi ta bolnišnica. 22. junija so Italijani bolnišnico odkrili, pri Ustju postavili zasede in začeli obstreljevati globel Iške, kjer je bila bolnišnica tesno ob steni globeli. Osebje bolnišnice je ranjence pravočasno umaknilo in jih preneslo pod Vanjvrh v Krogarjev gozd.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.180-181; p.212

 

6   Spominska plošča padlim borcem NOV na Krimu

Spominska plošča padlim borcem NOV na Krimu pri studencu Kauc (Kavec) je bila odkrita maja leta 1955. Postavila jo je Zveza borcev Podpeč - Preserje

Vir: Albert Jakopič et.al. – Vodnik po partizanskih poteh, Založba Borec, Ljubljana 1978; p.70

 

7   Spomenik padlim borcem Levstikove in Ljubljanske brigade, Brancljeva senožet

8. septembra 1943, je bila objavljena brezpogojna vdaja italijanske vojske. Osvobojeno ozemlje na slovenskih tleh v vsem obdobju narodnoosvobodilne vojne ni bilo večje kot po italijanski kapitulaciji. Nemška ofenziva se je pričela na Primorskem. Že 25. septembra so Nemci prebili tako imenovano goriško fronto in začeli potiskati partizane proti hribovitemu in gorskemu svetu.

Na območju, ki ga je zajela četrta, zadnja faza nemške ofenzive sta bili Levstikova in Ljubljanska brigada; v obeh so bili večinoma novinci. Po neprestanih dnevnih bojih 7. in 8. novembra, ki so ponekod dobivali frontalni značaj, so se partizani 9. novembra ponoči poskušali prebiti na Malo goro, a jim ni uspelo. Po visokem snegu so se umaknili na Mokrec, vendar so jih Nemci po nekaj urah znova napadli. Borci so na Mokrcu poskrili težko orožje in ranjence s stražo pustili na Vajnem hribu. Ko so prišli do Krvave peči, so ponovno naleteli na nemški obroč. Morali so se vrniti in se izmučeni, prezebli in lačni po skoraj treh dneh neprestanih bojev in pohodov prek soteske Iške umaknili na Krim. Tu jih je čakal nov dan bojev. Ponoči 10. novembra se je večjemu delu obeh brigad posrečil umik proti Travni gori.

Levstikova in Ljubljanska brigada, ki sta se borili v zadnji fazi ofenzive na mokrško-krimskem območju, sta imeli velike izgube. Nemci so poročali, da so samo od 8. do 11. novembra našteli 693 mrtvih in 281 ujetih partizanov ter 75 civilistov. Seveda so tudi ujeti partizani večinoma izgubili življenje.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.233-236

 

8   Ustje, poboj talcev, julij 1942

Med italijansko ofenzivo julija 1942 je v Iški vasi padlo večje število italijanskih vojakov. V zasedi jih je namreč pričakala prva četa Šercerjevega bataljona. Zaradi tega dogodka so okupatorji nekaj dni kasneje ustrelili večje število talcev na Ustju, v glavnem iz Iške vasi. Za domačo hišo so pokončali tudi Antona, Franca in Janeza Tavžlja – Benkove.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.154-161

 

9   XIV in XVII divizija

XIV divizija je bila ustanovljena julija 1943, sestavljale so jo Tomšičeva,  Šercerjeva, Gradnikova in Prešernova brigada. Po padcu fašizma avgusta 1943 se je pomaknila na notranjsko in mokrško-krimsko območje. Po kapitulaciji Italije so 10. septembra uničili postojanko plave garde v Grčaricah, 19. septembra so  obkolili grad Turjak in zajeli 700 vaških stražarjev. Partizani so osvobodili velik del ozemlja,  ki je bilo pod italijansko okupacijo.

XVII divizija je bila na svobodnem ozemlju ustanovljena septembra 1943, ko sta se v njen sestav povezali na novo nastali Ljubljanska in Levstikova brigada. Levstikova in Ljubljanska brigada, ki sta se novembra 1943 borili v zadnji fazi nemške ofenzive na mokrško-krimskem območju, sta imeli velike izgube. Pripadniki Levstikove in Ljubljanske brigade so na tem območju sodelovali tudi v zaključnih bojih druge svetovne vojne, skupaj z enotami Jugoslovanske armade.

Na Gornjem Igu je pokopanih 130 neznanih borcev XIV in XVII divizije, ki so padli v letih 1943-45.

Vir: Ferdo Gestrin – Svet pod Krimom, Založba ZRC SAZU, Ljubljana 2016; p.212-236, p.292-294

 

10   Spominska plošča padlima borcema NOV pod Smrekovcem

Spominska plošča padlima borcema Kavčič Jožetu - Milanu in Debevec  Ivanu - Perotu, članoma rajonskega odbora OF Borovnica, padlima 20. julija 1944. Plošča stoji na sedlu med Krimščkom in Smrekovcem.

 

 

Se nadaljuje!